Na trenutke sem se počutil precej neumno, saj sem ob preveč nežni brci v zmrznjeno polento zdrsnil navzdol in se skupaj s proseno kašo odpeljal nazaj proti izhodišču. Postopek sem ponovil in naletel na enak problem meter višje...
Viewing entries tagged
vršič
Nekaj sekund po tem, ko sem se prisedel nazaj v avto, smo s Pajotom in Aljažem še molčali, čakajoč, da se bo oglasil krivec za grozljive vonjave. Saj poznate hinavce, tihomirje, žveplenke in podobne ljubkovalne izraze za plinsko smrt? Ko nekdo gnije pri živem truplu, se takorekoč razkraja ali suši okrog obrnjeno črevo, ampak zaradi zakonov kemije krivca pri polnem avtomobilu ljudi ne moreš enoznačno določit. Plinska bomba se hinavsko prikrade z vseh strani in se zajeda v nosnice in žge v pljučih...
Na dela prost dan v sredo - to je Dan boja proti okupatorju, smo se z Nejcem in Rokom vsak po svoje borili. Ne sicer v tako žalostnih zgodovinskih (vojnih) okoliščinah, a v prav tako resnih: ob simfoniji vetra z močnim sneženjem, ledom in bučanjem plazov. Letos pa tudi z bogatejšo orkestrsko zasedbo - s parajočim zvokom udarov strel in grmenja ...
Večkrat sem že ugotovil, da so v Sloveniji subjektivne nevarnosti v gorah med najbolj priljubljenimi. In vsekakor mnogo pogostejše od objektivnih. Zakaj - prav mi Slovenci - si težko razlagam, bi pa v isti koš lahko pometal še nekatere druge "vzhodnjaške" narode z zmagoslavnimi zgodbami v papučah na Triglav, v volnenih nogavicah čez Kriško steno, s polnim nahrbtnikom ukradenih dek, starih makaronov in na pol pokurjenih sveč iz bivakov čez Kopiščarjevo pot na Prisank in tako dalje... Zahodnjaki imajo očitno pač bolj razvito kulturo najemanja gorskih vodnikov, profesionalcev z znanjem in izkušnjami, ki goste ali kliente v gorskem svetu naučijo pravilnega gibanja, pa naj bo to po vertikali ali malo manj kot vertikali in s tem izločijo precejšen del subjektivnih nevarnosti, torej teh na katere ima človek, ko se poda v gore - vpliv.
In če zelo na kratko opišem letošnji pripetljaj nad Vršičem, gre (žal) resnična zgodba takole... S tamladimi alpinci smo šli kot del zimske tehnike čez Pripravniško grapo na Mojstrovko. Ker je bil Vršič v tistem času s snegom zasut od zgoraj do dol, prav do 2. ovinka vršiške ceste, je bilo dnevnih obiskovalcev (pričakovano) precej manj, saj je že samo do prelaza 2 uri podaljška.
A kmalu sem globoko pod nami, še na dostopu, opazil dve postavi, ki sta sledili naši gazi (takrat edini peš gazi). Ker smo se vmes še ustavljali za opravljanje različnih vaj in smo bili v večji skupini, sta nas počasi dohitela dva prej omenjena možiclja. Po naših sledeh sta nadaljevala naravnost na čelo in potem nadaljevala naravnost navzgor (ne po grapi?!) in s palicami v rokah! Se pravi niti ne v grapo, temveč naravnost navzgor (nekje med Pripravniško in Sestopno v smeri strmega skalovja).
Ko smo s skupino opravili zadnje priprave in vse pregledali smo zarinili v breg in gazili na novo. Na novo zato, ker sta možaka svojo gaz speljala 30 metrov gor do mesta, kjer nadaljevanje za nekaj stopenj presega težavnosti katerekoli grape v Grebencu. Medtem ko smo že prešli njuno doseženo višino po ZELO očitni Pripravniški grapi, sta pač znova zavila v našo gaz in nadaljevala po stopinjah.
Vrh grape sta še nekaj časa pogledovala okrog in zatem je sledil prvi šok v obliki vprašanja: "Katera je Mala Mojstrovka?" Že tako ali tako sta bila očitno prepričana, da je to (Pripravniška grapa) pač klasični pristop na Malo Mojstrovko, saj je itak gaz in kup ljudi pred njima in že ne more biti nič posebnega... Prešernega razpoloženja sta nadaljevala do vrha in ob povratku smo se točno na istem mestu, se pravi na sedelcu ob izstopu iz Pripravniške grape znova srečali. Tokratno vprašanje je bilo manj šokantno kot prvo, ampak nadvse zaskrbljujoče: "Lahko vprašam kje se gre dol?"
Zgodba ima srečen epilog in opisovanje naših odzvivov na njuno drugo vprašanje ni več smiselno. Je pa zgodba lep primer nečesa, kar bi se lahko končalo drugače...
Letošnja zimska sezona je vse prej kot dobra. Njen začetek konec novembra je veliko obetal, visoke temperature in povečini vodnate padavine od decembra naprej pa nočejo in nočejo prinesti veselja.
Za dela proste dneve smo tako najprej znova zarinili na Vršič. Pravzaprav eno izmed le dveh lahko dostopnih izhodišč, kjer je moč najti sneg že od avta naprej.
Do 2100 metrov nas je lovila megla, nad tem pa smo za nekaj kratkih hipov ujeli modro nebo in sončne žarke. A tega je bilo le za okras, po vsega skupaj nekaj zavojih smo znova pristali v gosti megli in se na trenutke spraševali ali se peljemo naprej ali nazaj. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem resnično mislil, da se peljem počasi naprej, medtem ko sem v resnici drsel počasi nazaj dokler se nisem zvrnil na rit. Ko se je to zgodilo tudi Tadeju, sem vedel, da je megla res gosta. Ker je zapovrh povratek na sedlce pred spodnjimi snežišči malenkost izpostavljeno, ga tudi ne gre biksati in 100 na uro šibati navzdol. Še zlasti ne zato, ker je bil povsod en sam razoran beton!
V upanju na boljši jutri smo nekako le prispeli v dolino živi in nepoškodovanih kolen. Za nedeljo je vreme obetalo sonce. In naše misli so bile usmerjene v Pokljuški venček, za češnjo na torti pa smo si izbrali Vzhodno grapo v Toscu.
Če bi rekel, da smo šli na turno smučanje, bi se zlagal. Dasihravno smo na nogah imeli smuči ves čas razen v grapi, bi bila zloženka napačna, ker od turnega smučanja ni bilo smučanja. Povečini smo ves čas samo pridno hodili in z dvema krajšima spustoma do same grape nismo prav nič uživali. Visoke temperature in žgoče sonce so stalili ne le sneg, temveč tudi naše možgane.
K sreči je bila grapa v senci in temperature precej znosnejše. Z užitkom smo popikali škripavca v spodnjem delu in čvrsto kložo v zgornjem, potem pa po kratkem razgledu vrh Tosca odhiteli do smuči.
Zgodba od tu dalje je žalostna. Najprej gnil sneg, nato vzpon, potem beton in spet vzpon. Potem premalo snega in pešačenje do ceste, od koder znova beton do avtomobila na Rudnem polju.
Prav žalosten je letošnji januar, a k sreči imamo asa v rokavu in prihajajoči dnevi bodo več kot le pestri!
Zgodilo se je nekega decembrskega dne, leta gospodovega 2013. Letu so bili šteti dnevi in po uvodnih - s snegom, ledom in nizkimi temperaturami presenetljivih dneh konec novembra, je kazalo, da bo zima tista ta prava. Čisto ta prava! Ampak vremenska božanstva (z materjo naravo na čelu) so se odločila, da nas ne želijo razveselit.
Do pravega sneženja smo tako morali čakati še (skoraj) cel december. In še to sneženje, ki je prišlo, je naravo obarvalo belo šele nad višino nekje 1500 m. Dne 26. decembra smo se tako še petič v decembru odpravili na Vršič z željo po snegu. Prek božiča in mnoge prejšnje dni smo ga tam "na višini" zaman iskali, a smo vendarle imeli priliko opazovati naraščujočo snežno oddejo in pozorno spremljali razmere.
Ker je po našem dejanju in objavi z naslovom Gaženje na vrh Šitne glave s simfonijo plazov precej završalo, in ker se rad obdregnem ob pregovorno slovenske šege, se bom v nekaj stavkih posvetil še temu zadnjemu fenomenu, ki se ga splošno imenuje mrhovinarska spletna javnost in kar je bila reakcija na naše - kot se je zapisalo komentatorju - abotnemu dejanju... Torej kratko posvetilo ljudem, ki delijo nasvete, ocenjujejo razmere in pridigajo z varnega udobja in spletne anonimnosti domačega kavča.
Objava je v samo tednu dni dobila 6.437 ogledov, na socialnih omrežjih pa prejela nesluteno število bedastih "všečkov" in deljenj vseh sort. Je bil kriv naslov, vsebina, samo dejanje ali kaj tretjega?
Danes, ko so se strasti umirile, je razlog jasnejši. Objava je bila v slabem vremenu in sicer splošni slovenski brezbrižnosti ter ob očitno vse bolj nestrpnem pričakovanju kaj bo prineslo novo leto - nalašč kot kost za glodanje posameznikom, ki "o vsem vse vedo". Če kdo ni prebral objave, naj si jo prebere, preden nadaljuje z branjem...
Za konkreten dan je bila napovedana 4. stopnja plazovne nevarnosti, veter južnih smeri, megla, oblaki in proti popoldnevu vse močnejše sneženje. Vsekakor razmere v katerih velika večina ne pomisli na to, da bi zapustila hišo, kaj šele, da bi šli v hribe. In tako je prav - tako nas učijo učbeniki, tako nam razlagajo na izobraževanjih in pred tem svarijo izkušenejši. Ampak! Vselej ta ampak... Vse to je, tako kot vse v življenju, nekakšno splošno pravilo in ustaljena praksa. Venomer pa obstajajo izjeme, takšne in drugačne. In tako je bilo tudi onega dne, ko so čez Prisank ropotali plazovi, na čigar severna pobočja je veter južni-jugo-zahodnih smeri zmetal ogromne količine snega z druge strani gore, medtem ko je bilo lučaj stran na južnem rebru Nad Šitom glave - varno!
V letu 2013 sem v gorah prebil 103 dni. Med to slabo tretjino leta preživetega v gorah ne štejejo potovanja in "planinarjenja"po vulkanih Indonezije, kot tudi ne plezanje v Maroku in ostale popotniške, jadralske, kolesarske ter ostale prostočasne aktivnosti. Večina gorskih dni se nabere v hladnejših mesecih leta. Relativno samozavestno lahko zapišem, da se zato v gorskem okolju počutim precej domače. Nenazadnje tudi izkušnje v gorah nabiram več kot desetletje - prva leta izrazito plezalno - čemur sem zatem dodal turno smučanje in gorsko kolesarstvo ter zadnja leta še frčanje po zraku.
Cestni prelaz Vršič je, kot že ime pove, eno redkih lahko dostopnih višje-ležečih izhodišč v Julijcih. Tam sem zelo pogosto, ker omogoča dober izkoristek časa in prihranek hoje čez dolgočasne gozdove na poti v višave tudi ob delavnikih poleti, ko je dan dolg in po 17. uri nudi dovolj dnevne svetlobe za "ta hitre"...
Komentarji s katerimi so se nas lotili raznorazni Slovenci in med njimi tudi anonimneži, so z eno samo izjemo govorili v najboljšem primeru na pamet. Upal bi si trditi, da:
- *nihče izmed njih tistega dne ni bil na Vršiču, kaj šele na vrhu Nad Šitom glave - mi smo bili.
- nihče izmed njih ni bil na Vršiču vse prejšnje dni in ob vseh padavinah decembra - mi smo bili.
- nihče izmed njih oni dan na Vršiču v smeri našega vzpona ni preveril debeline in stabilnost snežne oddeje - mi smo jo. Večkrat.
- nihče izmed njih ni mogel poznati smeri našega konkretnega vzpona - mi smo jo.
- nihče izmed njih ni bil na tisti dan z nami na turi od avta prek vrha do avta - mi štirje smo bili.
*Nekdo je bil pred nami do prelaza po cesti in zavil na neprimerno bolj "nevarno" področje in potem obrnil. Področje je v resnici znano po plazovih, ki vsakoletno ob močnejših padavinah zasujejo del ceste (ovinek), je slabše poraščena in idealne naklonine za snežni plaz.
Komentatorji z vseh vetrov so do trenutka tega pisanja samo na strani G-L, kjer je bila objava poobjavljena - oddali že 17 komentarjev in prispevali 2425 ogledov! Na socialnih omrežjih sem ob hitrem štetju naštel še preko 30 (večinoma) pikrih komentarjev. Med drugim se je komentatorjem zapisalo na primer sledeče:
- "Vi pa res niste povsem gladki! Lahko bi zaključili turo podobno kot ruski vojaki spomladi leta 1916."
- "Če že delate take bedarije, jih vsaj zase zadržite, da ne dajete samomorilskih idej še komu."
- "Sem vas pričakoval prej med črno kroniko, kot pa v članku ponosnih "izkušenih" napihnjencev branda FreeApproved."
- "Jaz bi pa na tem mestu raje vprašal urednika spletnega portala, zakaj je dovolil objavo poročila takšnega abotnega dejanja?"
- "če bi blo za it koga reševat, jest bi takih zihr ne šla, kšn podn od podna, jao"
S komentarjev k objavi nisem razbral prav nič pozitivnega. Nič kar bi dalo človeku mislit. Samo in izključno pavšalno obsojanje in posploševanje. Skoraj kot medijsko mrhovinarstvo, mar ne? Glede komentarjev, ki letijo na to, da naj bi vzpodbujali druge k "samomoru" se mi zdijo absurdni, saj je vendar toliko drugačnih načinov "samomorov", ki jih vsakodnevno prikazujejo številni filmi, nanizanke in ostale kozlarije v medijih širokega dosega, ne pa ena povprečna stran nekega turistično športnega društva Freeapproved.
In s tem bi počasi tudi povzel moje razmišljanje in videnje "deljenja nasvetov s kavča" in tovrstnega obsojanja v tem konkretnem primeru. Nič nimam proti argumentiranim kritikam ali zapisom strokovnjakov ali drugih ljudi s terena in znanjem ter poznavanjem aktualnih razmer. Ampak med komentarji se niso pojavljali ne Gorski vodniki, ne alpinistični inštruktorji niti strokovnjaki za plazove GRS, temveč povečini raznorazni. Verjetno bi pregovor "le čevlje sodi naj kopitar" tudi na tem mestu bil aktualen.
V Sloveniji pa je, tako kot na drugih področjih, očitno tudi na področju gora, planincev in ljubiteljev narave - kup žolčnežev in samooklicanih strokovnjakov. Žalosten sem, da se je ta "rak" slovenske opravljive javnosti preselil tudi med ljudi, ki naj bi jih sicer vsaj bežno povezovale gore, gorska narava in čudovita doživetja v okolju, ki naj bi ga imeli vsi tako radi.
Po naravi sem večni optimist in zato verjamem, da če prej ne, bomo Slovenci znova bolj povezani, ko bomo dobili novega zunanjega sovražnika. Trenutno smo si slednje očitno kar sodržavljani - planinci VS gorski kolesarji! - med seboj in se vsakogar, ki naredi nekaj izven "ustaljene prakse" javno linča na tak ali drugačen način.
V novem letu vsem želim veliko veliko zdravja, sreče in ljubezni. Pa tudi potrpljenja in energije za premagovanje takšnih in drugačnih preprek, tudi vsakdanjih. Da bodo naša življenja še lepša in naš nemirni raziskovalni duh zadovoljen, pa se čimvečkrat spravite tja gor, kjer nam je vsem tako zelo lepo! In ne pozabite: razmere so pod lastnimi nogami in rokami veliko boljše doživetje kot surfanje in komentiranje razmer po internetu!
Odkar je padla odločitev, da letos ceste na Vršič ne bodo plužili s kranjskogorske strani, je v onih koncih zelo spokojno. V vetru šelesteče veje, pozibavajoče rušje in škripajoči prometni znaki so praktično edini rezali tišino.
V soboto smo imeli z alpinci tam mudili na takorekoč sklepnem dejanje njihovega procesa alpskega "mučenja" z raznoraznimi manevri in z izjemo nekaj duš, ki so rinile proti Mojstrovki ali se celo samo sprehodile do vrha prelaza in nazaj, je bilo na Vršiču sila mirno in meni skorajda nepoznano.
Doslej so se namreč ob vsakem prebujanju zime nad Vršičem zgrinjale množice, vključno z nami seveda, saj je prelaz eno redkih (zelo) lahko dostopnih višje ležečih izhodišč za rekreacijo "v višavah". Prav zanimivo je bilo vnovično spoznanje, da čim je otežen dostop z avtomobilom, venec gora, ki kraljuje nad prelazom - precej bolj sameva. Po opravljenih telovadbah in preizkusih znanja smo jo zarinili na Robičje, še malo nadaljevali in prečili proti vzhodu, uro pred zahodom pa obrnili, se vrnili čez Vratca in se zaustavljali s cepini do mraka in naposled odbrzeli v dolino.
Poslovilne barve sončnega zahoda ob povratku v Kočo na Gozdu. Več teksta in fotografij na društveni strani Freeapproved.
V prihodnjih tednih bomo snemali nov film za zanimivega naročnika. Dva vikenda smo bili tako razpeti med Jezerskim in Vršičem, kjer smo si ogledovali snemalne lokacije, spremljali pot sonca po nebu, igro senc v naravi in tako dalje. Z velikim pričakovanjem tako minevajo dnevi, da se ustali vremenska napoved in razkadijo oblački, da se prvi snemalni dnevi lahko prično.
Dule s pogledom na Jalovec in Mangart v ozadju.
Na travniku pred Planico s panoramo Mojstrovk v ozadju.
Še prej pa vnovično snemanje z Tomažem Jakofčičem - Jako (z gosti) v severni steni Triglava!
Zlata motika, odlična družba, smeh, zabava, občni zbor, zadovoljstvo in prijatelji … To bi bile nekako uvodne ključne besede letošnjega osrednjega društvenega dogodka, ki se je odvijal minuli vikend nad Vršičem v vselej prijetni Koči na Gozdu. Nekaj kandidatov nas je že konec tedna odšlo v snežno pravljico. Cesta je bila na debelo zasnežena, smreke so se šibile pod težo belih oblačil, v zraku so se lesketali snežni kristalčki. Po uvodnih zapletih s prevozom smo vendarle krenili na pot in mimo Erjavčeve koče in tam prisotnih reševalcev in njihovih reševalnih psov na vajah odcapljali proti Nad Šitom glave. Ves čas smo se držali poraščenih predelov ob desnem grebenu in se tako skrivali pred plazovitimi predeli. Kljub vsej opremi danes razpoložljivi varnostni opremi - od snežnih kukavic, balonov, žoln, sond, lopat, vrvic, dihalnikov in vsega ostalega - smo se na višini ca- 1900 m usrali od strahu. Tam od 20 - 40 cm debela oddeja snega na poledeneli kloži je bila prenevarna in odločili smo se za spust. Če zavoljo lepe sončne svetlobe ne bi tako priganjal, bi eventuelno naredili še kakšen zavoj več, ampak se je več kot splačalo. Enkraten pršič do kolen, redka dreveščka in popolna zima. Kot bi mignil smo bili v koči in prvi večer se je lahko začel. Počasi se nas je do večerje nakapljalo prvih dvajset članov in po dobri hrani nismo več dolgo vztrajali na nogah. Pobrala nas je noč. Prihodnje jutro je šlo zares. Najprej dostava celih kubikov prtljage, polnih nahrbtnikov in ostalega za več kot 70 parov nog, ki so prišli bolj ali manj točno ob dogovorjeni uri, ko se je pričel seminar plazovne varnosti z Volontarjem in ostalimi člani GRS. Mahnili smo jo na delovišča in se razdelili v 5 skupin po 15 ljudi. Po besedah Volontarja nas je bilo ko Rusov :) Po skupinah smo na vseh deloviščih delali različne vaje ob pihljanju severnega vetra na minus 13. Bilo je … frišno! Ampak nič ne de! Vaje so bile več kot koristne, udeleženci so bili navdušeni in ker je ostalo še nekaj ur dneva so jih vsi izkoristili za lovljenje poslednjih sončnih žarkov onega dne na različnih vrhovih okrog Vršiča.
Tradicionalno smo v goste na uradni del našega zborovanja povabili tudi zunanjega predavatelja. Tokrat nas je v Himalajo in na številne himalajske odprave popeljal njih vodja - Tone Škarja. Z odprtimi usti smo poslušali prenekatere zgodbe časov pred našim rojstvom in z zanimanjem spremljali pripovedi z in izpod najvišjih svetovnih vršacev.
Sledil je uradni del z volitvami in pozneje imenovanjem novega podpredsednika društva. Po predstavitvah vseh treh kandidatov se je obetal tesen izid, a vendar je na koncu s prepričljivo večino (takšno, da ni bil potreben drugi krog) povedel Džani, ki je torej do prihodnjega leta naš novi podpredsednik. Njegov protikandidat je že napovedl hud boj, saj prihodnje leto sledijo obče volitve in se bo menda tudi predsedniku zamajal stolček.
Družabni program z obilico smeha so tokrat pripravili letošnji alpski mucki. Po duhoviti retrospektivni uvodni predstavitvi so sledile razne preizkušnje in predstavitev novosti z letošnjega R&D oddelka. Vse novosti je pokupil mogotec na mobilnem telefonu, njegov PRovec Jaka pa je na dražbi z velikim naskokom pokosil vse tekmece, ki so stegovali jezike. Omejena serija zlatih smuči, rokavice za plezanje, gretje in kot nadomestek derez ter izjemno lahka, zložljiva vetrovka z varjenimi šivi - vse top ponudba! Večer se je prevesil v noč in po zmrzovanju na svežem ledenem zraku večjih razvratov ni bilo pričakovati. Za tste, ki je zmanjkalo tudi ležišč na tleh, so se odpravili nazaj domov, ostali smo odpujsali v postelje. Nedelja je bila namreč dan za ture TTS, NTTS ter seveda izpite zimskega dela AŠ.
In kako zaključit? Bilo je super, za nami je še eno čudovito leto društvenega blagostanja, družbene harmonije in lepih avantur. Malo poetično, ampak ni daleč od resnice. Všeč mi je še posebej to, da postajajo mladi aktivni, da se v aktivnosti društva vključujejo tudi pripadniki stare garde (ne po letih temveč stažu) in da se še vedno znamo kulturno zabavat in poveselit. Čeprav so letos manjkali ključni akterji razvpitega nočnega življenja zavoljo bolezni, slabega počutja ali česa tretjega, smo se vendarle prebili čez zabavno noč in obrnili list v našem društvenem koledarju, ki letos piše svoje 9. leto. In ker smo društvo in ker ne želimo, da gredo naši lepi skupni trenutki in doživetja v pozabo, na tem mestu še bodica, da bi si v prihodnje želel videti več objav na naši spletni strani, ki že od naše ustanovitve služi kot dnevnik in ustvarja društveno zgodovino! Srečno in vse dobro do prihodnjič in hvala vsem, ki ste prišli in tistim, ki ste želeli pa zaradi tega ali onega niste uspeli!
Celotna objava z vsemi fotografijami pa tukaj.
Nekaj kičastih trenutkov na Silvestrovo 2012/2013 ... S pogledi smo se razvajali nad Vršičem. Več o tem in fotogalerija pa na društveni strani Freeapproved.
