Danes zjutraj preden sem šel v službo, sem za prijatelja in soplezalca Andreja posnel še en kratek filmček. Posneli smo ga v petnajstih minutah pred delavnico v Ljubljani, kjer Andrej ustvarja in razvija avtomobile na električni, hibridni, sončni in še kakšen drugačni pogon. [youtube=http://www.youtube.com/watch?v=u_6WoMuO_ZI&ap=%2526fmt%3D18]
Elektrarna na vodo je hidroelektrarna, elektrarna, ki deluje na principu kurjenja premoga je npr. termoelektrarna, poznamo še elektrarne, ki delujejo na principu jedrske energije in še sončne, pa na bibavico (plimovanje) ipd. No, ampak že kar dolgo nazaj sem prijatelju predlagal eno neumnost (kot ponavadi) in potem se je osnovala ideja in koncept elektrarne na Kitajce. Po analogiji vodna elektrarna = hidroelektrarna torej analogno sledi kitajska elektrarna, elektrarna na kitajce, človek elektrarna ipd. Zdaj sem se odločil, da idejo predstavim še na blogu. Ker znamo baje mašinci več povedati s skicami kot besedami, najprej shema:
Koncept je v bistvu zelo preprost. Kitajska je velika dežala z veliko prebivalci. Pravzaprav tako zelo veliko, da so že pred leti začeli omejevati število novorojencev, kazni za neupoštevanje prepovedi in torej prekomerno plojenje pa pomenijo celo premoženje in tako si dejansko več otrok lahko privoščijo le premožnejši. Pa pustimo plojenje ob strani. Konceptu na ljubo je več seksa - in s tem več otrok - boljše. Čeprav je Indija po številu prebivalcev že pošteno prekašala Kitajsko, pa so vseeno Kitajci primernejši, saj so znani po tem, da so marljivi, da so nižje rasti in tako zavzemajo manj prostora, kar je pri konceptu omenjene elektrarne še kako pomembno.
1.) VIR ENERGIJE - LJUDJE
Povprečen človek lahko bojda 8 ur na dan oddaja 50 W moči. Če privzamemo, da bi razpis za nova delavna mesta na kitajskem pogojeval oceno ZU pri telovadbi za prijavljene, lahko računamo na 80 W moči pol delavnika in kakšnih 40 W drugo polovico delavnika. Povprečno torej 60 W/Kitajca. Seveda, rekli boste pa saj to ni dovolj niti za eno žarnico... Že res, ampak šteje količina oz. število Kitajcev! Berite dalje...
2.) OPIS DELAVNEGA MESTA - SOBNO KOLO
Povprečni Kitajec bi torej dajal 60 W moči, 8 ur dnevno. Delovno mesto bi bilo sila enostavno sobno kolo, kjer bi upor predstavljal generator električne energije. Zato, da bi se preprečilo "švercanje" posameznikov, bi vsak zaposleni gnal svoj majhen generator s števcem in merjenjem minimalne kvote oddane energije. Na enak princip se bi lahko delavce tudi nagrajevalo. Prepričan sem, da bi bila to obenem kalilnica najboljših svetovnih cestnih kolesarjev in da bi po odprtju takšne elektrarne kaj hitro na Tour de France vodili Kitajci. Le zakaj...
3.) ZASNOVA ZGRADBE
Zasnova zgradbe je jasno prikazana na zgornji shemi. Gre za veliko preprosto industrijsko halo v večih etažah. Vhod v zgradbo je na vrhu, dostop do delavnih mest, t.j. sobnih koles, pa zagotavljajo fino brušene jeklene cevi (podobne kot gasilske). S tem se namreč zagotovi lahek in preprost dostop do delavnih mest, predvsem pa zaradi velikega števila delavcev in varnosti pri delu tudi preprosto možnost evakuacije. Druga najpomembnejša reč pa je jasno izkoriščenost prostora, saj niso potrebni hodniki in vse ostalo. Delavec se po cevi spusti do prvega kolesa pod seboj in poganja kolo. Koncept večih etaž bi omogočil to, da bi se zjutraj, ko je "delavec" še svež, oddajal omenjenih 80 W moči, potem bi se spustil niže in bi oddajal 60 W moči, potem še niže in 50 W ter na koncu delavnika, ko bi se moral zadnji dve uri še malo "ohladiti", na 40 W moči. Po končanem delavniku zatuli sirena, odpre se loputa in ko se delavec spusti iz zadnjega kolesa je dela zanj konec. Zaradi takorekoč neomejenega števila Kitajcev bi elektrarna delala neprestano, delavna sila bi kontinuirano "tekla" vertikalno od zgoraj navzdol.
Stavba bi pravtako omogočala avtomatsko dodajanje hrane in pijače, vsako delavno mesto bi bilo opremeljeno z vodno napeljavo in drugimi potrebnimi inštalacijami za dovod hrane, po potrebi tudi TV ali radio sprejemnikom, sušilcem za lase itd. Če bi posnemali "zahodnjake" bi potem z napredovanjem na višje pozicije npr. namesto službenega avtomobila, telefona ali mlade tajnice dobivali takšne različne dodatke kot so usnjen sedež na kolesu, neslišno uležajena pedala, Shimano prestave ipd.
Primer nadstropja: 100 x 1000 ali pa 1000 x 1000 m raster tlorisa, notri logično razporejena delovna mesta - kolesa in vhodi, prehodi in izhodi vertikalno po ceveh.
4.) PREDNOSTI IN SLABOSTI
Opis delavnega mesta se mi zdi obupen, ampak po drugi strani, kot pravijo sami Kitajci, je boljše slabo delavno mesto, kot če delavnega mesta sploh ni. V enih pogledih sicer res, spet v drugih ne. Če pogledam delavno sposobnega človeka, ki ima neznansko smolo in je grozno, da je v takšni poziciji, da prosjači za vsakdanji kruh, pa se mi osebno vseeno zdi bolje, da dela nekaj, kot pa nič. Smilijo se mi ljudje, ki so zaradi poškodb ali česa drugega brez dela in na cesti, najraje pa bi za ušesa 25 let stare prosjače, ki kvazi potrebujejo za avtobus denar, potem pa takoj za voglom prižejo cigaret, se drogirajo ipd. Ko pa manjka delavne sile, morajo obirati hmelj sosedje Hrvati ali slovenska vojska. Neverjetno.
Kakorkoli... Vsekakor bi se drastično zmanjšala nezaposlenost, saj bi ena sama takšna Kitajec-elektrarna zaposlila vsaj kakšnih 100.000 delavcev in nihče od delavcev ne bi bil lačen, dasihravno zasnova dostave hrane na delovno mesto ne omogoča pretirane pestrosti le-te.
Naj bo zaenkrat dovolj, konstrukterske rešitve in ekonomsko študijo podrobneje opišem kdaj drugič.
Kakšen pa se vam zdi koncept? (glej anketa desno zgoraj)
Upam, da med tistimi, ki spremljate moj blog, ni preveč mladih... Da kdo slučajno ne dobi podobno neumne ideje.
Bilo je daljnega leta 1999, ko sva z Janom, sošolcem na gimnaziji Bežigrad, uganjala marsikatere neumnosti. Tako sva se enega dne spomnila, da bi bilo npr. zelo zabavno podtakniti nekaj smrdečega v razred. Ker smo imeli razred povečini en in isti in se torej nismo selili, bi bil učinek dober.
Mahnila sva jo v tržnico v katakombe Plave lagune. Danes niti ne vem, če tam še obstaja, vem pa, da sva takrat povpraševala po 1 ribi. Ko naju je gospod vprašal, če potrebujeva 1 kilo, sva gladko odvrnila, da bo dovolj 1 sama riba. Čudno se je namuzal in nama ribo kar poklonil in naju odslovil. Super - še plačati ni bilo potrebno. Odbrziva nazaj na šolo, saj se je glavni odmor že iztekal. V predal, ki je vgrajen v mizo učiteljev, sva položila ribo. Pred tem sva jo z vrečko vred nekajkrat z vso silo zalučala v steno, na tla, v strop in spet v steno. Vse to seveda zato, da bi bil primerno zmehčana in da bi karseda dobro gnila.
Tako sva jo torej lepo zmehčano in razrahljano položila v predalnik. Predal sva zaprla, na zadnji strani pa sem ga z bor mašino in dvema samovreznima vijakoma privijačil v samo ploščo mize. To je seveda onemogočilo, da bi se predal odprl in očistil. Da bi bila mera polna, sem posnel še glave vijakov, tako da se jih ne bi dalo kar tako odviti.
Vsa blesava sva se svoji neumni potegavščini smejala, čeprav sva vedela, da najlepše šele prihaja... Riba pač potrebuje svoj čas, da dobro zgnije in da jo zob časa pošteno napade. Ker je bil petek, smo židane volje prebrodili tistih nekaj zabavnih šolskih ur in jo ucvrli domov. Z vrtalno mašino v nahrbtniku vred.
Ponedeljek. Navadno so ga vsi sovražili. No midva z Janom sva seveda cel vikend študirala, kako super dobro bo v ponedeljek videti kakšni so rezultati. In res, kot navadno sva prišla med prvimi in v razredu je tako neznosno smrdelo, da sva še sama malo postrani gledala. Ko so sošolci in sošolke, eden za drugim prihajali v razred, so najprej vsi nasmejani zakorakali svojim mizam naproti, a se že po dveh metrih spačili, grimase na obrazih so bile nepozabne. Vsi so se brez izjeme obrnili in jo ucvrli ven iz razreda. Samo midva z Janom sva vztrajala in gledala in se smejala kot dva pepčka.
Ura je že odbila osem in v razred je prišla učiteljica za matematiko, ki je bila prva na sporedu. Enako kot vsi nič hudega sluteči dijaki je zakorakala k svoji mizi s crknjeno ribo in bliže kot je hodila, bolj nepredušno si je zakrivala usta in nos. Tako neverjetno je smrdelo, da se je tudi ona obrnila. Od tega trenutka pa ni bilo več smešno, ker smo kar naenkrat ostali vsi pred razredom, ura matematike pa je tekla v prazno. Našli so nam drug razred, tako da matematika tisti dan žal ni odpadla, ker pa sta sledili 2 uri telovadbe in z Janom nisva mogla nadzirati dogajanja v razredu, naju je malo zaskrbelo....
Ob povratku so bila vsa okna na široko odprta, vse je zeblo kot mačke. Čistilki sta ravno pospravljali svojo opremo, misleč, da sta s temeljitim čiščenjem tal uspeli odpraviti nastalo težavo. Kako zelo sta se motili. V trenutku, ko so bila okna zaprta je spet smrdelo. Nama z Janom pa se je smejalo.
Ne spomnim se več natanko, kako se je situacija rešila, vem pa, da je eden od učiteljev potožil hišniku, da iz predala neizmerno zaudarja in da se ga ne da odpret, češ da se je zataknil :) Še danes se mi smili tisti hišnik, ki je moral lastnoročno odpreti predal, pred tem nekako uničiti vijaka, potem pa tisto ubogo smrdečo ribo, sardona, če smo natančni, odnesti v smeti.
Če si slučajno še kdo kdaj zaželi, da bi mu odpadla kakšna ura matematike, sedaj sem izdal recept, ki uspešno odvrne vsakega normalnega človeka od zadrževanja v tako smrdečem razredu. Obenem pa seveda računam na to, da me ne zaprejo zaradi tega, ker sem končno izdal kakšno potegavščino sva izvedla.
Ker imam tovrstnih kozlarij iz rane mladosti na zalogi še kar nekaj, kanim zapisati kar celo serijo...
Z daljnega vzhoda, natančneje izpod rok inženirjev na Japonskem, je Hitachi pred meseci na tržišče lansiral super hitre diske 7K200, kar v prostem prevodu pomeni 7200 obratov v minuti, izjemno hitri dostopni in odzivni čas ter izvrstna latenca, 16 MB predpomnilnika in kar 200 GB spomina. Vse to v velikosti 2,5 palcev, primernih za prenosnik. Ne samo, da sem danes zaradi neke napake v procesu prenosa tisočerih megabajtov sistema na novi disk nekaj zabrkljal, še sitem obnovitve sem zafkrnil. Tako je danes močno trpela moja storilnost na Športu, vse dokler nisem presedlal s svojim USB ključkom in izkoristil prednosti U3 delovnega okolja, ko lahko vse, vključno z e-pošto, opravljaš kar direktno na ključku, pri tem pa na gostiteljevem računalniku ne pustiš sledi dela ali česa drugega. Res je super, če se lahko moderno tehnologijo konkretno uporablja.
Kakorkoli že, v trenutku ko tole pišem na stari kišti, kot ljubkovalno rečem svoji 5 let stari in danes praktično nikoli več uporabljeni Desktop mašini, se izvaja prvi t.i. BASE backup, potem pa na laptop naložim samo še svoje dokumente in uvozim 2 GB velik Outlookov PST file - in že smo spet v pogonu!
Zdaj pa se počasi odpravim k postelji, da malo odpočijem svoje oči, v roke vzamem knjigo in preberem kakšen zanimiv stavek.
PS: Razlika v hitrosti je več kot očitna! Enkrat sem že menjal iz 5400 rpm na 7200 rpm, ampak tako velike razlike kot je bila pri zadnji menjavi, še nisem izkusil. Odličen nakup!
Kako bliskovito mineva čas! Neverjetno se mi zdi, da je že petek - zvečer, vmes pa je pet dni minilo tako neverjetno hitro. Na Športu delamo kot zamorci in upam, da nisem predrzen in da to ne obrne sreče - rezultati trdega dela se poznajo. A kaj, ko je treba še tako veliko reči postoriti. K sreči nas vse žene neizmerna volja, želja po izboljšavah, nadgradnji in nenehnem izpopolnjevanju in tako stremimo in vidimo zgolj cilj, vseh preprek, ovir - takšnih in drugačnih - pa ne, oziroma se na njih ne spotikamo posebej. Z dobro voljo, nekaj znanja in kančkom sreče se da marsikaj postoriti.
Ob koncu tedna sem tako kar precej utrujen in niti ne vem, če zaradi res intenzivnega delavnika, pričetkov treningov, pričetka alpinistične šole in sestankov, malo slabšega spanca ali prihajajočega slabega vremena. Vem samo to, da se bom za vikend odpočil, najedel in vmes postoril še marsikaj. Upam, da tudi plezal.
Včeraj ob 19.uri smo imeli uvodni sestanek za alpinistično šolo. Zadovoljen in vesel sem izjemno številčnega obiska in zanimanja za AŠ Freeapproved, zlasti zato, ker jo organiziramo prvič. No, samo toliko - več pa kasneje. Spet hudo pomanjkanje časa!
Kot logična posledica diplomiranja sedaj sledi urejanje predalov in drugih kotičkov sobe, kjer se nahajajo materiali povezani s faksom. Najprej se bom lotil predalov na desni, potem predalov ob kopalnici, sledili pa bodo še vsi predalniki pri TV kotičku. No in nenazadnje - izpraznil bom svoje ekspedicijske sani, v katerih se trenutno nahaja vseh pet letnikov univerzitetnega programa FS. Oh, te ekspedicijske sani so tudi štorija zase. Če samo pomislim kako neverjetno srečo sem imel in kako neizmerno bedast nakup je to bil. Gre namreč za plastične ekspedicijske vlečne sani, ki se jih uporablja pri pretovarjanju tovorov po ledenikih in snežnih poljanah na Aljaski. Sam sem jih nameraval uporabiti kdaj pri nas v Sloveniji, če bomo šli kam pozimi v gore šotorit. Kakšna kozlarija!
Sani sem kupil in jih naročil onkraj luže. Po teži sodeč naj bi poštnina ne bila draga, same sani pa so tudi navadna plastika, tako da so stale nekje okrog 40 dolarjev. Ko so jih že odposlali, sem za vsak primer preveril kakšna bo cena poštnine na DHL. V trenutku sem prebledel. Izračnu namreč temelji na t.i. "volumetrični teži", torej ne zgolj 10 kg ali pa 1,5 m dolžine, temveč volumen -embalaže! pomnožen s težo. Na koncu 10 kg nastane 90 kg. Lahko si mislite, da je izračun za poštnino pokazal astronomske številke in že sem z rosnimi 17-imi leti občutil vso grozo, ko mi bo za vedno odvzeta kreditna kartica.
Na mojo srečo pa DHL le ni upošteval uradnega izračuna, ki temelji na zgoraj omenjenem principu, ampak mi je obračunal povsem normalno ceno za poštnino in to je bilo vse. Sreča nazarenska!
Še nekaj povem o saneh - uporabil jih nisem nikoli, v njej se že mnogo let nabira prah, doslej pa so s pridom služile arhiviranju starih zapiskov, kakšnih knjig in podobnega. Sedaj pa se ubadam s tem, kam bom z vsemi papirnatimi materiali, ker bi jih rad zapakiral in odnesel nekam v kakšno staro garažo.
Sani bom najbrž obdržal in jih ponudil nečakom za sankanje.
Vsekakor ne! Danes sem diplomiral in dobil uradni naziv u.d.i.s. ali univ. dipl. inž. po domače. Vsi me sprašujejo kaj pa zdaj, wau, super, žur ipd., jaz pa - če po pravici povem - ne občutim nobenega posebnega navdušenja ali spremembe. Mogoče bo še prišlo za mano, najbrž pa da ne. V končni fazi sem že pred vpisom na fakulteto vedel, da je faks pač treba končati in se nisem kaj dosti spraševal kaj in kako. "Go with the flow" in faks je minil hitro, vseh pet letnikov je gladko minilo v petih letih in kar je najbolj zanimivo, ob vsem tem sem se neizmerno zabaval. Faks, predavanja in marsikatere kolege ter neumnosti, ki smo jih uganjali, bom kar močno pogrešal. Škoda, da je vsega tega že konec. Na pet študentskih let imam zelo lepe spomine, kjer sem sklenil izjemna prijateljstva in navezal tesne stike.
Kakorkoli že, danes sem rahlo zaspan, zato bom kratek.
Anže Čokl, u.d.i.s.
PS: Prav neumen se mi zdi tale privesek na desni, sklepam, da ga bom zapisal samo danes in tukaj, ko se mi še zdi "aktualno", jutri pa bo že mimo...
Zaključena in postavljena je oktobrska številka revije Šport, ki je kot vedno bogata z raznoraznimi športnimi in z zdravim ter aktivnim načinom življenja povezanimi vsebinami. Ta zadnja številka mi je osebno še posebej pri srcu predvsem zaradi postavitve in dizajna, ki je, kot boste bralci lahko opazili, v tej številki še posebej dober! Vsaj sam sem takšnega mnenja...
Pa naj bo in že 5 dni pred uradnim izidom revije (ponedeljek, 1. oktobra) poglejte, kakšna naslovnica tokrat krasi revijo Šport.
Pa še to - za tiste, ki se s plezanjem ne ukvarjate in ne veste kdo je najboljši športni fotograf. Fotograf je kdo drug kot Samo Vidic. Njegov portfolio si lahko pogledate na www.onlysamo.com
Kljub majhnemu številu glasov, je med anketiranimi zima v vodstvu! Torej lahko le še stiskamo pesti, da bo jesen kratka in da kmalu napoči mraz, da pade sneg (veliko snega) in da bo letošnja zima spet zima, da se reče. Čas bi že bil...