Edini zavoji v soncu onega dne.
Na grebenu nad 2100 metri se tu in tam odkrije nebo!

Letošnja zimska sezona je vse prej kot dobra. Njen začetek konec novembra je veliko obetal, visoke temperature in povečini vodnate padavine od decembra naprej pa nočejo in nočejo prinesti veselja.

Za dela proste dneve smo tako najprej znova zarinili na Vršič. Pravzaprav eno izmed le dveh lahko dostopnih izhodišč, kjer je moč najti sneg že od avta naprej.

Edini zavoji v soncu onega dne.

Do 2100 metrov nas je lovila megla, nad tem pa smo za nekaj kratkih hipov ujeli modro nebo in sončne žarke. A tega je bilo le za okras, po vsega skupaj nekaj zavojih smo znova pristali v gosti megli in se na trenutke spraševali ali se peljemo naprej ali nazaj. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem resnično mislil, da se peljem počasi naprej, medtem ko sem v resnici drsel počasi nazaj dokler se nisem zvrnil na rit. Ko se je to zgodilo tudi Tadeju, sem vedel, da je megla res gosta. Ker je zapovrh povratek na sedlce pred spodnjimi snežišči malenkost izpostavljeno, ga tudi ne gre biksati in 100 na uro šibati navzdol. Še zlasti ne zato, ker je bil povsod en sam razoran beton!

Piki v elementu po trdem snegu.

V upanju na boljši jutri smo nekako le prispeli v dolino živi in nepoškodovanih kolen. Za nedeljo je vreme obetalo sonce. In naše misli so bile usmerjene v Pokljuški venček, za češnjo na torti pa smo si izbrali Vzhodno grapo v Toscu.

Proti vzhodni grapi v Toscu.

Če bi rekel, da smo šli na turno smučanje, bi se zlagal. Dasihravno smo na nogah imeli smuči ves čas razen v grapi, bi bila zloženka napačna, ker od turnega smučanja ni bilo smučanja. Povečini smo ves čas samo pridno hodili in z dvema krajšima spustoma do same grape nismo prav nič uživali. Visoke temperature in žgoče sonce so stalili ne le sneg, temveč tudi naše možgane.

Blaž je smuči parkiral 50 m prej.

K sreči je bila grapa v senci in temperature precej znosnejše. Z užitkom smo popikali škripavca v spodnjem delu in čvrsto kložo v zgornjem, potem pa po kratkem razgledu vrh Tosca odhiteli do smuči.

Blaž na mini skokici.

Zgodba od tu dalje je žalostna. Najprej gnil sneg, nato vzpon, potem beton in spet vzpon. Potem premalo snega in pešačenje do ceste, od koder znova beton do avtomobila na Rudnem polju.

Prav žalosten je letošnji januar, a k sreči imamo asa v rokavu in prihajajoči dnevi bodo več kot le pestri!

Comment