V soboto sem plezal v plezališču Kamnik blizu Žalca. No tam nekje. Na dostopu sem se zadnji hip izognil mnogim strupenim in pretečim živalim, ki mi ob mojih obiskih naravnih plezališč kar naprej strežejo po življenju. Najprej sem zadnji hip odskočil vstran, ko je po poti navzdol pridrsal rjavi slepec. Prav predrzno je sikal z razcepljenim jezičkom in slep kot je bil seveda zgrešil pot in nadaljeval med listjem. Slepec cepec.
Le lučaj stran se je sredi blate in drseče potke bohotil polž. Njegova hišica je bila sicer spoštljivo urejena in na nasploh je na pogled izgledal ves krotek in prijazen polž. Temna polžja plat se je pokazala šele, ko je iztegoval rožičke naravnost v moj obraz, medtem ko sem v makro načinu snemal njegovo premično montažno hišico. Ker so tudi polži nepredvidljivi in ker morda brizgajo kot tiste stupenjače iz Amazonije - v mislih imam krastače - sem snemanje prekinil in smo nadaljevali proti stenam.
Ko smo že skoraj dosegli odrešujoče skalne tvorbe, kjer si človek lahko oddahne od skoraj vse golazni z izjemo pajkov, je na poti ležal še en polž. Polžek v bistvu. Bil je izjemno majhen. A če gre verjeti pregovorom, da je strup v majhnih stekleničkah, je tudi s tem polžekom bilo takoj. Ob daljšem ogledovanju se mi je zdela njegova hišica pobarvana na križ, podobno kot pri pajku križarju. Ker s slednjim ni dobro češenj zobati ali v steni viseti, tudi tega polža strupenjaka nisem želel več ogledovati, še manj snemati.
V plezališču pa mir kot že dolgo ne! Z izjemo blata in zemlje, ki je v tem obdobju - ob pričetku športno plezalne sezone - prisoten v poklinah in počeh ter raznih oprimkih, ni bilo več nobenih ovir za nemoteno plezanje.
Po nekaj ogrevalnih Frančkovih (Knez) smereh, in ko me je vmes že pošteno navilo, sem se spravil v Frančkovo zajedo. Ta prvič sem bil prekratek, potem pa sem se le spravil čez to pokončno smer, kjer ti vsak dodatni centimeter velikosti pomaga do vrhunca :) Obratno je z debelino prstov, saj (pre)debeli onemogočajo dobro oprijeti se edinega navzdol obrnjenega oprimka na najtežjem mestu.
Potem sem zlezel še svojo prvo 9a smer, potem pa nas je pot vodila domov. Z Borom sva se na Dolgem mostu še malo zaklepetala in kot dva cirkusanta, ki počivata na dolgi poti iz Romunije proti Franciji, zadremala na sedežih v avtomobilu.
Nedelja naju je z Borom odpeljala na Gorenjsko. V neposredni bližini Škofje Loke se nahaja plezališče Kamnitnik. Tega smo lani kar nekajkrat obiskali, letos pa je bilo prvič. Prizorišče se je v roku ene ure, ko sva plezala, spremenilo v konjušnico in pravo maškarado. Nekakšen festival oziroma prireditev s srednjeveškim privdihom je namreč botrovala 100 m oddaljenemu šolskemu igrišču.
Kostumi, konjeniki, kobile in vse kar zraven paše -vse je bilo super. Edinole nabijanje cerkvenih zborovskih pesmi in oglušujoče pridige na mega-zvočnikih so malo motile srednjeveško vzdušje. Ker sva prišla pred zaprtjem ceste, je bil najin avto za to človeško - srednjeveško zapreko. Nazajgrede v LJ sva se tako morala skupaj s konji, vitezi, popi, papeži, verniki, angelčki, prostitutkami, kralji in z ostalimi glavnimi akterji srednjega veka prebiti na plano. Oni s konji, vozovi in peš, midva pa z avtom.
Zlahka sem si lahko predstavljal kako zabodeno bi v resnici gledali pred 600 leti, ko bi se med njimi vozila z avtom, tako kot sva se v nedeljo. Nadvse široko razprte oči in naravnost v naju uprejeni pogledi nekaterih so mi dala zlahka misliti kako bi se ob takem dejanju pred 600 leti znašla na grmadi, na natezalnici, na judeževi zibki ali kolu. Vsekakor pa ne v Kitajski restavraciji, kamor sva jo mahnila takoj po plezariji, da sva nadoknadila izgubljene kalorije.
Sem pa napravil še eno neumnost. Neroden kakor sem - sem z nogo oziroma kolenom z vsem šusom butnil ob skalo. Ne vem kakšna je funkcija pogačice, vem pa da je kost in da me ta kost danes tako boli, da ne moram hoditi in da imam ves dan stegnjeno nogo. Mami je rekla, da če bo jutri slabše, grem slikat. Ker moj olympus ne bo dovolj, to pomeni, da bom obiskal rentgen. Ah pa saj je že res dolgo odkar sem nazadnje napolnil svoje telo z X žarki. 64x doza leta 1996 ob zlomu vrata in 3x vaja leta 2004, ko so šle smučarske akrobacije po zlu.
Vseeno držim pesti, da ni nič, da bo jutri dobro in da imam le pošteno udarnino, ki mi sedaj povzroča oteklino.
Zdaj pa naprej v boj s časom :)