Meja med tradicionalisti in športnimi plezalci je vse bolj zabrisana. Če je še pred letom dni drobna blondinka s čvrsto zadnjico in velikimi očmi drgnila plastiko v zavetju varne dvorane, naslednje poletje ponovi eno najtežjih klasično opremljenih smeri v Alpah. Suhljat deček, ki mu ravno poganjajo prve puhaste brčice pod nosom, pa v enem dnevu opravi z več najtežjimi smermi daleč naokoli. Na pogled!
V splošnem imam rad ljudi. Še rajši imam življenje. Posebno mesto v mojem srcu pa imajo tisti, s katerimi preživljam prosti čas in z njimi doživljam avanture v gorah. Zato je najbrž logično, da rad vidim ljudi in življenje tudi na fotografijah. Tistih, ki jih posnamem sam, kot tudi drugih...
Povezana z vrvjo kot alpinista in nevidno kot prijatelja, tiho vsak s svojimi mislimi sestopava po od zahajajočega sonca rdeče ožarjenem ledeniku. Sestopava in bližava se višinskemu taboru. Z vsakim naslednjim korakom sva bliže prijateljem, bliže civilizaciji in domačim. Vračava se.
Vsaka izkušnja je dragocena. Še zlasti takšna, od katere odneseš novo spoznanje - brez, da bi si opekel rit. Veseli kot radio smo to spoznali tudi sami ob varnem pristanku v dolini. Ljudski pregovor, ki se ga vsakič znova spomnim, drži kot pribito: "Izkušnje so najboljša šola, le šolnina je zelo draga!".
Prisojnik je dominanten vrh nad Kranjsko Goro, ki s svojim severnim ostenjem krade poglede nepreglednim množicam turistov, ki v rohnečih piksnah na kolesih vozijo čez gorski prelaz Vršič (1611 m).
Ob 4:30 smo že brzeli proti Karavankam, vrhu Stola naproti. Aljaž, Marko, Simon in jaz smo kmalu po tem, ko je prvo jutranje sonce pobožalo vrhove, že pripravljali padala. Ob idealnih razmerah smo se z le nekaj koraki poslovili od mehkih travnatih tal in odvriskali v dolino, kjer smo ob jezeru v Završnici pristali in nadaljevali v službo.
Zgodba rekonstrukcije Bivaka II na Jezerih se je nesrečno končala. Nismo vrgli puške v koruzo in za že skoraj povsem izdelani tja-namenjen čudovit bivak izbrali alternativno lokacijo. Lepotec je nadomestil (stari) bivak pod Skuto na Malih podih na 2070 m in stoji v osrčju Kamniških Alp.
V raziskovanje podvodnega sveta sem se spravil pred leti po tem, ko sem se samemu sebi smilil posedajoč na dolgočasni eksotični plaži. S kamenčkom v roki sem risal zašiljene vrhove gora v pesek in zavistno pogledoval proti neoprenskim mrožem, ki so se opotekajoče se valili v tropsko zeleno vodo...
Vsled manjku časa in vse slabši skali slovenskih gora, sem se tokrat Dolomitov še posebej veselil. Res mi je všeč skala, čvrsti prijemi, strmina in izpostavljenost (tudi lažjih) smeri in seveda - kratki dostopi. Smeri je v izobilju in ko sem na eni izmed tur minuli vikend zrl v gore, sem hitro prišel do zaključka, da je eno življenje premalo, da bi dodobra obdelal vse smeri v stenah nad enim samim prelazom, kaj šele v širšem obsegu!
Pod Triglavom so nam nekaj preglavic delale še družine gamsov, ki so se umikale navzgor, na žalost ves čas 50 m nad našimi glavami in na nas prožili kamenje. Lagal bi se, če ne bi povedal, da smo ob pogledu na najmanjše izmed gamsov pomislili na slastno večerjo. Kot zapriseženemu pol-vegeterijancu (varianta pol krompirja in pol mesa) bi mi kot priloga sendviču lepo pripravljena divjačina vsekakor teknila!
