Gozdarček nas je pustil na cedilu

Ko smo se v nedeljo Tadej, Trošt in jaz vračali v Ljubljano, si nismo mogli kaj, da ne bi zavili prek Vrhinških tankovskih poligonov v Ljubljano. Tadej je s svojim gozdarčkom lepo prevozil vse ovire in prepreke na cesti, ki nas je preko Vrhnike peljala nazaj proti Ljubljani. Ko smo ravno razmišljali v katero gostilno jo bomo mahnili s popolnoma praznimi želodci in z velikimi očmi, kosmo mislili na hrano, je Tadej naenkrat rekel: "Opa, kaj pa je tole?!" Termometer, ki kaže temperaturo hladilne tekočine je namreč zrasel in se ustavil tik pred rdečim poljem. Izpod motornega pokrova se je malce kadilo... Vse mogoče smo uganjali, razmišljali in celo nekaj skušali ukreniti, a vse brez posebnih rezultatov. Dolili smo navadno vodo, ker hladilne tekočine ni bilo več, ampak to sploh ni pomagalo. Temperatura motorja je takoj, ko je speljal, poskočila nazaj do rdečega polja... Dolga zgodba na kratko (sem zaspan)... Tadej je bil pošlepan do doma, vmes je avto odložil na servisu, midva s Troštom pa sva jo peš mahnila proti domu.

Zdaj pa upam in si želim, da bo popravilo napeljave hladilne tekočine (ali pa kar obtočna črpalka za hladilno tekočino) čimhitreje in s čim nižjimi stroški popravljena.

A vendar še danes težko verjamem, kakšne strme "klance" zmore Gozdarček. Upam le, da Tadeju minuli pripetljaj ne bo vzel poguma in nas bo še naprej vozil po strmih terenih. Najbolj nanj namreč računam pozimi, ko nam bo krajšal dostope do pod slapov :) S štirikolesnim pogonom in dobrim voznikom se namreč daleč pride!

Ideja za rekreacijo za vikend

Porodila se mi je super ideja. No vsaj zdi se mi tako. Za vikend, soboto ali nedeljo (morda kar oba dneva), se bomo s par kolegi odpravili na rekreacijo. Mahnili jo bomo v Železnike se ustavili tam, kjer bo največ blata, svinjarije in težav, povprašali komu lahko pomagamo in kako - potem pa lopate v roke in delat. Škodilo ne bo, najbrž bo kdo celo vesel naše pomoči, pa četudi ne - bomo vsaj sami zase vedeli, da smo pomagali. Kaj je boljšega kot pomagati nekomu, ki pomoč potrebujem pri tem pa poskrbeti še za telesno aktivnost in rekreacijo.

PS: Pa še zabavno bo!

EDIT:

No evo, pa ko sem ravno mislil, kako bi bilo fajn in kako dobra ideja je... Sem prebral tole:

"G. Bogataj, predsednik Civilne zaščite, je na Valu202 pravkar povedal, da toplo odsvetuje nekontrolirane skupine, ki bi rade pomagale pri pospravljanju razdejanja v Železnikih in okolici. Svetuje najavo organiziranih skupin, da imajo lahko neko kontrolo in pravo razporeditev pridnih rok po lokacijah. Glavni razlog je otežen dostop in nepotrebno zasedanje ceste do Železnikov." "Kolegu iz Železnikov je 'odneslo' bajto in ko sem mu ponudil pomoč je dejal, da je folka tam zvrhano kapo in bi dodatna sila kvečjemu škodovala in delala kaos... Bolj bi baje rabili mehanizacijo. Poleg tega je (vsaj avtomobilski) dostop zaradi pojava kriminala (Cigani!) baje omejen na lokalno prebivalstvo... "

Ko se ti orosijo oči…

Pravijo, da obstaja več oblik solz. Tako poznamo solze žalosti, solze sreče in veselja, solze ob bolečini in še dva ali tri tipe, ki se jih ne spomnim več. Zase mislim, da nisem jokica ali cmera - nenazadnje sem moški, se mi pa vseeno kdaj orosijo oči, pa tudi zajokal sem že. Tako na primer sem jokal, ko sem bil mlajši in ob kakšni res hudi bolečini (kot posledici padca), pa potem kasneje zaradi kakšnih žalostnih reči, ki se hočeš nočeš pripetijo, pa potem spet od simpatičnosti, ko so se mi nekoč orosile oči, ko sem smeje gledal Nike med kobacanjem, in nenazadnje seveda skoraj vedno jokam (ali pa se vsaj težko zadržujem) tudi ob koncu filma Gladiator. Ne vem kaj mi je, ko gledam ta film, ampak vedno na koncu, ko "Raselu Kravu" pod lopatico tisti zoprnež, ki igra Cezarja, zapiči zastrupljeno puščico, potem pa se začne njuna bitka... Ko Rasel Krav zmaga in ko v zadnjem dihu pove, kaj želi da se zgodi z rimsko republiko itd., takrat sem vedno na robu joka. Najbrž gre za kombinacijo glasbe, fantastične igre nastopajočih in seveda prekrasnih posnetkov. Ali pa sem pač mevža, tudi tega ne izključujem. Vsekakor pa so se mi orosile oči včeraj. Po dolgem času sem uspel pogledati večerni (nočni) dnevnik oziroma poročila. Dobil sem že tudi grozljive fotografije s terena, natančneje iz Škofje Loke ob 13:30. Gledal sem poročila in videl ljudi, ki so vse svoje življenje posvetili delu in s trudom lastnih rok med urami znojenja tudi nekaj ustvarili, potem pa pride sodni dan, ulije se dež in vse (dobesedno) splava po vodi. Grozno. Nepredstavljivo. Si in nisi. Naslednji trenutek vse premoženje, vse za kar si delal in na čemer si gradil - izgine. Pa še kaj nimaš narediti! In ko je neki starejši gospod s hripavim glasom polnim obupa začel razlagati, kaj vse so izgubili in kako so za to (malo) kar imajo, garale 3 generacije, so se oči orosile še meni. Nepojemljivo se mi je zasmilil. Še vedno ne dojemam katastrofe, ki se je zgodila tem nesrečnim ljudem, vsega skupaj slabih 50 kilometrov stran.

In ko zvem takšne krute reči bi najrajši samega sebe dvakrat kresnil čez gobec, saj sem še dan pred to vremensko ujmo jamral, kako mi npr. v prenosniku piska in škriplje ventilator. Tako zelo nepomebno in malenkostno postane vse skupaj, če se skušam vsaj približno postaviti v kožo vseh teh revežev, ki so v Železnikih izgubili vse. Prekleto bedno sem se počutil.

Da pa ne bi mahal samo po sebi, bi mimogrede primazal še eno pristojnim, ki skrbijo za Cigane. Medtem ko si oni dobesedno izbirajo kakšno barvo strešne kritine bodo imeli in kakšno zasteklitev, se ljudem, Slovencem, ki dejansko garajo, plačujejo davke in mesečno prispevajo v državno blaginjo, mnogokrat ne povrne niti osnovnih stroškov, kaj šele, da se jim postavi novo hišo. Že sedaj mi vsa ta zadeva smrdi in sklepam, da bi marsikdo izmed prizadetih, ko spremlja štorije z Romi po TV, zavihtel pest. In zelo kmalu postane jasno zakaj so že včeraj v Ambrus za nedoločen čas poslali dodatne okrepitve specialne policije...

Alpinistična šola

Tudi letos organiziramo Alpinstično šolo Freeapproved 2010/2011 Podroben opis je tukaj, za vse dodatne informacije pa se lahko pravtako oglasite na alp.sola[afna]freeapproved.com ali se prijavite tukaj.

Vabljeni na uvodni predstavitveni sestanek, ki bo v sredo, 6. oktobra 2010 ob 19. uri v zgornjem nadstropju kavarne Sputnik na Viču.

Izzivalec na pohodu me je želel premikastiti

Najprej ena kratka in sladka... Danes, ko sva se z Grego vračala v pisarno nazaj s kosila, se je pripetilo nekaj nenavadnega. V bistvu sem imel s tem včasih več težav, ko sem se še prevažal z avtobusi in pešačil kilometre od avtobusne postaje do doma... Kakorkoli že - z Grego se vračava nazaj in nasproti prihaja čokat moški, ki bi mu pripisal nekje okrog 35 let. Z Grego hodiva vštric, levo od mene do stene je vsaj dober meter in pol. Moški, ki prihaja nasproti v zadnjih korakih pred mano začne zavijati naravnost vame in me s svojo zamaščeno ramo butne v mojo. Hodim dalje, nakar me vseeno zanima kaj je bilo to, kar se je zgodilo hipec nazaj.

Vidim moškega, vsega besnega, z razkrečenimi nogami in rokami na o. Torej komolci daleč stran od telesa. Pa ne zato, ker bi bil tako močan in bi ga pri normalni drži ovirale velike mišice latisimus dorsi. Tudi zašpehan ni bil tako, da bi bil v taki drži. Preprosto je bil pač besen in najbrž je bil to napadalen in kao nevaren položaj. Takšnih položajev napadalcev z večinoma tujim narečjem se še prekleto dobro spominjam iz šolskih let.

No in ko tako začudeno pogledujem proti možakarju, me že začne nadirati in za menoj kričati: "A se boš ustavil?". Nekaj zamomljam Gregi kaj je to z ljudmi dandanes, oni tip pa že za mano tuli in z besedami psuje mojo mater in vse po spisku, na koncu pa doda še: "Bom tja prišel pa ti bom glavo odtrgal, jebem ti mater pičku mater govno in tako naprej..." (opravičilo bralcem za grde besede).

Da ne bo predolgo trajalo... do pretepa ni prišlo, bi pa ob moji najmanjši reakciji "biti pogumen" vsekakor nekoga čakale batine. Najbrž mene, ker je napadalec (bojda) vedno v psihološki prednosti. Kakorkoli že - kar težko sem verjel kaj vse se sprehaja po ulicah in na kakšen način sproščajo svoje nezadovoljstvo nad svetom, nad dogajanjem okrog in najverjetneje tudi nezadovoljstvo s samim seboj. Škoda, da "odrešitev" ali uteho iščejo v nasilju. 

Težave z ventilatorjem prenosnika

No pa imam! Prav mi je. Še pred kratkim sem tako hvalil malo novo zverino, sedaj pa se je pojavila težava... In sicer ob zelo nizkih vrtljajih ventilatorja se sliši grozen ropotajoč zvok. Sumim (ugibam), da gre za pokvarjen ležaj ali pa kaj podobno žalostnega. Če se bo problem še naprej pojavljal, bo treba prenosnik odnesti naravnost na servis. Kako bom nekaj dni brez - se mi ne sanja. Vsekakor VELIK minus za Lenovo/IBM ThinkPad.

Naš zeleni planet in kazen za kolesarjenje

Tako nekako namreč kličejo Zemljo. Težava je le v tem, da je ta naš planet Zemlja vse manj zelena in vse bolj onesnažena. No in ker imam tudi sam rad naravo in v njo dokaj pogosto zahajam, sem tudi temo diplomske naloge naravnal v ekološko smer. Danes sem diplomo tudi natisnil, jutri navsezgodaj pa me čaka še knjigovez. Potem jo oddam in če bo vse po sreči bom konec tega meseca tudi že diplomiral...

Da se še za trenutek vrnem k zelenemu planetu. Spominjam se, kako smo pred časom kolesarili po delu narave, kjer se načeloma ne sme kolesariti oziroma je to celo prepovedano. Še vedno mi ni - in mi po vsej verjetnosti tudi nikoli ne bo - jasno zakaj tam velja prepoved kolesarjenja. Razumel bi, če je potem prepovedano tudi pešačenje. Vsekakor pa bi razumel, če bi se tam ne vozili avtomobili. Pa se. Vsakodnevno se trume planincev pripeljejo prav do izhodišča, marsikateri pogumnejši in z višjimi avtomobili še dlje. Nikoli še nikomur ni bilo storjeno nič v smislu kakšnega izreka kazni ali podobno.

No moja izkušnja je drugačna. Ker smo pač večino naših športnih avantur posneli, vključno s to "na meji legalnega", sem jo dobil po nosu. Ogledal si jo je namreč kdo drug kot sam nadzornik TNP. In to ne kar eden, temveč tak - "na položaju". Prejel sem klic po telefonu in  v skoraj pol urnem pogovoru poslušal vse mogoče grožnje, kakšne sankcije me čakajo, kaj vse sem uničil in pokvaril s tem ko sem kolesaril po od tisočev planincev steptani poti. Seveda - še danes me marsikateri planinci, ki so si ogledali ta nesojeni film, grdo gledajo. Še danes slišim kakšno pripombo na ta račun, češ kako uničujem naravo in podobno.

A vendar so mnoge študije, ki so jih zaradi podobne problematike (planinci v hribih super, kolesarji grozno, fuj, uničevalci!) prav tako pestile, pokazale, da gorski kolesarji pravzaprav naredijo manj škode in v naravi pustijo manjši pečat kot planinci.

Treba je namreč vedeti, da v naših hribih po planinskih poteh nad 2000 metri kolesari prekleto malo kolesarjev. Tisti, ki pa se najdejo, so v glavnem tudi planinci. In to takšni, ki vsaj praviloma tudi kolesariti znajo. To nadalje pomeni, da ne rijejo po poteh, ne bremzajo "na črto" oziroma tako, da spodrsuje kolo itd.

Ah, ne vem zakaj sem se spravil to pisati. Ampak vsakič, ko se spomnim lepot naših gora in jih vsakič znova pogrešam in jih dalj časa ne obiščem zaradi drugih neodložljivih obveznosti a la faks (kot sedaj, ko tipkam in sedim, namesto da bi hodil/plezal/kolesaril), se spomnim, kako zelo občutljivi so ljudje, ko se karkoli dela "drugače". Če se hodi - se hodi. O krščen matiček kakšno kolesarjenje neki - pa saj to so vendar Planine!

Pa še bi lahko kakšno rekel na to temo, npr. kako sem jih enkrat (seveda po ovinkih) slišal, češ kaj packam po forumu z jadranjem na deski, pa z gorskim kolesarstvom. Pa saj to je vendar alpinistični forum! Tu se pleza (piše o tem) in to je to.

Kje je logika? Ne vem!

[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=dmvgTA4R0Cg&rel=1]

Diploma v tisk

Končno! Danes me čakajo samo še zadnji pici mici popravki in zadnji pregled teksta, popoldne pa gre zadeva na barvni laser. Nekaj manj kot 300 listov papirja bo zlezlo skozi drobovje tiskalnika, papir se bo obarval z raznimi barvami in veliko črkami - pa je. Jutri zjutraj samo še knjigovez opravi svoje in mi tri izvode zveže v tisto "uradano" modro zadevico. In zatem oddam! Še malo... še malo torej in spet bom zadihal...

Bliža se dan D

Ta dan seveda ne pomeni invazije na Normandiji ali kje drugod v kakšni butasti in nepotrebni vojni, temveč datum, ko bom moral oddati Diplomo. Čas beži kot zmešan in polno zaposlenemu s tisoč in eno stvarjo se zdi, kot da so ure sekunde. Neverjetno hitro beži. To npr. dokazuje tudi dejstvo, da se še prav slikovito spomnim, kako sem pred mnogo leti sestavljal Lego kocke v dopoldanskem varstvu s svojim dedkom, ki bo čez slab mesec dni praznoval 100 let. Ko pomislim kako dolga doba je to, me kar zvije. Saj je že star kot zemlja! In kam so šla vsa ta leta - tako hitro ?!

No in ker dejansko časa nimam bom tudi s tokratnim zapisom zelo klavrno končal že po vsega skupaj nekaj besedah...

Lep pozdrav!

Vnovič plezanje pod Reško planino

Danes se nas je v plezališče Pod Reško planino odpravila cela horda. Tadej a.k.a. Ken, Arne, Trošt a.k.a. Kajla in jaz. Za začetek sta zjutraj Arne in Trošt zaspala in je oba namesto budilke oziroma sonca (ob 9.00 je namreč že sijalo!) zbudil telefon, ko sem ju klical. Oba sta se oglasila na podoben "pol-priseben" način. Kajla je v bistvu poklical nazaj, ko mu je rezek zvok prejetega SMSa prekinil sladke sanje. Kakorkoli že, v izogib morebitnim napovedanim gnečam, ko naj bi vsi mogoči nemški in avstrijski turisti ubrali pot pod noge in domov - končale so se jim namreč počitnice - smo se premišljeno napotili na vzhod. Gorenjska in Primorska sta bili tokrat izključeni.

Srečali smo se pri Ruglju (za tiste, ki ne vedo, to je od Črnuč malo naprej proti Belinki). Tadej je tam parkiral svojega gozdarčka in že smo z mojo črno škatlo odbrzeli rudniškim krajem naproti. V Trbovljah smo se mimogrede vstavili še v mega-centru Tuš in varčno in zavedavo oprezali za vsemi mogočimi popusti. Med drugim smo skušali slediti tudi "zdravi pameti" potrošnikov in kupovati vse kar je imelo na sebi velik znak za popust. Tudi tisto česar sploh nismo potrebovali. Ko smo kupili vso potrebno hrano, smo naposled po ovinkasti cesti odbrzeli plezalnim dogodivščinam naproti.

V plezališču tokrat nismo bili sami. Tam se je namreč že mudila skupina lokalcev, ki so že pridno okupirali prve smeri v sektorju. Sami smo se umaknili nekam bolj v levo in se še vsi trdi in polomljeni od vožnje spravili v neke strme, ponekod previsne pečine. Šlo nam je kar dobro. Poleg plezanja smo predvsem zelo veliko tudi govorili. Ure so minevale hitro kot minute in kot bi mignil smo jo ucvrli domov. Vmes smo splezali kakšen ducat smeri, vmes nekajkrat tudi poleteli (brez tega ne gre) in malce pohecali Arneta, ki je s svojo novo pričesko en prav lušten pob. V tem smo se strinjali vsi, očitno tudi njegov frizer. Le Arne je nekaj godrnjal in nergal. Morda pa je le še vprašanje časa, kdaj bo tudi on okusil prednosti (zelo) kratkih las in se znebil še tistih nekaj centimetrov, ki jih trenutno nosi na svoji bistri glavi.

Do prihodnjič torej!

PS: Aja, fotografij ni! Za to se posebej zahvaljujem Kenu. Prav neverjetno ukano je izvedel... Ni sicer pozabil fotoaparata, je pa prinesel takšnega, ki se ne prižge. Pravkar sem mu pripisal MINUS!