Še zlasti ne, če se nanjo povzpenjaš pri desetih stopinjah pod ničlo in 100 km/h ledenega vetra, ki te prepiha do kosti. Govorim seveda o gori in o prvih turnih smukih v sezoni. Konkretno o Viševeniku (2050 m) in dan pozneje o Struški (1944 m). O teh mrzlih avanturah sem posnel tudi kratek filmček.
Pred časom sem po priporočilu sodelavke spoznal še en bližnji kulinarični biser - Gostilnica Kamrca v Mengšu je vsekakor vredna obiska! Priporočam!
Za prijatelje, ki so onega dne kot prvi doslej odleteli z vrha Kukove špice, sem zmontiral filmček o prehodu jeseni v zimo!
http://www.youtube.com/watch?v=sbJYjwKMTqc Včeraj, natanko leto dni po razprodani premieri v Cankarjevem domu, smo objavili naš dokumentarni film Aurora Polaris. Po premieri, domačih in tujih projekcijah in predvajanjih na TVS 1 in TVS 2, si ga je sedaj možno ogledat v celoti na spletu. Veseli bomo tudi kakšnega komentarja ali mnenja. Ravno nalašč za deževne dni vikenda!
Pred časom sem prvič v novi zimski sezoni stal na smučeh in na snegu. V resnici sem kaj malo postopal stoje in še manj na smučeh, saj so bile te potrebne le za dostop na 3150 m. Od tam pa je šlo navzdol večinoma le po zraku, s krajšimi dotiki tal in nazaj v zrak.
Toda ta dan navkljub odličnim avanturam na nebu ni šel po načrtih. Po dolgem času je namreč prišel dan, ko gre vsakič nekaj narobe. Vselej se je nekaj zalomilo. Resda sem prvič v sezoni vzletal s smučmi in prvič nasploh s tako malim speedwingom. Tudi razmere so bile nadležne, z rotirajočim vetrom z vseh strani, a vseeno... Nisem bil zadovoljen s tem kar sem sam sebi pokazal in kar sem od novih izkušenj odnesel z ledenika in zraka nad njem. Ko sem bil že v glavi očitno razštelan, sem se tudi večkrat ustrašil sam sebe. To sicer ni nenavadno, ampak tako prekleto hitra je ta zelena zverina, da bo potrebno še precej vaje, da se privadiva drug na drugega. K sreči je to le začetek sezone in slab dan :)
Spodaj pa še sledi prvih štirih divjanj pred zajtrkom...
Oblači me Patagonia Europe, letim s padali Swing, s sateliti pa mi na avanturah sledi ročni inštrument Suunto Ambit.
Po tem, ko je že kazalo, da bom le 8 ur pred vkrcanjem na letalo ostal hospitaliziran v ljubljanskem KC, sem razum (ga sploh imam?) potisnil vstran in se odločil, da odpotujem. Za prvo objavo po povratku z društvenega roadtripa, kjer se nas je dva ducata članov Freeapproved aktivno potepalo po najstarejšem kontinentu, poznanim tudi pod imenom Afrika, naj za najavo potopisnega predavanja služi le nekaj uvodnih fotografij...
Sonce se poslavlja za grebeni Atlasa.
Kamele, ki v resnici to niso. Enogrbim živalim na štirih nogah se namreč reče dromede.
Medtem ko je naša srca grelo prijateljstvo telesa pa prasketajoč ogenj, je naša družba v saharski puščavi najprej doživela dež, zatem pa se je odprl pogled na milijarde zvezd brezkončnega vesolja (dež v sahari je bil v resnici nekaj dežnih kapelj, ampak že za to moraš imeti tam dol menda preklemansko srečo).
Ob sončnem vzhodu je za nas amaterske samouke osebe s fotoaparatom v roki kulisa puščave kot nalašč za portretno fotografijo.
Hoja navkreber po peščenih sipinah je pravzaprav enaka kot gaženje v domačih gorah pozimi. Le kanček bolj vroče je. Plezanje na puščavskem soncu pa je vsekakor nekaj drugega.
Presenetljivo hladno je bilo plezanje ob jutru in na dolinskem prepihu.
Pravi štirikolesniki za prave avanture brezpotij ali bolje rečeno brez-cestij.
Poznopopoldanski rumeno-rdeči svetlobi v visokih stenah nad dolino ni para!
Prvovrsten užitek pri plezanju do 40 m visokih smeri v odličnem hrapavem rdečem apnencu.
Po skoraj mesecu dni živčne vojne s prestavljanjem snemanja tik pred zdajci zaradi oblakov, vetra ali česa tretjega, kar ni bilo skladno s perfekcionističnimi pričakovanji, smo pred časom naposled dočakali povsem sončen in zares sanjski jesenski dan - popolno!
Še v avtu smo se pogovarjali, da se bodo verjetno zdaj, ko smo se končno lahko zbrali pod modrim nebom s pravimi snemalnimi pogoji na lokaciji, po murphyju zgodile kakšne nepričakovane stvari. Bodisi piknik s številno udeležbo in šotori sredi travnika ali pa trosenje gnojnice. K sreči se je zgodila le košnja oziroma obračanje trave. Prijazna voznica velikanskega traktorja je na moje vprašanje koliko časa bo še trajalo delo na travniku odvrnila s prijaznim: "Še dva kroga zapeljem!" Hvala vam - prijazna gospa!
In res je po nekaj kratkih trenutkih traktor odropotal, nam pa je ostal sveže pokošen, živo zelen travnik in čakal, da ga okrasimo z igralci kot belo platno z barvami.
Barve zahajajočega sonca za oddaljenimi grebeni so nam narisale najlepšo možno filmsko kuliso in edina skrb, ki smo se je stežka otepali je bila poslavljajoča se svetloba. V razmeroma kratkem času smo morali posneti kar precej različnih kadrov z raznoraznimi pripomočki in majhno, a učinkovito ekipo. Najtrši oreh so predstavljali otroci, ki jih za razliko od vsega hudega vajenih prijateljev ne moreš na enak način priganjati, vzpodbujati in bodriti. No nekaj napredka se je pokazalo, ko smo jih podkupili s sladoledom.
Dan je šel hitro h koncu in dobesedno za rep smo lovili še zadnje sončne žarke, prav do zadnjega. Sledilo je pospravljanje opreme in zahvala ta najmlajšim igralcem s sladoledom v Lescah.
Ker film snemamo v CinemaDNG formatu, kjer 20 minut posnetkov zasede neverjetnih 128 GB, je sledil še tehnično obarvan večer z arhiviranjem posnetega materiala in enkodiranje oglednih kopij nižjih resolucij prek noči.
Za nami je tehnično najlažji snemalni dan, vseh 5 naslednjih bo neprimerno zahtevnejših, odvijali se bodo v visokogorju, preko noči, s številčnejšo ekipo in zahtevno logistiko. Se že veselim!
Fotografije: Bor Šumrada
Ne zgodi se mi pogosto, da bi se mi kdo tako (odkrito) posmehoval, kot so se mi na vrhu Golega vrha na petkovi pošihtnici prijatelji. Najprej, ko sem se tlačil v mrežasto zaščitno opremo in kmalu zatem, ko so videli moj material nad glavo... Šest se nas je uspešno zagnalo proti travnikom v dolini, dva pešaka (ki to ne bosta več dolgo) pa sta jo urno ucvrla v dolino... Prvi polet z devetimi kvadrati nad glavo. Foto: Matevž Gradišek
Dobra minuta povratka v dolino poskrbi za ohranjanje zdravja kolen. Foto: Matevž Gradišek
In še kratek video, ki sem ga na hitro zmontiral ...
http://www.youtube.com/watch?v=oIUcGp3PhnY
V zadnjem letu kar 68-krat nisem spal v domači postelji. Nekaj manj kot 40 noči sem prebil tako ali drugače zavit v spalno vrečo, debelina katere je bila odvisna od geografske dolžine in širine nočnih avantur v gorah. Največ mrzlih noči sem prebil na Aljaski, toplejše v Centralnih Alpah in Dolomitih, najtoplejše in doživljajsko prav nič manj mogočne pa tudi v domačih gorah.
Tako me je na poti okrog šestih popoldne ogovorila pohodnica, ki se je s počasnim, a varnim korakom vračala v dolino. Zakaj odhajam spat na vrh? Vprašanje so mi zastavljali ne samo domači ter sodelavci, temveč tudi plezalski prijatelji, ko se niso mogli načuditi mojim vse pogostejšim željam po spancu vrh gora. Čemu bi nekdo hodil z dodatno težo na hrbtu na vrh, od koder bi se lahko preprosto vrnil v dolino, v poznano, toplo zavetje domačega okolja?
Osnovno vodilo je želja po nečem drugačnem, po prvinski avanturi, ki je doma za štirimi stenami nikoli ne moreš doživet. Tisto nekaj, kar človeka kot živo bitje že skozi vso zgodovino žene k odrivanju nečesa novega, pa naj bodo to kontinenti, vrhovi, jame, preprosta spoznanja o življenju ali kaj tretjega. In nenazadnje - da bi svoja doživetja lahko kvalitetno obeležil, mi je pomembna estetika. In v gorah je najlepše ob sončnem vzhodu in zahodu! Dolge sence, ki jih meče divja gorska narava nad okoliške ravnice, izrisujejo neme podobe: nazobčane grebene in ošiljene vrhove. S spanjem v gorah doživiš vse!
Velika večina obiskovalcev slovenskih Alp se odloča za obisk najbolj znanih in visokih gora. Bolj kot je vrh v senci višjega soseda, manj obiska je praviloma deležen. Lep primer je Škrlatica, ki ji manjka pičlih 124 m, da bi ne bila zgolj kraljica Julijcev, temveč najvišja med visokimi. Kljub tej neznatni višinski razliki, pri čemer po lepoti za marsikoga celo prekaša Očaka, v njeno nedrje prisopiha mnogo manj gornikov kot na Triglav. Še bolj drastičen je upad števila obiskovalcev bolj odročnih, morda (a ne nujno) tudi težje preplezljivih vrhov. In na vse omenjene se največ gornikov tare v zgodnjem jutru.
Toda zanimiv preobrat se zgodi, če dodobra ukoreninjen in tradicionalen pristop pohodništva in gorništva z ranim jutranjim vstajanjem postavite na glavo: namesto zjutraj - v hribe popoldne! Namesto hoje v vrsti navzgor ne boste srečali praktično nikogar. Tu in tam kakšnega romantika, ki ob lepem vremenu uživa v razgledih in se na vrhu zadrži dlje. Ali pa kakšnega izgubljenega tujca, ki išče bivak na napačni strani gore. Ker ima vsaka palica dva konca je tako tudi s (pozno)popoldanskimi turami v visokogorje – če gre za pristope po prisojah, je vročina včasih prav neznosna. Poleg peklenske vročine so pogostejše tudi plohe in nevihte. Toda v tistih najlepših dneh je ves dodaten trud poplačan…
Pozno popoldan se po napornem dnevu v službi odpravim proti Prisojniku. Zadnji višinski metri pod vrhom so najlepši. Sonce se počasi že naslanja na grebene na zahodu in z oranžno-rdečimi žarki boža vrhove gora. Samo moje globoko dihanje prekinja mogočno gorsko tišino, ki jo v resnici spoznaš šele zvečer, ko utihneš in ko se tudi narava umiri. Prihod na vrh je veličasten. Nižine, ki me obkrožajo, se že kopajo v polmraku, barve tam izgubljajo svojo moč, vse se zdi monotono in tako daleč, globoko pod menoj. Toda ne v gorah! Tam se dogaja prava eksplozija barv. Vrhovi žarijo rdeče, njihove sence se rišejo v neskončnost in z zatonom sonca na horizontu na nebu uprizarjajo plemenski ples. Nebeško modrino je zaznati le še na vzhodu, medtem ko je takorekoč vsak drug košček neba obarvan po svoje. Tako se zdi, kot da bi se velemojstrski slikar igral z barvami in narisal najbarvitejšo mavrico od vzhoda do zahoda. Od nebeške modre z zelenimi toni, pa do rumene in nazadnje rdeče. Tista rdeča, ki obkroža sonce in mi vsakič, ko jo vidim, zaigra na najlepši instrument – čustva in srce. Pogosto si mislim, da če mi ne bi bilo dano uživati vseh telesnih sposobnosti, ki mi jih je v dar poklonila mati narava, da bi si želel vsaj videti. Ko vidim, čutim. Ko vidim, razumem. Ko vidim, sem srečen!
Najbolj preprosta spalnica na svetu: spalna podloga in spalna vreča. Tako malo - za tako veliko! Oprema potrebna za spanje na vrhovih gora je sila preprosta in maloštevilčna. Poleg spalne vreče in podloge za več udobja pozimi s seboj nosim še lahek kuhalnik in lonček, da si stalim sneg in led ter pripravim toplo jed. Navadno mi sicer za slednje primanjkuje motivacije, saj se v resnici še pred pripravo spalnice lotim fotografiranja ali snemanja sončnega zahoda. Ko pa najlepša svetloba s pojenjajočo intenziteto barv počasi le zamre, se navadno spravim z mraza v spalno vrečo in hitro zatisnem oči. Noč me vzame v svoje naročje in odpelje v deželo sanj.
Magična hladna modro-vijoličasta svetloba daleč za grebeni v daljavi naznanja rojstvo novega dne. Sonce je pravi kralj med zvezdami! Sončev prihod najprej naznanijo uigrane ekipe vseh poznanih in nepoznanih barv. Skupine senc, ki padajo na zemljo postajajo izrazitejše, vse močnejše in se pnejo proti vrhovom s katerih jih meče sonce. Iz neskončnosti na zahodu se z naznanjanjem sonca vračajo proti vznožjem gora. Ko sem na vrhu, se zdi kot da me bodo sence čez čas zgrabile za noge. Sonce se naposled v vsej svoji mogočnosti zlagoma, a vztrajno zvali preko grebena. V trenutku se v meni zgodi eksplozija občutij! Žarki me nežno božajo po telesu. Topla energija se me dotakne tudi od znotraj. Ne pretiravam, če zapišem, da je po mrzli noči na prostem sončni vzhod vsaj malo podoben tisti sveži, prvinski zaljubljenosti. Ko te nekaj žgečka po trebuščku in te greje, gladi, vzbuja optimizem in zanos. Ko se vse zdi mogoče in dosegljivo!
Najboljše stvari so najslajše. Toda najlepšega in najboljšega ni v izobilju. In tako je tudi v naravi – sončni vzhod in sončni zahod trajata zgolj nekaj trenutkov celega dne. In ni je sile ali denarja na svetu, ki bi to lahko spremenila. Sonce hitro, brez oklevanja ali upočasnjenega koraka, pleza proti zenitu. Dan dobiva vse bolj zemeljske razsežnosti. Podoba tal pod mojimi nogami postaja vse bolj vsakdanja. Pred Kraljem so se umaknile magične barve. Takisto so klonile sence, ki se kot preplašene deklice potisnjene v kot, sključeno skrivajo pod mrkimi severnimi ostenji gora. Nemo čepijo in čakajo. Prav tako kot Barve se veselijo trenutka, ko bo Sonce zapustilo Zemljo in se bodo lahko kot razigrane najstnice znova s svetlobno hitrostjo pognale na ravnine ter dna dolin in se igrale z orisi gora na horizontu, za katerega bo potovalo Sonce. Vse več jih bo in vse bolj intenzivna bo igra, a le do trenutka, ko jih znova prežene Luna. To je resnična zgodba narave in kralja našega osončja!
Čas terja svoj davek. Trenutki namenjeni notranjemu bogatenju so pomembni, zato sem s časom vselej na bojni nogi. Vem, da so tudi zato trenutki v gorah še lepši in da po njih zategadelj bolj hrepenim. Ker so priborjeni in ne samoumevni, jih znam še bolj ceniti.
Po krasnem doživetju me čaka pot navzdol. Bodisi peš bodisi po zraku, v obeh primerih pa mi je bilo dano doživeti veličastno moč narave. Kadar se napotim peš, je časa za refleksijo precej. Ako se odpravim po zraku, je pred menoj še nekaj napetih trenutkov. Kljub vse večji izkušenosti, je letenje z vrhov gora zahtevno. Priprave minejo v tišini. Osredotočam se na vse podrobnosti, ki pomenijo življenje. Dobesedno.
Trenutek odločitve. Razmere dovoljujejo vzlet. Poženem se v globino. In tako kot pred nekaj trenutki sonce, tudi sam za seboj puščam številne višinske metre in nevidno sled. S preko 100 km/h drvim mimo grebenov, skozi grape in mimo skal. Pred menoj se odvija nov svet. V zgolj nekaj minutah sem v dolini. Enako je kot v naravi – najboljše ne traja dolgo. Rad bi se enačil s Kraljem, a sem zgolj njegova minljiva senca. Ko se bodo na nebu pred Soncem še vekomaj umikale Sence in Barve, bom sam počival v oddaljenih, skrivnostnih krajih.
Morda, če bo sreča, bom nekje visoko. Tako visoko, da bom lahko od daleč in z druge perspektive opazoval opisano nebeško igro. Dotlej pa bom še naprej bil izgubljeno bitko s časom in si priborjene trenutke ukrojil po lastnih željah. Rad si mislim, da sem krojač svoje usode, mesto kralja pa prepuščam vsemogočnim naravnim silam…
Prispevek je bil objavljen v Planinskem vestniku, september 2013.
Poznopopoldanski izleti s hitrim povratkom v dolino so več kot primerna rekreacija za pisarniške molje. Gregor, Matevž in jaz smo se tako po službi konec tedna odpravili v Kamniško Bistrico in od tam v nekaj manj kot dveh urah priskakljali na vrh Brane. Če je visoka 2251 m ali 2253 m ne vem, ker se na internetu pojavljata obe višini, vsekakor pa smo bili v dolini hitreje: celih 6 minut! Čeprav so se vremenski bogovi lepo pogodili in so bili veter, oblačnost in mir v zraku v sozvočju - je mraz malček ponagajal. Vsi trije smo se ob pristanku tresli ko šiba na vodi! Pane toliko zaradi vseh mogočih ovir kot so žice in mreže ter celo (stari) bivak izpod Skute, ki je postavljen sredi travnika, temveč zato, ker je bilo res mrazzzz. Hvala tudi neki prijazni gospodični z imenom Mary (kakor se je predstavila), ki nam je malo skrajšala hojo in prišparala noge. Po nebu se vozim s padali Swing, oblači pa me Patagonia Europe.
