Poznopopoldanski izleti s hitrim povratkom v dolino so več kot primerna rekreacija za pisarniške molje. Gregor, Matevž in jaz smo se tako po službi konec tedna odpravili v Kamniško Bistrico in od tam v nekaj manj kot dveh urah priskakljali na vrh Brane. Če je visoka 2251 m ali 2253 m ne vem, ker se na internetu pojavljata obe višini, vsekakor pa smo bili v dolini hitreje: celih 6 minut! Čeprav so se vremenski bogovi lepo pogodili in so bili veter, oblačnost in mir v zraku v sozvočju - je mraz malček ponagajal. Vsi trije smo se ob pristanku tresli ko šiba na vodi! Pane toliko zaradi vseh mogočih ovir kot so žice in mreže ter celo (stari) bivak izpod Skute, ki je postavljen sredi travnika, temveč zato, ker je bilo res mrazzzz. Hvala tudi neki prijazni gospodični z imenom Mary (kakor se je predstavila), ki nam je malo skrajšala hojo in prišparala noge. Po nebu se vozim s padali Swing, oblači pa me Patagonia Europe.
Viewing entries in
Video
Dolgo je trajalo preden sem se naposled lahko odzval prijaznemu vabilu prijatelju Borutu iz Maye - športne agencije iz Tolmina. S prijatelji smo obiskali kanjon slapa Pršjak, kamor so nas peljali vodiči Maya. Strokovno se početju reče kanjoning, v meni pa se je predvsem delno potešila želja po čofotanju in utapljanju, metanju čez slapiče v tolmune in podobne vragolije. Po domače - vodne igre :) Po dolgem času mi je končno uspelo zmontirat tudi filmček z omenjenega kanjoninga in še enkrat zahvala MAYA Tolmin, da nam je bilo dano doživeti to čudovito dogodivščino!
V nedeljo, 25.8. bo ob 15. uri na TV Slovenija 1 predvajan naš dokumentarni film Aurora Polaris z Aljaske. Aurora Polaris je dokumentarni film o avanturah v visokogorju skritih kotičkov Aljaske. Govori o občutkih in doživetjih ob odkrivanju delčka planeta, ki je vse do prihoda ekipe Freeapproved ostajal malo raziskan in nedotaknjen, vrhovi neosvojeni in neimenovani, bazni tabor pa je od zadnje človeške naselbine ločilo stotine kilometrov zimske pustinje. Film prikazuje dogodivščine skupine 10 prijateljev, ki prvinskost izkusijo na največji avanturi svojih življenje, in reflektivno o tem, kako je bilo z odkrivanjem neznanega nekoč...
[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=_uqfv2FSgDs&w=630&h=354]
Lahko bi zapisal, da je bila moja zadnja snemalna naloga že kar zelo blizu idealnemu. Vse kar sem počel namreč zelo rad počnem. Odkrit bom, zato bom naštel prav vse, kar sem ob nalogi snemanja v Špiku za dokumentarni film o Miri Marko Debelak z veseljem počel:
- razmišljal o snemalni opremi, jo izbiral in nakupoval novo,
- se učil, spoznaval nove snemalne trike in majhne posebnosti kako kaj posnet,
- šel nekaj stopničk nazaj v procesu zajema slike, da sem bolje spoznal osnove,
- s prstom po skicah in očmi po zemljevidu pred-izbiral dobre snemalne lokacije,
- šel na teren z dobrimi prijatelji in prehodil pot do stene, da sem potrdil izbor snemalnih lokacij in ocenil razmere v steni,
- se s Tino in Jakatom odpravil na bivak pod Špikom,
- plezal v impozantni Špikovi severni steni,
- snemal v steni, pod njo, in na vrhu,
- spal na vrhu Špika in z žarom v očeh spremljal sončni zahod, nemo zrl v zvezdnato nebo in zjutraj opazoval sonce, ki je plezalo proti nebu,
- utrujen in dehidriran ter od sonca skurjen sestopal čez Kačji graben in se veselil osvežitve v ledeni Pišnici!
Ob vsem naštetem sem bil ves čas obkrožen s prijatelji in odlično družbo in najbrž je kaj kmalu vsakomur jasno, da je takšna naloga lahko samo sanjska naloga...
Če preidem na konkretnejše točke zapisanega in se jih kronološko dotaknem s kratkim opisom, je najbolj smotrno začeti s težavami. Največja je bila v tem, da mi ni bilo jasno kako bom v steno tovoril snemalno opremo in predvsem koliko le-te naj vzamem s seboj. Po temeljitem razmisleku in po tem, ko sem že n-krat prebral scenarij in kaj me snemalno čaka v steni, sem opremo zreduciral na dobrih 6 kilogramov. Ostalih 20 kilogramov snemalne, spalne in hranilne opreme so mi prinesli dobri prijatelji z društva Freeapproved po drugi strani gore na vrh, čez Kačji graben.
Precej zimski obeti teden dni pred vzponom!
Ko sem naposled našel način, kako najbolj smotrno in elegantno pretovorit opremo čez s steno, v kateri moraš dejansko z vsemi štirimi poprijet za skalo in plezat, je sledil že prijetnejši del: izbira lokacij, ogled razmer in posledična določitev datuma za dan D.
Z Borom in Duletom smo odšli do snega pod steno Špika. Upali smo sicer, da ga bo manj, ampak smo že na dostopu od daleč pogledovali proti steni in vse bolj zaskrbljeni stmeli pod mokre, črne previse Špikove stene, kjer je bilo še ogromno snega! Pravzaprav je cela smer izgledala skorajda zimsko! Po nekaj posnetkih timelapsov in ogledovanja stene smo se pred prihajajočim slabim vremenom spravili nazaj v dolino.
Zajemanje sličic zgoraj in ena izmed njih spodaj.
Ker s timelapsi izpod stene nisem bil povsem zadovoljen, sem se nekega dne (no v bistvu noči) ob 3:30 odpravil iz Ljubljane, da bi posnel še timelapse vzhajajočega sonca z drugega konca doline. Nastavil sem aparate in zgodnje jutranje ure od 4:30 do 8:30 izkoristil za službeno delo na računalniku, medtem ko se je na fotoaparatih zajemalo več tisoč sličic iz katerih se potem sestavi film.
Fotoaparat je bil nastavljen na intervalometer in vsakih 10 sekund posnel fotografijo. Na drugem je bil intervalometer na 12 sekund. Ko je bilo sonce dovolj visoko sem zamenjal objektiv in vse skupaj ponovil.
Pred najbolj zahtevnim delom snemanja v steni me je čakalo še vodno doživetje. Pred popoldansko prakso vijuganja po zraku na Primorskem sem se odpeljal v KG in od mostu nadaljeval peš vzdolž Pišnice. Snemal sem ob, tik nad in celo pod vodo. Vsakič, ko sem kamero dvignil z vode sem imel roke popolnoma odrvenele, ker je reka kot kaže pravkar stopljen sneg, njena temperatura pa zares zelo nizka.
Pogled v svet pod gladino Pišnice.
Naposled v steno!
Prvotni načrt se je zaradi hude zime in velikih količin snega v gorah moral spremeniti in snemanje premakniti. Po zgoraj omenjeni ogledni turi je bil teden pretežno slab, z veliko padavinami in napovedanimi nevihtami. Toda konec tedna je obetal in najbolj sončen dan, višje temperature in nobenih neviht. Dan je bil izbran in že smo korakali proti bivaku pod Špikom.
Snemalna in osebna oprema za vzpon v Direktni smeri v Špiku.
Za snemanje v steni sem s seboj nosil in plezal s/z:
- 16-35 f2.8 II USM
- 24-70 f2.8. II USM
- Manfrotto monopod
- GoPro Black 2x
- Zacuto Z-Finder
- 2x 32GB, 2x 16GB in 2x 8GB spominske kartice
- Polarizacijski filter
- NDx8 filter
- 4x baterije LP6
Poleg naštetega je Jaka v nahrbtniku nosil še dodatno Sony Handycam kamero kot backup.
Tina in Jaka sta me bila do bivaka najbrž že precej sita, saj smo se na poti nekajkrat ustavljali, posneli dostop, pogovor, razglede, točenje vode,hojo in skratka vse kar zraven spada. Dan je bil res dolg in kar nekaj časa nam je bilo še dano uživat razglede pred bivakom s pogledom na mogočno trikotno Špikovo steno.
Po relativno mirni noči, kjer je bilo slišat le kakšnega polha in šumenje listja, (predvsem) v domišljiji pa so se po deki podile strigle (po Jakatovi so se tudi v resnici), smo po skopem zajtrku okrog 6h krenili od bivaka. Prezgodnji nismo hoteli biti, ker smo imeli planiran prihod s pomočniki (in opremo, ki so mi jo prinašali) ob 15 h na vrh.
Do Zelene glave je bilo v začetku še nekaj snega, potem pa smo večji del plezali po desni strani ogibajoč se spolzkega snega. Nad Dibonovo polico, ko se začne bolj strmo plezanje, za kamero nisem poprijemal zelo pogosto, ker stena še ni tako atraktivna, izpostavljenost pa tudi še ni velika. Čim pa smo prišli do velike zajede v zgornjem delu, kjer si eden za drugim sledijo težji raztežaji Direktne smeri, je bilo snemanja več!
Tina v spodnje delu zajede, v veliki "knjigi" med ploščama. Spodaj pa Jakov pogled na snemalca in plezalko. Foto spodaj: Tomaž Jakofčič
Od spodaj so raztežaji zgledali bolj mokri, kot so bili v resnici. Nekako si je voda pot utrla tam, kjer ni bilo potrebno prijameat, tako da je bilo plezanje v prvih dveh raztežajih v zajedi prijetno, dasihravno mestoma malček krušljivo. Večkrat sem se v steni ustavil, za silo namestil, zavreščal Jaki, da je zategnil plezalno vrv, da se nisem zvrnil vznak in snemal Tino med vzpenjanjem.
Edino najtežji raztežaj oziroma njegov detajl je bil precej moker, čezenj se je namreč cedila pravkar staljena voda z zgornjega snežišča. Vesel sem bil, da sem plezal v dostopnih čevljih z debelimi volnenimi nogavicami, saj mi je voda dodobra zatekla v čevelj, ko sem bil postavljen v razkorak, moj flis pa je v komolcu služil kot cedilo za čaj - pri zapestju je voda vdirala notri in čez komolec precejena nazaj ven - drobir pa je ostal v rokavu. Toda mesto je bilo res strmo in lepo izpostavljeno, zato sem se kmalu nad najtežjim mestom razkoračil in posnel kako prek ključnega mesta elegantno hiti Jaka.
Deset metrov pod najtežjim (mokrim) mestom v smeri. Foto: Tomaž Jakofčič
Sledil je še dober raztežaj plezanja, zatem pa še prečka in prehod skozi znamenito okno, skozi katerega stopiš na sončno stran. Od tam sem že slišal tudi klice z vrha, kamor so prihiteli Rok, Boštjan, Džani, Dule in Duško. Brez njih, ki so po drugi strani gore čez Kačji graben pritovorili ostalo snemalno opremo, bivak opremo, hrano in kuhalnik s katerim smo topili sneg za prepotrebno tekočino - seveda ne bi bilo, kot je bilo. Na tem mestu se jim torej lahko le še enkrat lepo zahvalim.
Končno se je snemanje s stativom lahko pričelo. V steni zaradi strmine nisem mogel pametno uporabiti niti monopoda, ki je bil tako čez celo steno zgolj za zgago - odvečno težo in navlako. Foto zgoraj: Jani Rutar
Snemanje na vrhu je bilo precej zabavno. Fantje so se že nastavljali sončnim žarkom, sam pa sem še vedno skušal ohraniti koncentracijo, da ne bi izpustili kakšnega izmed kadrov, ki so nas še čakali. Scenarij sem si razdelil v oporne točke in shranil kot opravila v telefon, vsakega v svojo točko. Tako sem spotoma, ko smo kaj posneli, odkljukal opravljeno in laže sledil kaj še potrebujem posnet. Pri takem številu kadrov in manjših specifičnih zadev bi sicer gotovo kaj pozabil. EMŠO me prav gotovo že lovi za rep!
Dule, Duško, Boštjan, Rok in Džani - zlati fantje, ki so prinesli opremo, hrano in pijačo!
Foto zgoraj: Jani Rutar
Fantje so z doline prinesli kup pomagal in opreme, ki olajša nastavitve in izboljša kvaliteto končnega izdelka. Tukaj smo Tino pripravljali na veselje in vzklike na vrhu.
Vriski in veseljačenje na vrhu po koncu vzpona! Foto: Tomaž Jakofčič.
Tina, Jaka in razgled na Škrlatico.
Pogled proti Jalovcu in Mangartu!
Igralca, plezalca in gorska vodnika - Jaka in Tina ter snemalec Anže. Foto: Rok Merhar
Tudi z vrha sem si želel posneti timelapse in tako smo se odločili, da bomo na vrhu prenočili. Dan je bil res fenomenalen in spanja smo se močno veselili. Delno zato, ker ni bilo prav nikakršne vlage, sonce je bilo v daljavi in vidljivost fanstastična. Videli smo vse do Grossglocknerja, doline pa so napolnjevale meglice.
Preden smo se odpravili spat smo tako postavili stative, jih še dodatno zazidali s skalami, da se ja ne bi v kakšnem sunku vetra kaj premaknilo, potem pa se počasi pospravili s spalne vreče. Džani je ostal še pokonci in se prestavljal levo in desno, čakajoč, da se naposled le stemni, da bi uzrl zvezde. Dejansko je bilo svetlo do 23h in prav hecno je, ko vstaneš ob 4h in je spet svetlo.
Takole smo zaželeli lahko noč Sloveniji ter utonili v sladkih sanjah. Noč je bila nepopisno lepa. Na našo srečo ni bilo lune, ki pogosto moti spanec vrh gora, pa tudi zvezde je bilo laže videt. Pravzaprav je bilo nebo polno zvezd, kot že dolgo ne!
Film nastaja v produkciji Studia Virc za TVS, več o produkciji, filmu in avtorjih pa tukaj v zapisu Boštjana Virca.
Fotografije samega vzpona in zapis objavljen na strani Freeapproved.
Z Matejem sva šla na takorekoč edini sončni dan v mesecu na Vogel, kjer sva izkoristila izjemne razmere pozno-zimskega oziroma že spomladanskega pršiča in se brez vsake gneče in zaganjanja navozila užitkov na svežem snegu. Po 12. uri je pozno marčevsko sonce opravilo svoje in sneg je iz minute v minuto postajal težji... In še nekaj statistike ... v dveh urah in pol sva presmučala 31.11 km z maksimalno hitrostjo 83.08 km/h in opravila za 3775 m spusta.
In še nekaj vizuelne poslastice s svežim filmčkom...
http://youtu.be/3GAw-VT-Kew
Z našim članom Rokom sva sklenila, da bova odslej marsikaterega izmed svežih filmčkov Freeapproved opremili z njegovo avtorsko glasbo. Spodaj je že en glasbeno-filmski prvenec novorojene naveze... http://youtu.be/uSMORCZX0_k
Že pred časom sem se lotil izbiranja kadrov in fragmentov raznih zgodbic z naše odprave na Aljasko. In ena je gotovo igranje golfa, za katerega smo prinesli vso potrebno opremo. Popoldneve smo si tako popestrili z učenjem golfa na snegu in nekega dne smo se zadevo odločili tudi posnet. Ker kup teh zgodbic ni pasalo v "resen" dokumentarec Aurora Polaris, jih bom tako posebej skušal prikazat kakor bo dopuščal čas... Po preplezani prvenstveni smeri in dveh presmučanih prvenstvenih alpinističnih linijah, se je Gregi Ažmanu zahotelo igranja golfa. Matej je dajal navodila in osnovne inštrukcije, za opremo pa je poskrbel inženir Huč ... vaje so se lahko začele! Grega je kot prvi zemljan zadel hole in one in to na večnem snegu in ledu Aljaske, ob neugodnih vetrovnih razmerah. Kapo dol!
Tako je spodaj prvi v seriji filmčkov zakulisja dogajanja na Aljaski, za ostale pa velja povabilo na Mednarodni gorniški festival filma v Cankarjevem domu, kjer se bo v aprilu znova predvajal tudi dokumentarni film Aurora Polaris.
[youtube http://www.youtube.com/watch?v=_2bnws29CPs?vq=hd720]
Vsake toliko dobim občutek, da je izdelek dober. In za slednjega sem mnenja, da je eden boljših zadnjega (ustvarjalnega) obdobja... The Perfect Line oziroma Popolna linija! [youtube http://www.youtube.com/watch?v=u2mX0iJabE0?vq=hd720]
Zadnji čas je t.i. Color Grading dobesedno začel kričat in odločil sem se ga priučiti. Z nekaj vaje barvnih usklajevanj in posledičnih barvnih korektur oz. "barvanja" so prvi rezultati že tu. Prav zanimivo pa je, da se s temi fič-firič malimi kamercami GoPro da posneti (ob lepem sončnem vremenu seveda oz. dobrih svetlobnih pogojih) prav neverjetno kvalitetne kadre. Z nekaj montažerskimi triki in malo vaje vsake toliko nastane kaj lepšega in gledljivega...
Težko pričakovani speedflying v Franciji, kjer se je ta šport v resnici tudi začel, je bil uresničen šele zadnji dan pred odhodom. Prek tedna je ves čas precej močno pihalo, nekaj dni celo tako zelo močno, da je bila gondola na Aiguille du Midi (3842 m) zaprta. Tudi snežilo je precej in v celem tednu je nad 3500 m zapadlo celo poldrugi meter snega. Za češnjo na vrhu torte po celotedenskem divjanju po pršiču na našem sindikalnem izletu v Chamonix, pa so se razmere na koncu le poklopile. Ves zadihan sem po dopoldanski rajži po pršiču čez Valle Blanche priletel v naš začasni dom v centru mesta, pobasal opremo, kamere in ostalo navlako in šibal nazaj na gondolo. Ko smo se Džani, Bor, Jaka in Ožbe peljali na 3842 m in kjer je bilo po enih podatkih -26C po drugih pa -29C, sem se spomnil, da sem pozabil vetrno masko. Že prejšnji dan sem namreč pozebel v nos med smučanjem in tako je bila moja surla še bolj občutljiva.
Po zdrsanem in ledenem grebenu smo se z vrha Aiguille du Midija spustili na plato, nataknili smuče in po razritem pršiču odpeljali dobirh 100 m niže. Ko sem snel smuči, da bi pripravil opremo, se mi je udrlo do pasu! Snega je bilo res ogromno. Prav nepojemljivo. Pri tako nizkih tempraturah je bilo vso opremo slišati kot šelestenje papirja. Tudi nahrbtnik, speedwing, oblačila... vse šumi kot tanek papir.
Frčanje nad seraki in navidez neskončno širokimi belimi površinami spreminjajočih se oblik in tudi s preko 100 km/h par metrov stran od oglatih granitnih sten je seveda nemogoče opisati, zato bo najbolj priporočljiv ogled filmčka s pilotove perspektive. Edino kar je zmotilo je bila GoPro3 Black kamera, ki je zmrznila (pa ne zaradi tempratur) zato ni posnetkov s kamere na čeladi. Na frčanje me opominja tudi zmrznjena konica nosu. Windchill (kar je občutil nos) je namreč pri -26ºC in 100 km/h je okrog -60ºC. Fenomenalen zaključek dneva z mehkim pristankom na ravnem ledeniku Mer de Glace.
[youtube http://www.youtube.com/watch?v=C1kA2T15jt4?rel=0&w=630&h=354]
Društveni sindikalni izlet v zibelko alpinizma Chamonix
Slaba tretjina članov Freeapproved stoji na dežju. 52 se nas namreč v zimskem nalivu (dež!) na P+R Dolgi most baše v dvonadstropni avtobus. Kupi plezalne, smučarske in letalne opreme romajo v gromozanski prtljažnik avtobusa, ki dobesedno golta številne kose prtljage. A kaj ko nas je res veliko in ima vsak s seboj dva para smuči - ene za turno smučanje, druge za pršič, nekateri še tretje za dostop do sten. Tudi plezalne navlake: vrvi, varovalni pripomočki, čelade, plezalni nahrbtniki. Ob hitrem štetju z našo pomočjo pridna šoferja le s težavo zložita vseh 260 kosov prtljage v avtobus in – avantura se lahko prične!
Chamonix sem pred leti, ko sem bil alpinistično aktivnejši, pogosto obiskoval. Pred desetletjem sem ga obiskal v vseh mesecih! Po tistem pa je število letnih obiskov strmo upadlo do te mere, da zadnji dve leti Chamonixa nisem videl niti enkrat letno. Milo se mi je storilo, ko sem na socialnih omrežjih spremljal fotografije prijateljev, največkrat Jakata in Tine, ki sta se malo vodniško, malo pa sama zase smučala, plezala in uživala pod in na ošiljenih vršacih Masiva.
Vsakoletno tradicijo tedenskega zimovanja nekje v Alpah sem se zato letos odločil organizirat pod Mont Blancom. Chamonix, ki že več stoletij velja za zibelko alpinizma in je obenem tudi mondeno smučarsko središče obdano z visokimi gorami Centralnih Alp, se je sprva zdelo precej utopična ideja. Najprej zaradi večkratnika cene dosedanjih zimovanj, malo zaradi pomanjkanja »masovnih« namestitev in nenazadnje zato, ker ima velika skupina mnogo različnih želja. Toda preverjen recept prejšnjih let, ko sem za društvene izlete vselej izbiral lokacije, kjer se da odločati med različnimi aktivnostmi, ki so vremenu, razmeram in željam posameznikov primerne, je bilo zagotovilo za uspeh. Zbralo se nas je zares veliko!
Harem aktivnosti
V Chamonixu se da prav zares početi vse: alpinizem, športno plezanje v dvorani, smučanje po urejenih progah ali pršiču (freeride), turno smučanje, ledno plezanje, letenje, drsanje in tek na smučeh… Sliši se noro, mar ne?
A realnost je na svetu, ki mu pravimo Zemlja, vendarle pogojena z vremenom. In ker življenje ni potica in ne mores imeti vsega, se je tudi naša skupina prilagajala vremenskim pogojem.
Razporejeni po apartmajih znotraj iste velikanske hiše smo povečini sami skrbeli za svojo prehrano. Kulinarične dobrote prijateljev v sosednjih apartmajih, s katerimi smo bili obdani, smo seveda redno degustirali, tako da je kljub športno aktivnim dnem na svežem zraku naše telo vsak večer dobilo preštevilno količino kalorij.
Romantično zasneženi Chamonix poleg dnevnega aktivnega preživljanja časa nudi tudi zatočišče nočnim pticam. Ne samo, da je na voljo kup primernih restavracij za gurmanske užitke, ki se po celodnevnem preganjanju po gorah in več tisoč presmučanih metrih še kako priležejo, temveč tudi drugačne vrste nočnega življa. Ta mlajši udeleženci zimovanja so znali vse izvrstno izkoristit in se tu in tam zato ob dogovorjeni jutranji uri niso udeležili odhoda v gore. Omeniti velja tudi dodatne prednosti karte Ultimate, ki vključuje bazene in savno, kot tudi vse lokalne avtobusne prevoze.
Ker je bila v hribih ob našem prihodu stopnja plazovne nevarnosti 4/5, smo se tudi ta bolj pršičasto navdušeni zadrževali v bližini urejenih smučišč in puhasto podlago izkoriščali le v poraslih strminah. Ves dan sta helikopterja obletavala grebene in z miniranjem ter pokanjem prožila debelo snežno oddejo. V zadnjih 48 urah je zapadlo meter in več snega. Tudi obeti niso bili nič boljši – vsak dan v času našega bivanja je padlo 20-30 cm snega, kar nam je kljub oblakom in slabi vidljivosti raztegnilo usta do ušes. Ne bom sicer krivičen do damskega dela našega društva, ki bi si želel več sončnih žarkov, ampak neprekinjeno divjanje po pršiču je odtehtalo z zastrim nebom povezano slabo voljo.
Ljudske bitke v dolini
Kar sicer čivkajo že ptice na vsaki veji, bom vendarle izpostavil: v Chamonixu so »klasični« smučarji v manjšini. Vse dni našega zimovanja je bilo na smučiščih še opoldne moč smučati po »rebrcih« (od snežnega teptalca zglajeni smučarski podlagi). Ljubitelji klasičnih smučarskih strmin so tako še kako zelo prišli na svoj račun! Za druge, ki smo si želeli pršiča, pa je bila kljub vsakodnevnemu sneženju in sveži podlagi vsako jutro bitka. Vsi z enakimi željami smo želeli stati med prvimi v vrstah za jutranje vožnje na goro, da bi lahko razrili, kar se razriti da. A tako kot so pobočja nad Chamonixom nepojemljivo velika in nudijo izjemno veliko možnosti za sveže linije, tako nepojemljivo je tudi prej omenjeno število freeride smučarjev. In pobočja se v samo nekaj urah spremenijo v razritim njivam podobne širjave že v prvi polovici dneva. Za tiste z dobrim poznavanjem terenov in lokalnih mini-skrivnosti je po sneženju deviških pobočij še dovolj, a tudi te - brez hoje dostopni tereni – so v roku 24 ur zvoženi do zadnjega metra.
Krona zimovanja zadnji dan
Vsak dan smo na internetu pregledovali številne vremenske napovedi. Venomer v upanju po vremenskem izboljšanju, da bi končno lahko odšli na Aiguille du Midi. To je 3842 m visoka granitna špica na katero pripelje legendarna gondola. Téléphérique de l'Aiguille du Midi je bila zgrajena že leta 1955 in je kar dve desetletji nosila rekord najvišje gondola, še danes pa se ponaša z rekordom gondole z najvišjo višinsko razliko.
Naša želja je bil seveda opevani spust po beli dolini (Valle Blanche). Smučarski spust je dolg kar 17 km in z višinsko razliko 2800 m predstavlja enega najbolj želenih smučarskih spustov v Alpah! Kljub mnogim obiskom Chamonixa mi Valle Blanche do sedaj ni uspelo presmučati v sončnem vremenu. Vselej je bil najmanj del poti ovit v oblake, včasih pa tudi meglo.
[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=C1kA2T15jt4&w=630&h=354]
Tokrat se nam je nasmehnila sreča in okrog 30 se nas je z velikimi pričakovanji postavilo v vrsto za gondolo. Glede na rano uro in meglo v dolini smo upali, da bomo na vrsti za prve vožnje na goro, a je bilo podobno mislečih preveč. Do zadnjega centimetra nabito gondolo, ki je šla 3. po vrsti oni dan na goro nam je vendarle uspelo ujeti. V naši smučarski skupinici je bilo kar nekaj takšnih, ki še niso bili vajeni tolikšne nadmorske višine. Tistih nekaj stopnic navzgor od gondole do tunela je bil že kar zalogaj. Trema je pri mnogih izzvala še klic narave in potrebnih je bilo še več stopnic preden so si lahko olajšali mehurje.
Izhod na zloglasno grebensko rez, ki pripelje na začetek spusta čez Valle Blanche je vreden omembe. Na obeh straneh zevata prepada – na sever je do varnih tal preko 1300 m ledu in skalovja, na jug slabih 400 m. Greben je v sezoni zavarovan z vrvno ograjo, a ob množici, ki sočasno po teh strminah sestopa s smučmi na ramah, palicami v rokah in smučarskimi čevlji brez derez na nogah – vendarle ne vzpodbuja pretiranega zaupanja ali občutka varnosti.
Alpinističnih podvigov nevajenim je hoja do ledenika po grebenu povečini predstavljala največje strahospoštovanje celotnega dne. Naposled smo se vsi zbrali na manjši uravnavi, se zaradi -18ºC še bolje oblekli, naredili skupinsko fotografijo in pričeli sanjski spust po opojno beli, kot puh mehki podlagi. Celotedensko sneženje je ledeniške razpoke in širna pobočja prekrilo s poldrugim metrom prvovrstnega pršiča, mestoma ga je veter s sten odložil še enkrat toliko. Zaradi slabega vremena je gondola vse dni do našega prihoda mirovala.
Ne samo v sneg - tudi v srce
Z vsakim novim zavojem smo v mehki podlagi pustili več sledi in se v rahlih nagibih med divjanjem po pršiču dotikali snežnih kristalov, ki so v oblakih pršeli prek glave.
Vriskal in užival sem in z vsakim metrom spusta ne samo v snegu temveč tudi v srcu pustil sladek spomin. Z vsakim ovinkom sem postajal hvaležnejši: naravi za lepote, ki jih nudi, vremenu za priložnost, ki nam jo je bilo dano izkoristit, članom in številnim prijateljem za izvrsten teden, ki mi ga je bilo dano preživeti v njihovi družbi.
Chamonix - še se bomo videvali!
Logistika in stroškovnik
V povprečju si je udeleženec zimovanja denarnico olajšal s sledečimi postavkami:
- Prevoz z avtobusom: 70 EUR
- Bivanje v apartmaju za štiri oziroma šest oseb: 160 EUR
- Hrana nakupljena v trgovinah v času bivanja: 70-100 EUR
- Smučarska karta Chamonix Ultimate: 280 EUR
Prispevek je bil objavljen v decemberski številki Planinskega vestnika 2013.
Zapis o avanturi in obširna fotogalerija je na voljo na strani društva Freeapproved.
https://vimeo.com/59409807