Pred 27 leti sem se rodil. Pred 1 letom in 1 dnem smo poleteli na eno najboljših avantur mojega življenja. Pred natanko 1 letom se je poročil brat Matevž. Tale konec meseca junija je kar pester, se mi zdi :)
Danes ob 15:11 minut sem se zvalil v porodnišnici v Ljubljani. Pred 27 leti. Uf, kar zvije me, ko pomislim kako hitro beži čas in kako neizbežno in vztrajno vsi drvimo v smrt. Sliši se grozno, ampak je res :) Tako pač je. No vmes je treba pa kaj početi. Na različnih področjih migam bolj ali manj povprečno, priznam pa, da sem mahnjen na elektroniko.
In tako sem sam sebi naročil "presenečenje", ki je davi prišlo naravnost iz daljne dežele Japonske. Tam takšni in drugačni friki pridno izkoriščajo omejeno ponudbo Evrope in celo ZDA na področju raznih Sonyjevih igračk, naredijo "prodajno akcijo", jih predelajo, "poevropijo" (tipkovnica, OS ipd.) in potem z DHLom pošiljajo po svetu takšnim in drugačnim frikom.
Računalnik je z menoj vedno in povsod in tudi 1320 gramov težki ThinkPad x300 je postal "pretežak". Če je to suženjstvo, razvada ali kaj tretjega ne vem, vsekakor pa mi je jasno, da je moja povprečna produktivnost posledica tudi primerne opremljenosti. Tako lahko delam karkoli, kjerkoli. Imam 5 minut časa med hranjenjem, pa spišem PR, imam 10 minut časa med čakanjem v avtu, pa nardim to-do list, čakam na letalo, pa osnujem kaj tretjega... Sony Vaio P s 600 grami in neverjetno majhnostjo je seveda odličen sopotnik, predvsem pa omogoča bistveno - dostop do interneta vedno in povsod z vgrajenim WWAN modulom, GPSom, WLANom in seveda vsem ostalim. Ekran tega 8" širokozaslonskega malčka po kvaliteti slike in resoluciji (1600 x 768 px!) na 8" prekaša ne le ThinkPadovega ampak večino novodobnih ekranov na prenosnikih. Sony s kvaliteto ekrana in slike res nikoli ni bil med povprečnimi.
Malce slabše se obnese ta mala baterija, ki s svojimi 3 urami in 30 minutami ni najbolj posrečena za tak ultra-mali-prenosnik, ampak morebiti se kdaj v prihodnosti polastim ta velike baterije, ki premore 6 ur. Še vedno relativno malo za takšno igračo. Ima pa zato polnilec velikost 1/4 škatlice za cigarete in je tako majhen in priročen, da tudi ni težav.
Škatlo DHLa sem z iskrivimi očmi petletnega otroka scefral, originalno embalažo računalnika pa odpiral s previdnostjo švicarskega sestavljalca dragih ur. Zdaj pa me čaka še nekaj igrajčkanja z driverji in ostalimi upgrejdi sistema. Juhu.
Vse najboljše Anže :)
Pred časom sem se neizmerno navdušil nad hojo na vrvi oziroma traku. Temu se menda reče Slackline. Najbolj zanimivo mi je v bistvu to, da gre za precej "primiten" šport. Celo šport temu težko rečem, saj je bolj kot fizično zahteven psihično. Všeč mi je, da se mora človek ob premagovanju razdalj večjih od 10 metrov, že kar pošteno skoncentirati. Osredotočiti se na gibanje, na previdno polaganje nog na trak ter uravnotežiti vsak gib.
Težavnost raste seveda z razdaljo in 10 metrov pa 12 metrov je razlika kot dan in noč. Vsak nadaljnji meter se močno pozna. Po kakšnih 7 seansah sem sedaj kolikor toliko suveren na dobrih 15 metrih, a imam občutek, da se bo napredek sedaj znatno upočasnil. S premaganih 3 metrov je šlo hitro do 6, pa potem 8, 10 in do 15 m. Kako naprej?
Pokazal bo čas, medtem pa jaz pokažem en krajši filmček, ki smo ga danes posneli z Borom in Alešem ob rutinskem pregledu zelenega dela Ljubljane.
[youtube http://www.youtube.com/watch?v=CVy7w377ck8&fmt=22]
V soboto smo na vele-pikniku podelili diplome letošnjim tečajnikom tako alpinistične šole kot tudi tečajnikom športno plezalnega tečaja. V principu bi moral reči tečajnicam, saj ženski spol krepko prevladuje, ampak ostanimo pri nevtralnih moških poimenovanjih. Bolj kot velika udeležba pri Zlatotu (alpinistični tečaj) kot tudi pri Andreju in Tjaši (začetni tečaj športnega plezanja) me je znova navdušila pisana druščina in splošni duh prisotnih. Prav brez pretiravanja lahko rečem, da so vse tečajnice in tečajniki letošnje generacije super. Ne vem kakšno naključje hoče, da se vsi novovčlanjeni v Freeapproved tako dobro ujamejo z obstoječimi člani in starimi mački. Najbrž je to čista in gola sreča. Vsaj malo pa morda tudi dober glas :) Pa najbrž tudi v naših filmčkih ne izpademo pretirano resni in zadrti, ali pač?
Na pikniku smo tako poleg razvedrilnega programa nekaj (za nekatere) težko pričakovanih minut posvetili tudi uradnemu delu. Podeljevanju diplom.
Zlato je vročeval diplome za alpinistični tečaj, medtem ko sta Tjaša in Andrej za uspešno opravljene izpite diplome delila športnim plezalkam in plezalcem.
V sproščenem vzdušju so ure minevale kot minute in kot bi mignil je bila noč. Lokacija v katero sem sprva močno dvomil in malodane (po krivem!) očrnil Zlatota, se je v resnici izkazala za super dobro, razgledno, lepo in prijazno. Bili pa smo nekje nad Sostrem, na enem kuclju, ki je bil edini v kolikor toliko suhem vremenu, medtem ko so okrog nas divjale nevihte.
Naj se še na tem mestu zahvalim vsem tečajnikom/-icam za potrpežljivost in krasno presenečenje, ki so ga na pikniku pripravili svojemu el presidentu :)
PS: V pičlih nekaj urah sem se neznansko navdušil nad hojo po vrvi, tako da že kupujem gear! IIIiiii nove možnosti za snemanje, jihaa!
V vodnem parku Bohinj že od samega začetka obratuje tudi wellness oziroma je del celote, ki ji pravimo Butik dobrega počutja. Wellness je na voljo vsem obiskovalcem Bohinja in vodnega parka. Za hotelske goste pa bo (proti doplačilu) na voljo še t.i. ekskluzivni wellness. Gre za pravi mali biserček na vrhu hotela, to je v četrtem nadstropju, pogled iz wellnessa pa je usmerjen naravnost v gore. In to ne kar neke gore - temveč prečudovite Julijske Alpe.
V wellnessu bodo gostom proti doplačilu na voljo sprostitvene masaže, različni tretmaji, dve finski ter turška savna.
Ločen kotiček je namenjen tudi za počitek. Pogled pa olepšajo bohinjske gore.
Posebnost wellnessa je tudi v tem, da ima prostorno (80 m2) zunanjo teraso, na kateri se bodo lahko gostje sončili goli, saj je terasa premišljeno skrita in pozicionirana na vrhu hotela.
»Alpinizem je več kot zgolj športna pot, je način življenja; še zlasti kadar ga doživljaš proč od civilizacije, v odmaknjenih stenah, kjer se lahko zaneseš samo nase in svoje prijatelje,« razmišlja Ljubljančan Anže Čokl, alpinist, soustanovitelj in predsednik športnega društva Freeapproved Adventure Film Productions, snemalec avanturističnih in gorniških filmov, bloger, univerzitetni diplomirani strojnik ... in direktor pred dnevi odprtega ekološkega Park hotela Bohinj v Bohinjski Bistrici... Celotni članek je bil objavljen v NEDELU, 7. junija in je na voljo v PDF verziji.
Piše: Mateja Gruden
Plezališče Črni Kal me vedno znova navduši in tudi zadnjič ni bilo nič drugače. Veliko smeri, veliko prostora pod steno in kratek pristop. Malo smo šli raziskovati tudi tiste bolj ta desne sektorje, kjer smo splezali nekaj poštenih smeri. Skala sicer ni pretirano navdušujoča kar se kvalitete tiče in samo sreči se imamo zahvaliti, da Bor ni na glavo dobil s 15 metrov enega konkretno velikega kosa.
Sandi s prijatelji že dalj časa plezarijo uspešno združuje z rekreacijo trebušnih mišic in fotografije. Tudi na zadnjem rekreacijsko-fotografskem izletu ni bilo nič drugače in je stisnil pa dobrih fotk. V strahu za moje zdravje je sicer obnemel in pozabil fotografirati daljši polet, a je ujel nekaj drugih plezalnih utrinkov. Enega takšnih mi je poslal za povohati po emailu.
Včeraj sem bil gost v oddaji Trenja z Urošem Slakom in na 22:40 in 1:17:12 celo nekaj nakvasil. OGLED ODDAJE V ARHIVU POPTV.SI
Najbolj zaskrbljujoče se mi zdi dejstvo, da je večina tistih, ki dejansko lahko na to preko zakonov in ostalega vplivajo na pol priznala, da so nemočni. Da je država nemočna!
In če samo povzamem, kaj se meni zdi, da bi bilo od vsega včeraj slišanega pametno narediti:
- preventiva - kultura pitja alkohola že ko sem bil sam v gimnaziji je bilo najbolj hudo, če si v petek šel ven in se ga z litrco v roki nažgal do mrtvega. Takšna je tudi danes splošna percepcija mladih "biti kul". Mogoče malo več FIS kulture nikomur ne bi škodilo in bi bilo časa za pijančevanje manj.
- kurativa - globe, zapori, prisilno delo
včeraj se je sodnica opirala na to, da od tistega, ki že tako nima nič, nič ne moraš vzeti. Jaz pravim, da to ni res. Če pije alkohol, kadi cigarete, vozi avto, pomeni tudi, da ima za bencin. In če ima za vse našteto, pomeni, da mu lahko vzameš najmanj avto. Pa se sploh ne gre za to, kakšna (majhna) je vrednost tega avta, pač pa za to, da preprečiš, da se usede vanj. Kar ne more plačati z denarjem in premoženjem, ki se mu ga v celoti zapleni, se ga da na javno koristna dela. Kugla na nogo, oranžna obleka z napisom "VOZIL SEM PIJAN" pa naj pometa parke, striže rožice, asfaltira ceste in pač vse, kjer ne rabiš biti ne šolan ne pretirano spreten. In teh del je veliko in za vse to država plačuje. In če se za to ne plačuje, je to enako, kot če ti pijani voznik plača.
Zapori se mi zdijo nesmiselni že zato, ker te vsak človek v zaporu spet stane. In ker takoj, ko pride iz zapora, lahko spet sede za volan. Povratnikom sploh ne bi več nikoli dal možnosti, da opravlja izpit, prepovedal bi mu vožnjo in bi ga ob naslednjem prekršku vožnje brez izpita dal na toliko prisilnih ur dela, da niti ne bi več imel časa razmišljati o vožnji.
- In kot sem povedal že včeraj - ne smemo in ne moremo vse gledati skozi številke in primanjkljaj ali dobrobit državne blagajne (zavarovanje ipd.) v milijonih, ničlah in enkah. Življenje tistega, ki je ugasnilo zaradi pijanega voznika ima za bližnje in prijatelje pač nenadomestljivo vrednost. Vrednost življenja se ne da meriti z denarjem, tako da vse te tožbe in zavarovanja in ne vem kakšne odškodnine tako ali tako ne bodo vrnile preminulega nazaj.
Danes sem nehote izvedel najdaljši polet. V plezališču na vrvi, a vseeno vredno kakšne besede. Z Borom sva plezala v plezališču in ko sem se z levico že držal štanta in nabiral velikanske zanke z desno roko, mi je odletela noga. Bor je pač podajal vrv, ker sem visok in rabim veliko vrvi, da dosežem nad glavo, svedrovci pa tudi niso prav zelo skupaj.
In sem letel. Daleč. V zraku sem obvisel na polovici smeri, tako da sem frčal in se skupaj z vrvjo raztegnil za kakšnih 9 metrov.
Bil sem kar malo presenečen kako "nežno" me je vrv po tako dolgem padcu ustavila, pa tudi vesel, da so smeri previsne in da nisem imel slučajno kakšne nerodne zanke okrog noge ali kaj podobnega. Zanimivo je pa tudi to, da se zdi čas letenja tako kratek, da komaj registriraš prosti pad.
No in potem se spomnim kakšnih plezalskih filmov, ko npr. Chris Sharma izpušča svedrovce in jih ne vpenja, da zmanjša trenje. In pade in leti 30 metrov in več. Divje.
Poleg ogromno klopov plezališče premore tudi nekaj solidih smeri. Predvsem pa je vrlina tega vse bolj popularnega plezališča bujno zelenje in bližina Mestu. Sandi s prijatelji (avtor fotografij) je tudi tokrat uspel narediti nekaj kulskih posnetkov, ki jih (po)objavljam na blogu. Smeri, ki jo plezam je opičja 7b - Enigma.
