Ko se v trdi temi ob treh zjutraj ves zalepljen voziš po avtocesti in vijugaš med pijanci ter ob divjem zaletavanju dežnih kapljic v vetrobransko steklo opazuješ Jesenice, ti po glavi roji vse mogoče!
Viewing entries tagged
smučanje
Kot podivjani garjavi psi za rodovniško kuzlo slokih tačk smo se zagnali iz gondole ter hiteli zapenjat smučarske čevlje in smuči. Na tak dan si iskreno večkrat mislim, da če me ne bo pokopal plaz, me bo pa gotovo pobralo od srčne kapi!
Nekaj balkanskega značaja je vendarle pripomoglo pri “naravnem” razvrščanju gruče pršiča željnih smučarjev v lijak, ki ga predstavlja ožina vhodnih vrat na žičnice Grand Montetsa. Posamezniki z Balkana smo vizionarsko, skorajda neopazno, “nadmudrili” celo zvijač polne francoze...
Oba zaskrbljena, vsak s svojimi mislimi in oprezajoč za snegom vsak skozi svoje okno, sva nemo opazovala okolico. Morda kanček pretiravam, če zapišem, da je bilo razočaranje nepopisno. Le upanje o boljših razmerah višje gori naju je še držalo pri življenju;
Človek bi sklepal, da je vrhunec turno-smučarske avanture prav smučarski spust z vrha ter varen povratek v dolino. A v Sloveniji je v resnici češnja na torti KAZEN, ki jo dobiš v tednu dni na dom - seveda s pozdravi in položnico nadzornika Triglavskega narodnega parka!
Triglavski organi nadzora in pregona, ki pritlehno delujejo pretežno z varnega zavetja pisarn, okretnih malih terencev, lovskih opazovalnic in torej najpogosteje od tam, kamor se pride z avtomobilom ali dostopa prek interneta, so neverjetno metodični in neusmiljeni. S pomočjo tehnologije in interneta skrbijo za red in mir na najlepšem koščku zemlje v Sloveniji.
In tako je že prve dni po omenjeni avanturi nadzornik TNP z udobja pisarniškega stola s pomočjo brskanja po spletu (glej dopis) nadziral dogajanje v Parku minuli vikend. Dodobra je preučil premike in akcije nepredipravov in na spletni strani izsledil nepokornega državljana ter ocenil, da je pripetljaj ogrozil cilje Triglavskega narodnega parka, in sicer tako, da je bil kršen zakon in povzročeno grozodejstvo materi naravi.
Eno takšnih grozodejstev je zagrešil Primož, ko je po skoraj 8 urah vzpenjanja utrujen, žejen in lačen prebivakiral vetrovno noč na grebenastem vrhu Rjavine pod tkanino kilogram težkega bivak šotorčka. To je očitno strašen prekršek "šotorjenja" in kar precej hujše dejanje kot pa tisoče avtomobilov v dolini Vrat, ki se v poletni sezoni vsakodnevno vozijo in parkirajo po zelenicah, v gozdu in drugod (glej Zabaviščni park Vrata ter fotografijo na dnu). Spanje vrh Rjavine je tudi hujše kot prenekateri skriti šotori “vzhodnjakov" (z zraka se jih lepo vidi, s pisarne in prek spleta pa težje), ki v avgustu dopustujejo sredi TNP pred nosom organov pregona - seveda na za to izrecno prepovedanih mestih.
O tem strašnem Primoževem grozodejstvu, ki ga je omenjeni povzročil na podlagi 57. člena po 3. točki 4. odstavka, 65. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku, si lahko ogledate kratek dokumentarni film v nadaljevanju, ki mi je bil zaupan v montažo.
http://youtu.be/ozKu1TYpSaU
OPOMBA: Zgornji segment je resda zapisan malce hudomušno in prav nič nimam proti razumski ureditvi, redu in miru na splošno, ampak nekatera “pravila” na območju TNP so precej nečloveška (in proživalska). Dotična kazen se mi zdi pa najmanj zelo - zelo čudna!
Šotorjenje in taborjenje sta v SSKJ precej skopo opisana pojma, prav tako razlage ni zaslediti v zakonu o TNP, vendar nikjer dejanje kot se je zgodilo ne pade v eno izmed opisanih kategorij. Nikjer na tem ljubem Svetu, ampak res nikjer - tudi v številnih Narodnih parkih, kjer je šotorjenje sicer prepovedano, je DOVOLJENO prebivakirati - in sicer kjerkoli od sončnega zahoda do sončnega vzhoda, pa naj bo to gol, z marelo nad glavo ali bivak šotorom. Kaj naj bi človek zmrznil in potem zgnil? (Prejšnje vodstvo TNP je celo omenjalo, da se tovrstnega početja ni in ne bo preganjalo).
Po drugi strani pa sem v Alpah na primer na lastne oči med vzponom v steni videl, kako je gorska policija (Gendarmerie Haute Montagne) s helikopterjem odvažala v culico povite šotore čehov in poljakov, ki so si postavili prave kampe (tabore) na ledenikih pod stenami. Ampak to je vendar že na pogled popolnoma druga stvar - kupi prtljage razmetani okrog šotora, skopana latrina v sneg/led na obljudenem ledeniku, več šotorov v krogu, skupni prostor - skratka vse za dolgotrajno bivanje v šotorih - ne pa bivakiranje od sončnega zahoda do vzhoda, ki je na istem kraju sicer (izrecno) dovoljeno.
Kazen za spanje vrh Rjavine, pa naj bo to v spalni vreči, pokrit s celofanom ali bivak vrečo/šotorom, kakor je bil Primož, se mi osebno zdi nerazumen ukrep. Trudim se sicer razumet stališče naravovarstvenih nadzornikov in odkar sem imel opravka z zaposlenimi strokovnjaki na TNP, tudi laže razumem nekatere njihove argumente. Predvsem tiste, da z njihovega stališča načeloma nikoli ne bi bila težava osamljen primer, da pa je treba rešitve iskat sistemsko...
In potem se znova spomnim prometa v poletni sezoni v Vrata, t.j. v samo osrčje TNP, kamor se pripelje in dolino vsakodnevno onesnažuje tisoče avtomobilov - s smogom, prahom, hrupom, odpadki, s parkiranjem vsepovsod... In zaradi takšnih dogodkov na eni strani in s Primoževim osamljenim dejanjem pod zvezdami na drugi, nikakor ne morem razumet, kako je lahko bivakiranje na vrhu Rjavine ob koncu zime tisto, ki zasluži pregon in kazen pred ostalim...
Nauk zgodbe? Bodite pripravljeni, trenirajte, če ste slabotni in prepočasni se poslužite dopinga in poživil - karkoli, samo ne zanašajte se na možnost bivakiranja, ker je to v Julijcih in znotraj TNP nedopustno in celo prepovedano.
PS: Imena so namenoma zakrita, ker ni namen kazati s prostom na posameznike (vsi imamo nekaj masla za ušesi in kdaj vstanemo z levo nogo), temveč skušati s konkretnimi primeri doprinesti ali vzpodbuditi k razmišljanju in k nekim sprejemljivejšim sistemskim rešitvam, ki bi tovrstne "lapsuse" kot je bivakiranje v stenah, na vrhovih in drugje, obranavale drugače kot pa da jih enačijo s šotorjenjem/taborjenjem v dolinah poleg koč, urejenih kampih ipd.
Letošnja zimska sezona je vse prej kot dobra. Njen začetek konec novembra je veliko obetal, visoke temperature in povečini vodnate padavine od decembra naprej pa nočejo in nočejo prinesti veselja.
Za dela proste dneve smo tako najprej znova zarinili na Vršič. Pravzaprav eno izmed le dveh lahko dostopnih izhodišč, kjer je moč najti sneg že od avta naprej.
Do 2100 metrov nas je lovila megla, nad tem pa smo za nekaj kratkih hipov ujeli modro nebo in sončne žarke. A tega je bilo le za okras, po vsega skupaj nekaj zavojih smo znova pristali v gosti megli in se na trenutke spraševali ali se peljemo naprej ali nazaj. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem resnično mislil, da se peljem počasi naprej, medtem ko sem v resnici drsel počasi nazaj dokler se nisem zvrnil na rit. Ko se je to zgodilo tudi Tadeju, sem vedel, da je megla res gosta. Ker je zapovrh povratek na sedlce pred spodnjimi snežišči malenkost izpostavljeno, ga tudi ne gre biksati in 100 na uro šibati navzdol. Še zlasti ne zato, ker je bil povsod en sam razoran beton!
V upanju na boljši jutri smo nekako le prispeli v dolino živi in nepoškodovanih kolen. Za nedeljo je vreme obetalo sonce. In naše misli so bile usmerjene v Pokljuški venček, za češnjo na torti pa smo si izbrali Vzhodno grapo v Toscu.
Če bi rekel, da smo šli na turno smučanje, bi se zlagal. Dasihravno smo na nogah imeli smuči ves čas razen v grapi, bi bila zloženka napačna, ker od turnega smučanja ni bilo smučanja. Povečini smo ves čas samo pridno hodili in z dvema krajšima spustoma do same grape nismo prav nič uživali. Visoke temperature in žgoče sonce so stalili ne le sneg, temveč tudi naše možgane.
K sreči je bila grapa v senci in temperature precej znosnejše. Z užitkom smo popikali škripavca v spodnjem delu in čvrsto kložo v zgornjem, potem pa po kratkem razgledu vrh Tosca odhiteli do smuči.
Zgodba od tu dalje je žalostna. Najprej gnil sneg, nato vzpon, potem beton in spet vzpon. Potem premalo snega in pešačenje do ceste, od koder znova beton do avtomobila na Rudnem polju.
Prav žalosten je letošnji januar, a k sreči imamo asa v rokavu in prihajajoči dnevi bodo več kot le pestri!