Kotečnik

Razlogov za tako neustaljeno in redko oglašanje na svojem blogu ne bom znova poudarjal. Razlog seveda tiči v kroničnem pomanjkanju časa - nič novega. A stvari gredo na bolje, časa bo upam, da kmalu spet več - tudi za hobije in da bom prostemu času lahko spet rekel "prosti čas". Trenutno je namreč prosti čas enako službenemu času, le na drugi fizični poziciji.

Prejšnji vikend smo bili pridni tako in drugače. Po nabitem tempu prejšnjega tedna sem se za vikend sproščal pri plezanju. Zadnje čase mi gre na bolje in sem se nekako premaknil z mrtve točke. Zakaj mrtve točke? Ker se mi je dozdevalo, da bodisi nimam volje, časa in seveda pogosto moči plezati kaj več kot 6a. Ponovila se je zgodba izpred let, ko sem splezal dve 6b, potem pa "za foro" probal 7b in jo splezal.

V soboto v Črnem Kalu sem tako za las zgrešil 7b+. Ker se mi je še plezalo smo v nedeljo odbrzeli in v Kotečniku plezali po dolgem in počez. Proti koncu dneva smo se premaknili v sektor Kača.

Zakaj ima sektor takšno ime rajši ne ugibam, vsekakor pa sem prišel (znova) do pomembnega spoznanja. Ako bi še vedno bil otrok, in bi mi starši le kupili tiste preklete čokoladice "Životinsko carstvo"... in če bi imel še knjižico, v kateri so se nalepke zbirale... sem prepričan, da bi samo ob nedeljskem obisku tega plezališča in dostopa do Kače zbral celotno zbirko. Mogoče bi se zataknilo le pri dinozavrih, sicer pa sem na kratkem pohajkovanju od sektorja Pisani svet do Kače srečal vse.

In kaj hujšega se še lahko pripeti, kot da me cel dan bodisi obletavajo bodisi obkrožajo živali na več kot štirih nogah? Klop me ugrizne. In ni spustil, dokler ga nisem s pinceto izruval iz svoje desne ritnice! Pri tem sem si skoraj spahnil vrat in samo svoji prirojeni kirurški roki in žilici za dobro opazovanje pri samopregledovanju za klope se lahko zahvalim, da sem ga sploh odkril in potem še ustrezno odstranil. Ko sem jo po odstranitvi pogledal pod povečevalnim steklom, je imela ta strašanska gozdna zverina vse pare nog in rok in krempljev in zob, in če se ne motim, je bila prasica. Torej samica. Samci so večji pa nekako bolj jim štrlijo ušesa ali krila ali karkoli že te krvoločne živali imajo. Fuj.

Sedaj, ko sem opisal dostop in vse neprijetnosti povezane s samo prisotnostjo človeka v naravnem okolju polnem životinskega carstva, ki nam homo sapiensov resno najeda, se lahko osredotočim še na dva vzpona. Zlato jabolko sem zmogel takoj in se potem poln elana zagnal še v zadnjo smer za izplezanje Ris. Naš hišni fotograf Sandi Ražman pa je vzpona v teh kratkih a sladkih smereh tudi obeležil.

Nova restavracija 2864 v Bohinju

Samo na hitro dam en namig kje bi lahko zares dobro jedli v Bohinju in vrh vsega po dobrih cenah... Restavracija 2864 v Bohinjski Bistrici, zraven vodnega parka Bohinj na Triglavski 17. Kuhar z ekipo je res mojster in vam ne bo žal... Jaz sem bil zelo pozitivno presenečen.

Avtomobilska varnost

Kmalu po začetku resnejše (številčnejše) serijske proizvodnje avtomobilov in razmahu tega priljubljenega prevoznega sredstva, so inženirji začeli razmišljati tudi o varnosti. Sprva, ko so avtomobile vozili zgolj veljaki - teh pa je bilo malo, tudi avtomobili niso bili "nevarni". Pravzaprav se je bolj pogosto pripetilo, da je kdo povozil srno, kot treščil v drug avto.

Razvoj je šel sprva v smer trdnosti avtomobila. Avte so naredili tako trdne in močne, da se je po trku na avtu komajda še kaj poznalo. Recimo - spraskan je bil lak ali pa vdrt odbijač. Resna škoda se je seveda pripetila vozniku in ostalim potnikom v avtu, ki so se zaradi velikega pojemka (obratno od pospeška, ko se v kratkem času močno zmanjša hitrost), popolnoma razcefrali...

Kaj se sploh zgodi ob hujšem trku? Ne glede na kvaliteto avtomobila se le ta v kratkem času ustavi. Človek ima določeno maso in in hitrost. To je gibalna količina. Avto se ustavi, človek naj bi se tudi. Avto se dandanes tlači in krivinči, kinetična energija se spreminja v notranjo. Kaj pa je s človekom? Podobno, le da tu nastopi težava. Človeški organi niso zmožni prenesti (pre)velikih pojemkov. Tudi v najdražjem avtu lahko človek ostane od zunaj nepoškodovan, a ga pobere zaradi notranjih krvavitev, ki so posledica poškodb notranjih organov.

V teh "starejših" trdih avtomobilih, ki so se ob trku komajda kaj "speštali", se je toliko bolj "speštal" človek. Z organi vred si bil takorekoč utekočinjen in ti ni bilo več pomoči.

Zračne blazine, samozatezni progresivni varnostni pasovi in seveda kopica drugih modernih rešitev, ki jih premorejo malodane vsi avtomobili, ki danes pripeljejo na trg, močno dvignejo stopnjo varnosti v primeru trka in s tem možnost preživetja ali pa vsaj čim manjših poškodb.

Izjema so Kitajci. Ko sem enkrat povsem po naključju prebiral neke AMZS teste o varnosti avtomobilov in preletel število zvezdic vse od Renaulta pa do Mercedeza, sem vmes naletel na neko kitajsko stvaritev, ob kateri je stalo 0 (nič ja - nobena!) zvezdica, dodatno pa je bilo zapisano "Pozor! Avto je smrtno nevaren!".

Ob tem se seveda človek vpraša zakaj bi tak avto kupil? Najbrž je odločilni faktor cena, saj takšen smrtno nevaren avtomobil stane precej manj kot katerikoli drugi "evropski" malček na štirih kolesih. A vendar mislim, da bi bilo bolj pametno takšnih avtomobilov sploh ne pustiti prodajati.

Pa še ena reč se mi zdi fascinantna. Sedaj, ko so recimo z varnostjo za potnike v avtomobilu "že daleč", in je v primerjavi z varnostjo izpred na primer 50 let neverjetno napredovala, se inženirji ukvarjajo tudi z varnostjo za ostale udeležence v prometu. Pešči. Prav hecno se mi zdi, ko berem kako je en avto pešcem bolj prijazen. Tudi tu gre seveda za t.i. mehka področja na prednjem delu avta, ki naj bi ublažila oz. bolje absorbirala trke z glavo. Auč in grozno.

Zato vozimo po pameti. Predvsem to velja za razne cestne "razbojnike" in divjake, kot oni zadnjič, ki je že 2x povzročil nesrečo s smrtnim izidom in se še sedaj preganja po cestah. Naš sodni sistem je res hecen... Me prav zanima kaj bo s tolovaji iz Litije in okolice, kjer strašijo z motorko in dobesedno strežejo po življenjih tamkajšnjih krajanov...

Testno fotografiranje sob

S Samo Vidicem smo včeraj naredili testno fotografiranje sob v Park hotelu Bohinj. Za silo smo spimpali nekaj ta manjših klasičnih sob in v slabem vremenu nastrelali nekaj testnih posnetkov. Samo se je znova izkazal in kljub nemogočim razmeram naredil same kul fotografije.

Tale sobica mi je še posebej všeč zaradi nenormalno velikih steklenih površin in visoookega lesenega stropa. Ni mi pa všeč, da se zaradi slabega oblačnega vremena na fotografiji ne vidi veličasnih pogledov na bohinjske gore. In recimo, da zato ni kriv Samo :)

Pobliže smo opravili tudi s kičasto kopalnico.

Pa še ena soba v tikovem lesu.

Vse ta večje in "fensi šmensi" sobe pa pridejo na vrste ob ta zaresnem fotografiranju. Tam bo dela več, prostori so nenormalno veliki in abnormalno lepi. Res - še jaz, ki jih gledam in spremljam od samega začetka gradnje sem navdušen. Res bo nobel in lepo.

Varovališče za spust

Ko smo z Miho Habjanom in Polono Juričinec (oba akademski AO Ljubljana) pred mnogo leti obrnili v smeri Herlec-Hočevar v severni steni Šit, smo naredili vse za varen spust. Nekaj klinov, ki smo jih potegnili ven z roko smo zabili kar poleg naših dveh novih in se tako zares varno spustili na 5ih skupaj povezanih klinih... Ne vem zakaj, ampak spustov me še danes najbolj "strah". Statistično se namreč največ nezgod s smrtnim izidom v alpinizmu zgodi na sestopu oziroma spustih po vrvi.

Mammut v Ljubljani

Zadnjič sem KONČNO zavil v ta novo trgovino Mammut v Ljubljani nasproti GR.

Itak sem vedel, da bo trgovina šponska, tako da sem svoja pričakovanja temu tudi prilagodil. In res - trgovina je prostorna in velika, komaj čakam, da se police do konca zapolnijo in da bo bogata ponudba vrhunske Mammut opreme odslej na voljo tudi v prestolnici.

Ker sem že od septembra 2008 naprej plezal brez magnezij vrečke in se celo privadil, sem sklenil, da je za novo športno plezalno sezono čas kupiti novo.

Izbral sem eno čimbolj preprosto, pa še ta se mi zdi pretežka in preokorna, ampak vseeno kvalitetna in vredna svojega denarja. Skrbi me le patent "zapiranja", ki ga doslej še pri nobeni magnezij vrečki nisem bil vesel. Še vedno "puha" ven beli prah, če se pošteno vržeš na rit ali stisneš vrečko ... :)

Bette Calman

Se še spomnite super babice? Mislim - ne spomnim se več ali je bila risanka ali neka nanizanka, vsekakor pa se spomnim, da je vsem zlikavcem sprašila rit. Njena naslednica? Bette Calman :)

Več o njej pa na povezavi.

Najboljša je oranžnolaska - 7b

Včeraj smo se z bando odpravili v plezališče Kotečnik. Bili smo relativno zgodnji in smo na kraj zločina prišli prvi. Spokojna tišina, ki jo je prekinjalo le čivkanje ptičkov, mi je že vzbudila luštanje po vzponih v stenah gora, kjer v zgodnjih jutranjih dostopih slišiš le svoje dihanje, šelestenje listja in vejic po katerih hodiš ter žvrgolenje zbujajočih se ptic... Kmalu po hitrem dostopnem maršu navkreber, ko se malce nadihali, pa je bilo tišine in miru konec. Stekla je beseda in sledila je naša celodnevna zafrkancija.

Najprej nekaj ogrevanja v lahkih smereh in razmigavanje prstov za stiskaške minimalčke ... Pa sem se zakadil. Najprej v navezi z rjavimi lasmi. Prišel sem daleč, a ne do konca. Trije poskusi. Potem sem poskusil srečo v navezi z blond lasi. Tudi neuspešno. Zadnji, peti poskus, pa mi je uspel - v navezi z oranžnimi lasmi.

Govorim seveda o mojih varujočih soplezalcih, ki so potrpežljivo in budno spremljali vsak moj gib vzdihovanja v smeri, kjer je obenem veliko in nič za prijeti, predvsem pa so gibi zelo dooolgi. Z najbolj znanim oranžnolascem Tadejem, za katarega v celi Sloveniji poznam le še eno, ki ima tako dobre oranžne lase, sem uspel. Pravi, da ima on pač tako dobro karmo, da potem nemogoče postane mogoče.

Tako sem letos po štirih vikend plezalnih izletih končno po dolgem času spet nekako prilezel do 7b (za tiste, ki ne vedo - to je ocena težavnosti vzpona po francoski lestvici). Resda sicer konic prstov na desni roki zaradi velikega pritiska na blazinice danes ne čutim najbolje, pa tudi leva hrbtna mišica me boli, ampak to je vse posledica neučakanosti in premalo ogrevanja.

Ko sem zlezel 10 smeri in so me predvsem prsti na nogah od plezalk že pošteno boleli, vrh vsega pa se je pripravljalo še na dež, smo se premaknili v drug sektor. Z oranžnolascem sva splezala še dve smeri, Bor in Aleš ravnotako. In ko smo ravno začeli razpredati o medvedu, je iz gozda prilomastil Zlato. Skupaj smo potem prečili celo plezališče vse do nevemkaterega sektorja Pisanice ali Risanice ali nekaj takega, kjer je bil zbran mikronski delček bande Freeapproved. Vsi so pridno plezali in ker so se oblaki razkadili in je znova posijalo sonce, sem tudi sam zarinil v skalo in zaradi bolečih prstov na tacah kar v čevljih splezal dve lažji smeri in naposled omagal v tretji. Sem se pa presenetil, da namreč tudi v čevljih kar gre plezarija...

In potem še zadnji nateg, ki sem ga razvozlal šele doma. Nahrbtnik je bil svinjsko težak, a sem bil tako len, da se mi ni ljubilo pogledati kaj je notri. Pridem domov, zložim ven plezalno opremo in čisto na dnu vidim dve gromozanski skali. Prekleti predrzneži so mi v trenutku moje nepozornosti naštimali notri dva težka presenečenja, ki sem ju 20 minut najprej nosil do avtomobila, potem pa še prekladal iz avta v avto in naposled skoraj razbil pod doma, ko sem odložil težak nahrbtnik. To jim še vrnem!

Pisarna, ki ti daje energijo

Že ko sem bil mlajši in sem razmišljal o delu v pisarni, nikoli nisem razumel želja večine in težnje po temnem usnju, temnih stolih, temni mizi in sploh ena sama poslovna morija kamorkoli se obrneš.

Pisarne oziroma delovni prostori naj bi odražali resnost ali resnobnost, vsekakor pa predstavljali neko poslovno okolje, kjer se tako ali drugače sklepajo posli. Vse lepo in prav, ampak kje pa piše, da morajo biti mize enobarvne, po možnosti temne, pohištvo v nekih super hladnih resnobnih in dolgočasnih oblikah? Nikjer!

Točno tako - in imel sem to neznansko srečo, da sem lahko pri snovanju svoje pisarne in delovnega prostora, v katerem bom napenjal možgane, intenzivno sodeloval. Z veliko pomoči Matevža (brata) ter popolne podpore arhitekta sem nekako uspel prepričati investitorja, da ni več kul masivno pohištvo rdeče češnje, črno usnje in kup omar. Namesto tega odbita miza, še par drugih odbitih kosov, kot so luč in predalnik, pa belo usnje in konec. Nobene navlake. Pa BARVE! In to žive, take da se razvedriš, ko jih vidiš in veš, da te čaka celodnevna tlaka.

Prihodnji mesec pokličem še une bleferje, ki pridejo na dom z enimi napravicami in kao merijo "pozitivno energijo" in neke tokovnice v prostoru :) Ziher mu bo pokazal cagar na maximum in bo povešenega pogleda odšel čez prag, ker ne bo mogel prodati svojega "magičnega kamna", ki kao obrne tokovnice, da je prostor bolj energetsko pozitiven. Haha, kakšna kozlarija. Sej res, o tem nekoč zapišem še eno zgodbico ...

Kazen mora biti vzgojna

Ne vem v kateri pravljici sem to slišal, mislim pa, da se mi je pregovor najbolj vtisnil v spomin ob tisočkratnem poslušanju Zvezdice zaspanke. Očitno so tako mislili tudi prijatelji, ko so me na moj rojstni dan pred leti kaznovali s prekleto napihljivo žabo. Ob napihovanju sem mislil, da bom padel v nezavest. Žabe kar ni in ni hotelo biti konec oziroma se je njen volumen zdel brezkončen!

In sem pihal. Pihal kot kreten. Ko sem že mislil, da bo vsega konec in me čaka samo še poslednji del naloge - to je z žabo pod sabo preplavati cel bazen - me je Trošt presenetil še z izbranim kosom - moškimi kopalkami na trakce. Ja - prav ste prebrali - tangice.

Moje prekletstvo je bilo popolno in tako sem se v popolni bojni opremi kot rakovica ritensko odstranil s prizorišča pred zloveščimi pogledi prijateljev, opravil s kaznijo in zmagal. Šele takrat sem si zaslužil torte. Pa sladoleda. In to veliko!

Kazen je bila vsekakor vzgojna, težava je le v tem, da še danes ne vem, čemu sem bil sploh kaznovan? A nisem mogel preprosto samo pobrati daril in uživati v miru?

Ob dveh so nas naposled obiskali policaji in me prepričevali, da smo v javnem objektu in da nimamo dovoljenja za zganjanje prireditve. Nisem se prerekal niti o tem, da nismo v javnem objektu in še manj, da zganjamo prireditev. Vsi so bili od vodnih vragolij že tako zaspani in utrujeni, da se jim je kar spalo, sam pa sem bil itak že zadnji dve uri nezavesten. Te pozne ure me ubijajo že od malih nog, pa očitno se z leti ne premika nič na bolje. Babice spijo po 4 ure in pravijo, da imajo dovolj. Jaz spim 10 ur in imam komaj dovolj, tako da če bom tako kot dedek pri 102 letih še vedno migal, bom morda tudi sam spanec za normalni počitek skrajšal na borih 7-8 ur. Recimo danes bom komaj dopolnil 8 ur. Če še česa ne spišem ...