Kložasti plaz, ki se mi je sprožil, ko se mi je približal prijatelj... In moje sledi pobega.

Kložasti plaz, ki se mi je sprožil, ko se mi je približal prijatelj... In moje sledi pobega.

Navadno slabemu začetku sledi dober konec. Vsaj pregovorno je tako...

Letošnja zima se je pričela obetavno. A so ti obeti trajali le nekaj dni. Težko opišem nestrpno pričakovanje prvih snežink, ki že po nekaj centimetrih snega preraste v pravo obsesijo: vsakodnevno preverjanje vremenskih napovedi, višine snežne oddeje, stanja razmer doma in v tujini... Večeri pred napovedanimi padavinami so lahko prava živčna vojna. Tista ta resna, ko človek samega sebe pripravi do stanja, ko ni pomirjen s samim seboj. Verjetno bi lahko to celo dobesedno primerjal s kakšnim resnim kliničnim stanjem, če seveda ne bi šlo le za vodo, ki na zemljo pada v drugačni obliki.

Ko sem konec decembra z virozo in vročičen pogledoval skozi okno in se veselil redkih hladnih dni pred napovedanim prihodom pomladanskega prvega meseca leta, me je že resno skrbela izvedba naše smučarske avanture konec januarja. A zvezde so se nasmehnile, planeti so se nekako le poravnali in enako kot na lanskoletnem Zimskem porniču pod Monteroso in Mont Blancom, smo tudi letos uživali kot pravi packi!

Divjanje v pršiču po neporisanih belih prostranstvih Monterose.

Z noči na soboto smo se bolj ali manj brez spanca zvalili čez prag doma in se ob uro čez polnoč odpeljali čez padsko nižino Alpam v objem. Prvi del zimskih avantur se je odvijal pod verigo Monterose. Čudoviti štiritisočaki kot so Pollux, Castor, Lyskamm in Dom, ki stojijo v senci super junaka Matterhorna, bdijo nad dolinami Gressoneya, Alagne, Macugnage in drugimi bolj ali manj znanimi kraji, vsemi izjemno primernimi za to, kar radi počnemo. Za razliko od ošiljenega Matterhorna in lahko dostopnega Breithorna so prej omenjeni sicer deležni precej manjšega obiska.

Ob povsem jasnem in ledenem jutru smo med prvimi stali v vrsti za hitro bližnjico proti rdeče ožarjenim vrhovom štiri-tisočakov! Veter, ki je bil napovedan in sončno vreme ter predvsem dejstvo, da je cela pršiča lačna Evropa spremljala iste vremenske napovedi čarovnika Morissa, je botrovala dejstvu, da je bilo v svežem snegu narisanih več sledi kot lansko leto. Toda z izkušnjami, poznavanjem terenov in tudi veliko željo smo se hitro znašli in z zgolj nekaj krajšega poganjanja ali gaženja prisopihali do deviških, tudi povsem neporisanih in nedotaknjenih belih širjav. Vabile so in vabile, prišli smo in nestrpno čakali, kdaj jih bomo potacali in v njih pustili še kako zelo minljive sledi.

Letošnja zimska sezona v Alpah je katastrofalno žalostna. Do konca januarja že preko 50 smrtnih žrtev snežnih plazov!

Logistično precej trpek pripetljaj se je zgodil, ko je naš šofer zaradi trenutka nepozornosti na spustu čez dolino pršiča z več kot 2000 metri višinske razlike izgubil ključ od avta. V njem je bila seveda vsa naša oprema, oblačila in hrana! Še enkrat sva zato neprespana in utrujena naredila dodaten krog, saj se do doline dostopa z drugega konca ter opravila vnovičen spust čez dolino. Kljub časovni stiski in vse slabšemu vremenu z orkanskim vetrom in slabo vidljivostjo, ko sva sedla na zadnjo gondolo... Najino kopanje za izgubljenim kjučem ni obrodilo sadov. Epilog? Šoferja je na koncu s pooblaščenim vlamljanjem in dostavo ključa iz Slovenije ta nepozornost stala več kot 300 evrov! Predpostavljam, da bo odslej v tujino vselej nosil tudi rezervni ključ - tako kot jaz pred leti je tudi on tokrat dobil svojo lekcijo.

O divjanju in skakanju po globokem pršiču vse dni nimam veliko povedati. Nenazadnje se bi komu lahko zdelo še dolgčas. Se ja pa predzadnji dan pod Monteroso zgodil neljubi pripetljaj z manjšim plazičem, ki nas je opomnil, da moramo biti še vedno previdni. Pravzaprav vsak dan bolj, saj je navadno tako, da dlje kot nekje si, bolj samozavesten postajaš, več si upaš, dlje rineš... Šlo je za manjše pobočje, z varnim iztekom in blizu ravninskega dela, brez hudih skalnih skokov. Ko sem čakal Jakata, ki je sledil mojim smučinam, je nenadoma počila snežna gmota en meter nad menoj in že sem s kladami v kložo zbitega snega polzel navzdol. Reagiral sem nagonsko, smuči usmeril v smuk prežo in hitro odsmučal po najkrajši poti ven s polzeče gmote. Nahajal sem se na samem robu kakšnih 50 metrov širokega plazu.

 Sonce, brezvetrje, globok sneg, nizke temperature in nikjer žive duše! Kaj bi si človek sploh še lahko želel boljšega?

Sonce, brezvetrje, globok sneg, nizke temperature in nikjer žive duše! Kaj bi si človek sploh še lahko želel boljšega?

Po preko 250 dolžinskih kilometrih smučanja po pršiču vključujoč nekaj metrov klože in do ledu spihanih površin, je bil čas za selitev. In nenazadnje tudi ali pa predvsem za počitek naših stegenskih mišic, ki so nam tako lepo služile čez teden. 

Skakanje čez balvane v globok pršič.
Foto: Jaka Glavač, freeapproved.com

Za drugi del našega zimovanja smo nadaljevali proti zahodu. Chamonixu v objemu najvišjih evropskih gora in prostranih pršičastih pobočij Mont Blanca z okolico, je avanture prikrojila super-snežna-nevihta Mischka. Velikanska depresija, t.j. obširno ciklonsko območje, ki je treščilo v granitne velikane centralnih Alp, je obljubljalo metre snega. Dobesedno. In Mischka je obljubo tudi izpolnila. Čakajoč med prvimi v vrsti za nekajminutni dvig na tri tisoč metrov nadmorske višine, sem bil znova nestrpen. Prestopajoč se na mestu in otročje oprezajoč naprej in nazaj kje so še potencialni "uničevalci deviških pobočij" sem kaj kmalu razočarano ugotovil, da enako kot ob zadnjih nekaj obiskih Chamonixa, klasičnih smučarjev z navadnimi smučmi pravzaprav ni več.

Vsi so potencialno "nevarni" in pripravljeni na isto stvar in z enim samim namenom - da ti razrežejo pršič pred nosom. Nekaj balkanskega značaja je vendarle pripomoglo pri "naravnem" razvrščanju gruče pršiča željnih smučarjev v lijak, ki ga predstavlja ožina vhodnih vrat na žičnice Grand Montetsa. In Balkanci smo neopazno, lahko bi se reklo celo vizionarsko, nadmudrili celo zvijač polne francoze. Edini, ki je opazil, da razvrščanje v gruči nestrpnih ljudi za žičnico v lijaku vhodnih vrat morebiti vendarle ne teče povsem po demokratsko uveljavljenih principih zahodnejših sosedov, je bil robati alfa samec - francoski gorski vodnik. Slednji - torej poudarek na francoski, ne na gorski vodniki - so še posebej teritorialno zavedni in si na področju Chamonixa "lastijo" vse, kjer se pojavijo. Menda imajo podoben teritorialni nagon celo med svojimi stanovskimi kolegi iz drugih držav...

Nekaj balkanskega značaja je vendarle pripomoglo pri “naravnem” razvrščanju gruče pršiča željnih smučarjev v lijak, ki ga predstavlja ožina vhodnih vrat na žičnice Grand Montetsa. Posamezniki z Balkana smo vizionarsko, skorajda neopazno, “nadmudrili” celo zvijač polne francoze.

Pred dobrim desetletjem, ko sem sicer šele pričenjal svojo pot v gorah, se mi je na enem izmed lažjih grebenskih vzponov eden takšnih nestrpnih in teritorialnih vodnikov splazil med vrvi, me seveda prehitel, potem pa se mu je vrv kot posledica prehitevanja in nesrečnega štrikanja zataknila na enem in edinem "ovinku" s kompletom, na sicer izrazitem grebenskem vzponu. Po francosko se je potem začel jezit name, češ kaj delam, da njegova vrv ne teče naprej. Ker iskreno nisem imel pojma, saj sem smer plezal prvič in vsaj trikrat počasneje kot vodnik, ki je poznal vsak oprimek, stop in celo vse poči v katere je nameščal metulje ter roglje čez katere je metal prešite zanke. Takrat še mlad in ne-samozavesten sem za trenutek še res pomislil, da sem jaz kaj narobe naredil, čeprav je bil nadut francoski vodnik tisti, ki je šel prehitevat in se plazit med, pod in čez vrvi najine naveze...

Snežna napoved super-nevihte Mishcke, ki je prinesla Centralnim Alpam v samo treh dneh preko 140 cm snega!

Ko smo prispeli na svežih -18ºC in na višino 3000 metrov nad morjem, so bile vse naše zamere do zime in ostalih vremenskih božanstev pozabljene. Prvovrsten pršič, po domače šampanjec, ki je zaradi res nizkih temperatur in nizke vlažnosti puhast boj kot najbolj puhasta gos. V samo treh 2 dneh in 3 nočeh je padlo preko 140 cm snega in tam, kjer se zaradi ovir na terenu ni dalo smučati dovolj hitro, sem tonil do pasu in preko, ob zametih pa tudi do vratu! Tisti, ki radi vozite v pršiču, dobro poznate občutek, zato se ga ne bom trudil opisovati. Dovolj zgovorne so tudi fotografije v galeriji, zato naj zaključim le še z nekaj suhoparnimi dejstvi.

Plavanje v pršiču v Chamonixu ob spustih s preko 2000 metri višinske razlike samega pršiča! Sanjsko!

Zimovanje smo letos malenkostno strnili, zato pa smo bili bolj učinkoviti in povečini smučali od odprtja do zaprtja žičnic in nekajkrat celo preko. Dnevno smo povrečno presmučali okrog 50 km pršiča v dolžino in 6500 m v višino. Vsekakor pa je bil rekorden prvi dan Chamonixa, ko smo v samo enem dnevu nasmučali kar 11.291 višinskih metrov 68.540 dolžinskih metrov pršiča. Dan, ki si ga bomo skupaj z našimi nogami še dolgo zapomnili!

Vpišite email naslov za prijavo na obveščanje o novih objavah na blogu:


Comment