Motorola T5622 kot plezalni pripomoček

Na povratku iz Londona sem po pametni ceni (brez davka?) in nekimi dodatnimi letališkimi popusti kupil dve Motorolci. Prodajali sta se v kompletu skupaj s polnilcem in setom slušalk za v uho z mikrofonom, vse skupaj za nekih 70 EUR. Pri nas osnovni komplet pride mislim da 100 EUR.

Davnega leta 2002 sem se potihem smejal dvema lokalcema, ki sta v tipičnih škotskih razmerah (veter, sneg, megla) na plan privlekla walkie talkije in si jih spravila v prsni žep njunih jaken. Lepo, brez zapletov, brez dretja, sunkovitih potegov vrvi in podobnih "ukazov" za začetek varovanja, prihodov na varovališče in podobno - sta plezala in lepo čvekala po brezžičnih radijskih postajicah. Takrat se mi je vse skupaj zdelo smešno, če že ne malo "mimo". Bil sem takšen, kot sem prepričan, da bi bil marsikdo izmed "starejših", ko danes vidi mene med plezanjem s slušalko v ušesih. "Današnja mladina. Kam to pelje, kakšno vso navlako vlačijo v gore!" in podobno...

Minilo je kakšnih 5 let, medtem pa sem seveda spoštoval in upošteval uveljavljena pravila in etična načela, ki veljajo v alpinizmu, predvsem kar se tiče varstva okolja in narave. Potem sem enkrat spomladi dobil neke poceni postajice, ki sem jih s pridom uporabljal pri snemanju smučarskih filmov, ko so me nenazadnje pretekle izkušnje s Škotske opozorile na možnost dodatne uporabe postaj.

Preizkusil sem jih pri plezanju. Odlično! Nobenega dretja, kričanja, vlečenja vrvi in drugih kretenj. Poleg tega, da lahko takoj navržem, da je takšen način komunikacije v hribih manj moteč za okolico (ne plašiš živali v visokogorju in ne motiš drugih plezalcev v stenah), je poleg tega tudi varnejši!

Zakaj je uporaba brezžičnih postaj za komunikacijo v gorah med plezanjem po mojem mnenju primerna?

Preprosto zato, ker se z verbalno komunikacijo (beri: dretje in kričanje) težje sporazumeš. Medtem ko se zvok poleti od skal recimo da "odbija" in se, če ni vetra, sliši načeloma v redu, pa je pozimi situacija povsem drugačna. Sneg namreč zvok duši in tako tudi ob brezvetrju slabše slišimo. Seveda zavisi od konfiguracije terena, naklona, poteka smeri, vlage, vremena, velikosti sprejemnikovih uheljev in občutljivosti njegovega slušnega sistema ter nenazadnje jakosti glasu in pljučne kapacitete tistega, ki se dere in kriči na vse pretege "podriiiii, varuuuujeeemmmm" in tako dalje. Pa vendar. Tisti, ki plezajo - so kaj takšnega gotovo že doživeli.

Obstajajo seveda alternativne metode. Na primer priljubljeni ukazi s potegi vrvi, kjer pa se mi je v praksi že zgodilo, zlasti v naših gorah in stenah, da če so raztežaji malo cik-cak in je trenje potem ponavadi večje kaj hitro lahko pride do nesporazuma, ko npr. prvi v navezi ob velikem trenju skuša premakniti vrv, jo večkrat potegne, da bi jo zalučal prek kakšnega roba, varujoči pa to dojame kot "podri varovanje".

V izogib takšnim nevšečnostim je torej zelo uporabna in nadvse priročna Motorola. Poleg tega, da če rad veliko govoriš (kot to počnem tudi sam), ima uporaba postajic sledeče poglavitne prednosti:

• malo vzpodbujaš soplezalca pri napredovanju v težkih metrih smeri,
• mu malo potožiš kako si lačen in kaj bi jedel, ko prideš v dolino,
• da te zebe in da naj soplezalec pohiti,
• da niti ne izgleda tako slabo tisto kar ga čaka nad njim (tu se za dodatno moralno oporo lahko tudi zlažete, postajcam je tako vseeno),
• da je vreme boljše kot je napovedano (če poleti sekajo strele potem bi bila na tem mestu laž pretirana)
• če je soplezalec nežnejšega spola lahko npr. pohvalite njeno gibanje, izgled ipd.
• in še tisoč in več!

Skratka prednosti vsekakor več kot slabosti :) No pa še ena prednost za tiste, ki ste bolje tihe narave in se v gorah posvečate samo strmini, grozi, prepadni strmini in težavam v steni - če soplezalca ne želite ali nočete poslušati, se postajico preprosto izključi. Ko je čas, da začne trpeti še prej varujoči soplezalec, pa jo prižgete in mu sporočite, da ga varujete...

Uporaba postajice v praksi s prostoročnim kompletom (slušalka in mikrofon) je prikazana na spodnji fotografiji (horonski smeh nekim neokusnim Tadejevim (izrezan) šalam je za zanemariti).

Seveda je še vedno obvezno poznati vse "stare" in preizkušene metode za sporazumevanje v primeru odpovedi baterij, v vseh ostalih primerih pa se mi zdijo Motorole prej plus kot minus. Nadvse prav pa pridejo tudi med snemanjem, ko je več ustavljanja, razno raznih navodil in usklajevanja. Vsaj po mojih dosedanjih izkušnjah z njimi - je tako.

In še en primer iz prakse... V Avstriji v središčih z veliko ledu ali turnimi smuki kot tudi v bližini smučišč rabiš kakšno minuto ali dve, da najdeš prosto frekvenco na teh postajcah, kar mi da misliti, da je tovrsten način komunikacije pri severnjakih že kar razširjen. Tudi južni Tirolci ne zaostajajo. No pri nas, v Sloveniji, kjer se vsi radi (rajši) derejo vsevprek, pa je bila doslej z eno izjemo (pod Kriško steno) v glavnem prosta še prav vsaka. Tudi to govori o tem, da pri nas zadeva (še) ni prav pretirano razširjena. Ne v stenah, ne pri smučanju, ne - nikjer. Poudarek je na "še" (ni), čas pa bo pokazal kako bo s temi igračami pri nas.

Lonček skuhaj se

Od srede, ko sem se vrnil domov pa vse do vključno danes me kuha vročina. Počutim se tako, kot da bi padel v lonec kropa in se notri počasi kuhal. Po domače: zaendrek! Danes sem se sicer prvič zbudil z mejno temperaturo 37,0°C kar pa žal ne pomeni, da sem že dober. Vročina je zjutraj namreč najnižja, potem pa veselo naraste. Vsaj prejšnje izkušnje kažejo na to.

V glavnem je precej dolgočasno, ker ne moram migat. Lahko malo berem knjige, razmišljam o raznoraznih kadrih novega filma, pa kaj vse bi še lahko dodali in posneli, pa o tem in onem. Med drugim sem včeraj po Arnetovem pripovedovanju dognal tudi to, da je za psihofizično zdravje na stara leta potrebno začeti misliti že sedaj. Poleg gibanja celotnega telesnega aparata ali kako že temu rečejo fizkulturniki, je treba skrbeti tudi za možgančke.

Da človek ne zapade v ene in iste vzorce oziroma, da možgani niso preveč omejeni na preveč ozko razmišljanje, je fino, da se jih malo razmiga. Tako si potem človek vsake toliko časa zamisli nek cilj, ki ga potem tudi izpolni.

Ko sem se "moral" učiti in ker so mi to "naložili" drugi se mi seveda ni dalo - npr. delati vaje za matematiko. Že v O.Š. mi ni bilo všeč, potem na Bežigrajski še manj, na faksu pa so bile vaje že sploh znanstvena fantastika. Vsakič, ko sem se začel pripravljati za kolokvij sem začel iz nule. Sanjalo se mi ni kaj vse smo na predavanjih predelovali, dasihravno nisem manjkal na nobenem matematičnem predavanju. Vsaj prvi dve leti ne. Deveto čudo. Španska vas. Nemogoče.

In ker mi recimo integralni računi nikoli niso bili všeč, bom začel kar z integrali. Z eno bistveno razliko. Takrat, torej v študijskih časih, so se mi upirali, zdaj pa na to gledam z druge perspektive. Tako kot en mini možganski izziv. Da jih malo povadim. Namesto križank na primer. Naslednja stopnja bi lahko bile npr. Taylorjeve vrste, za katere še danes ne vem, kako sem jih na izpitu "spravil pod kap". Vsekakor več sreče kakor pameti in znanja.

Zdaj grem pa še naprej jest agrume in ostale z vitamini polne okrogle reči. Pa počivat. Še kak dan ali dva...

Dan, ko gre vse narobe

Eden takšnih - sicer redkih - se je pripetil včeraj. Namenili smo se v eno izmed velikih severnih sten iz italijanske strani. Ko smo se pripeljali do jezera, kjer se pusti avto, smo tako kot vedno, ko je zunaj -10°C, še kakšne pol minute posedeli v avtu. Zunaj je bila še trda tema. Naposled smo le odprli vrata avtomobila in stopili na mraz. Z Arnetom sva se že obuvala, ko Ažmanov Grega ugotovi, da je pozabil čevlje! Sprva sploh nisem mogel verjeti, da je to možno in da se verjetno zafrkava. Ko pa sem le videl, da zaman išče čevlje po prtljažniku avtomobila, mi je postalo jasno, da z današnjim vzponom v steni ne bo nič. Odpeljali smo se nazaj, prek meje (na mejni prehod opozarja samo še tabla), pa v Lesce. Čevlje je pustil pred garažo. Potem smo se odločili, da skočimo pogledati (spet) slapove pod Prisojnik.

Razmere so bile neverjetno podobne tistim izpred slabega tedna. Nič posebnega, predvsem pa ne pretresljivo boljše, kot pred tednom. No potem smo se odločili za Levi slap.

Čez zaveso je tekla, vsa je bila svečkasta in nasploh kar zabeljena. Med snemanjem me je tako namočilo, da sem mislil, da bom že čez 2 m zmrznil. Ker pa je bilo nekje okrog -9°C, pa je voda na meni k sreči hitro primrznila in se v obliki ledu samo še odluščila od mojih oblačil.

Že na dostopu sem bil ves švohoten. Čutil sem, da se slabo počutim. Kuhala me je vročina. Zeblo in treslo me je kot mačka tako da mi je bilo približno jasno, kaj me čaka zvečer.

Ob pripravi na spust po vrvi sem povrh vsega še natrgal svojo ultra lahko Patagonia puhovko, tako da je bil dan že skoraj popoln.

Če povzamem kaj vse je šlo narobe:

• Grega je pozabil čevlje in smo se peljali nazaj
• Pod Prisojnikom sem se zaradi vročine komaj privlekel do slapov
• Zeblo in treslo me je kot mačka in začela me je kuhati vročina
• Pred spustom po vrvi sem na skali nataknil svojo puhovko
• Ob pakiranju opreme sem rahlo oprasknil ohišje nove kamere

Prek noči sem imel (zame) rekordno visoko vročino 38,7°C pa tudi zjutraj je bila situacija podobna. Zdaj pa že cel dan ves nebogljen ležim na postelji, se prekladam levo desno, boli me vrat, glava, hrbet...

No ja - pa saj bo bolje. Upam, da vse skupaj hitro mine!

Hlače Mammut Extreme Hybrid - vse v enem

Pred začetkom letošnje sezone, torej nekako pred kakšnim mesecem, sem kupil nove zimske hlače. Glede hlač sem bolj konzervativen. Dolgih sedem let sem namreč uporabljal neuničljive Mammut Champ hlače, ki pa so dokončno izgubile svojo relativno nepropustnost in so sedaj v rabi samo še za letne gorniške vzpone. Za vse "težje" zadeve in resnejše vzpone mi je več let odlično služil ArcTeryx, a sem se okornega gore-texa tudi malo prenažrl. Iskal sem torej hlače, ki bi mi odlično služile v zimi, torej za zimsko plezanje, tudi slapove. Nekako sem se odločil in kupil Mammutove Extreme Hybrid pants.

Hlače so se že po nekaj turah izkazale za pravo odločitev.

Premišljeni detajli kot so ježki za ožanje hlačnic pri gležnjih (nič več zatikanja z derezami), žep na stegnu (super za večje predmete), vodotesne zadrge in pameten izbor materialov na pravih mestih.

Res ene in edine zimske hlače, ki si jih človek lahko zaželi.

Spodaj strnem za morebitne interesente še nekaj faktov, začenši s slabostmi (k sreči samo ena, pa še ta velja samo za suhe dolgine kot sem sam)

• SLABOST
  • naramnice se zadaj pripenjaj pod kotom na pas in hlače vlečejo skupaj, zato se pojavi "žep" na sredini hrbta. Tega sicer lahko eliminiraš s temu namenjenimi ježki, vendar potem prepogib in gubo čutiš pod težjim nahrbtnikom
•  PREDNOSTI
  • lahke
  • udobne
  • dobro dihajo
  • vodotesne na primernih mestih, raztegljiv material drugod
  • dobra izbira materialov
  • ježki za zožanje hlačnic pri gležnjih
  • razmeroma ugodna cena za hlače, ki služijo celemu spektru zimskih dejavnost od (turnega) smučanja, plezanja slapov, grap in zimskega gorništva.

Prodajam Trango Ice št. 45

Nepal Extreme čevlji so šli za med, Trangoti Ice pa so enemu preveliki, drugemu premajhni. Torej - Trangote Ice še imam, če koga zamikajo lahki čevlji za zimski alpinizem in zahtevnejše gorništvo jih po ugodni ceni še prodajam.

Sinji slap na Jezerskem

Znova me je navdušil Tadejev Gozdarček. Vedel sem, da nas čaka zasnežena cesta na Jezersko, zato sem Tadeja zlahka prepričal, da bo on vozil do pod Sinjega slapu. 30 centimetrov prhkega snega in poledenela cesta za njegove "kramparce" seveda ni predstavljalo prav nobenega problema. Vseh 200 turbo podprtih konjičev je teklo galop in kot bi mignil, smo bili na vstopu smeri. Pred nami sta se znašli še dve navezi Hrvatov, iz Zagreba. Prijazno so nam "odstopili" mesto in nas pustili, da smo začeli pred njimi. Hvala. Medtem so naš še malo poslikali, ko pa sem vprašal zakaj, so omenili, da redno spremljajo našo stran in da so gledal film Powder Hunters, ki jim je bil menda všeč.

Pod zgornjim raztežajem smo se malo hecali, Tadejev jezik pa je tekel kot nabrit. Zato sem mu jo malo posvetil z mečem in sekiro mesarico, s katerima se je Arne potem spravil še plezati.

Prek smeri smo šli tekoče in hitro, kljub temu, da smo v vseh "strmih" delih (kolikor strmega v Sinjemu sploh je) tudi precej snemali. Naj mimogrede še enkrat pohvalim barve nove HD kamere, ki me je res impresionirala. Zdaj čakam samo še softwerske mojstre, da v Premiere Pro-ju pogruntajo kako točim HD vsebino na moje računalnike.

Za sestop pa smo bili malce v dvomih. A šibamo dol prek slapu ali gremo peš. Ker sem peš že večkrat šel, po vrvi pa se prek Sinjega še nisem spuščal, smo izbrali slednjo varianto. Povrh vsega je Sinji že nekaj časa navrtan, tako da sestop (abzajl) z izjemo vmesnega "peš" raztežaja ni problematičen.

Sicer pa so razmere vse boljše, čeprav je inverzija poskrbela za to, da je nastajanje slapov počasno. Ledinca sta narejena, čeprav rabita še nekaj mraza, da bosta lepo odebelila svoje trebuhe, prav tako tudi Vikijeva sveča, ki je že potegnjena, ampak tanka... Bo pa! Upajmo torej, da se obeta lepa in dolga zimska-ledna sezona!

[gallery=11]

Nova kamera Sony AVCHD

Pred dnevi sem prešel na (kao prosumer) HD kamero in sicer Sonyjevo AVCHD.

Vsi testi, reviewi in sploh vse o tej kameri so zelo pozitivni. Zmotilo me je edino dejstvo, da je kodek oziroma kompresija AVCHD še bolj slabo softwaresko podprta. Ampak bo že, sem si mislil. Oziroma, če priznam - sem namenoma hotel spregledati. Ker je vse ostalo tako dobro :)

Kot se je izkazalo, sedaj AVCHD-ja v računalnik dejansko ne moram stlačiti in potrebujem še dodatno kartico Black Magic, ki pa jo lahko vtaknem samo v zmogljivo kišto.

Ker bo kamera služila nekako polovici posnetkov novega filma Ice Hunters, ki bo - mimogrede - v celoti sneman v HD formatu, moram hitro najti način, kako posnetke arhivirati. 10 ur posnetkov z najmanjšo kompresijo (najvišjo kvaliteto) namreč lahko shranim na vgrajeni disk, potem pa bo potrebno posnetke nekam sproti tlačiti... Preden jih bo Boštjan začel obdelovati in me obenem preklinjati, če prav hitro ne ugotovim kako bom vse skupaj zajel :)

Kakorkoli že - danes med snemanjem se je kamera odlično obnesla. Všeč mi je, da mi ni več potrebno misliti na kasete, pa da mi ni več potrebno natikati pokrova čez lečo. Ker je za to poseben sistem in se avtomatsko zapre/odpre. To je pri plezanju (v dvoje) pride še posebej prav, ker moram snemati in hkrati še varovati soplezalca.

Ko mi uspe vse skupaj dobro naštudirati in preizkusim še tankanje v računalnik... Objavim kakšen klip!

Slap Nad votlino in smer TrDo - Tamar

Vremenska napoved je tokrat držala. Napovedana je bila inverzija in čeprav se ni zdela prav nič mogoča, se je "zgodila". Takšne sicer ne pomnnim. Okrog 06:30 ko sva z Arnetom v trdi temi prispevla v Tamar, sta  termometer v avtu in tisti v koči kazala kar -14,5°C. "Super bo," sva si rekla - dokler nisva prišla do pod slapov. Povsod je teklo, žuborelo in veselo rezalo slapove. Za silo so sicer narejeni Nad votlino, desni in centralni, ampak noben ni pretirano hvale vreden. Inverzija je bila neznanska, saj je pod slapovi, kvečjemu 50 višinskih metrov nad kočo, bilo +0°C ! Više gori pa še več!

V planu sva imela splezati slap Nad votlino in zatem še enega - pač desnega ali centralnega. Nad votlino je bil ob izdatnih količinah vode sorazmerno v redu, čeprav je bil že pošteno spodjeden. Topla voda, ki je pritekala od zgoraj, je pač naredila svoje... Arne je odlično odtelovadil po donečem ledu, mene pa je čakal veslanju podoben šport v naslednjem raztežaju. Namesto sprehoda do vrha (do spusta po vrvi) sem kot žaba skakal iz ene ledne gobe na drugo, posebej pa mi je v spominu ostal neprijeten razkorak, kjer mi je med nogami drla voda, na levo in desno pa sem stal v slabem ledu. Še zadnji 20 vodeno-ledenih metrov pa sva bila pri vrhu.

Spustila sva se po vrvi, dodala še en nov prusik s kovinskim uhanom za lažje vlečenje vrvi za seboj (ker gre pač za zelo frekventen spust), potem pa jo ucvrla do ruzakov.

Kmalu sva spoznala, da z naslednjimi slapovi ne bo nič. Čeprav je voda najbrž podobno močno tekla, pa je bila poleg tega še neznanska gneča raznoraznih ledu željnih. K sreči so bili vsi bolj lenobni in sva vsaj en slap plezala v miru in tišini. Na povratku sem namreč naštel kakšnih 25-glavo množico - nekateri pod centralnim in drugi pod desnim slapom. Pa še na poti sva srečala nove prišleke!

Da pa je ne bi ucvrla že kar v megleno in turobno Ljubljano, sva odhlačala še pod smer TrDo. Sam dostop je bil v bistvu že taka zelo lahka kombinirana smer. Gre namreč za slabo skalo kot v peskokopu, le da je pesek zmrnjen, na vsakem koraku pa je še led. Više kot sva šla, več je bilo ledu - vse dokler nisva prišla do pod smeri.... V smeri je led tanek, v prvem raztežaju ledu sploh ni. Kot kaže temperature niso prizanesle niti tej - vselej senčni smeri.

Upajmo torej na kakšen resnejši mraz in pravo zimo! Vse slabše kaže...

[gallery=10]

Desni slap pod Prisojnikom

Včeraj sem se v posteljo spravil že ob 08:30. Želel sem se namreč naspati, saj me je danes budilka vrgla pokonci že ob 3:50. Praktično in tudi dobesedno sredi noči. Pred službo sem šel namreč z Arnetom plezati desni slap pod Prisojnikom. Za tiste, ki ne veste - to je ledeni slap v spodnjem koncu severne stene Prisojnika - mogočne gore nad Vršičem (Kranjsko Goro).

V ostrem mrazu (-13°C) in črnini noči sva ob 05:40 že vstopila v Desni slap. Prvi raztežaj je bilo potrebno namesto nedeljskega sprehoda kot sicer - dejansko preplezati. Namesto snežno-ledene rampe je bilo namreč vse poprhano s 5 cm sipkega snega, povrh vsega pa je bil led krhek in zelo tanek. Za nameček pa je v soju čelne svetilke in v mrzli črni noči vse skupaj izgledalo še bolj strmo kot je res. Kakorkoli že, prvi raztežaj je šel gladko, pravtako tudi do sveče. Sveča še ni narejena, a sva to tudi vedela in namenoma plezala samo do tja. Obvozu in zadnjim metrom sva se ognila, ker naju je že priganjala ura. Že tako vse skupaj deluje malo hecno, sredi noči vstajati za 100 metrov plezarije, ampak je bilo vredno!

Skratka - super plezarija za začetek sezone in dobra izkušnja - pa še pred 10. uro sva bila nazaj v Ljubljani vsak na svojem mestu.

[gallery=9]

London

Za podaljšani vikend smo se Nike, Barbi, Grega in jaz odpravili v London v Anglijo. Kaj naj pravzaprav povem? Par reči, ki mi takoj pade na pamet:

• drago kot žafran
• cel kup opozoril pred žeparji in kradljivci na javnih mestih
• nepopisna gneča na ulicah in v trgovinah
• izjemno lepo okrašeno mesto
• dober ritem mesta - praznično/božično vzdušje

No pa zagotovo bi se našlo še kaj pametnega. Sicer pa sem se nahodil kot že dolgo ne... Prvi dan, ko sem imel mojega Garmina Nuvi770 prižganega nekako pol dneva - 18 kilometrov! Drugi dan je bil malo manj naporen, a jih manj kot 15 gotovo nismo naredili... Med drugim sem pogledal tudi nekoliko manj znane zapore, ki so ohranjeni še v svojem izvirniku in stari okroglih 450 let. Mikal me je tudi London Dungeon, a nas/naju/me pot tja ni zanesla.

Dober vikend in zanimivo mesto v prazničnem, pred-božičnem času. Repriza čez nekaj let :)