Ultimativni kos oblačila za v gore

Nano-Air Hoody je zaradi unikatne izolacije ter izjemno raztegljivega in prepustnega zunanjega sloja vsestransko uporaben srednji ali zunanji sloj oblačila za v gore v vseh letnih časih.

Tako bi le z nekaj besedami opisal oblačilo, ki je že ob naznanitvi in opisu za letošnjo jesensko-zimsko kolekcijo Patagonie, prevzelo vse preizkuševalce.

Edini doslej podoben kos oblačila, preden sem sedel na vlak Patagonie, sem testiral in aktivno uporabljal od Atom LT Jacket od ArcTeryxa. Že takrat sem bil navdušen nad tem, kako zelo dobro jakna diha, se relativno dobro razteza in je obenem precej manj prepustna za veter. Bila mi je celo tako všeč, da sem sočasno uporabljal za vse od turne smuke, plezanja poleti in pozimi ter letenja! Takrat se mi je zapisalo, da je to moj najljubši kos oblačila, ki ga daleč največ uporabljam...

Recept za nov ultimativni kos oblačila?

Patagonia je uporabila posebej zanjo izdelan material FullRange insulation, ki je narejen tako, da se sam po sebi ne tlači vkup, kar pomeni, da so snovalci lahko jakno oblikovali brez prekatov in brez vmesnih zašitih segmentov. Posledica je izjemna svoboda gibanja, raztezanje materiala v vseh dimenzijah ter seveda boljše dihanje.

Nano-Air še nisem preizkusil v zelo mrzli pozimi, ampak glede na to, kako dobro diha v ostalih, načelno bolj vlažnih letnih časih (še zlasti letos!), bi ocenil da diha vsaj tretjino boljše, kot konkurenca (Patagonia sicer navaja, da diha celo 2 x bolje, vendar ne podaja številčnega podatka).

Enako pomembno in pogosto spregledano je tudi dejstvo, kako hitro se neki kos posuši. Če denimo vzamem za primer poldrugo uro dolg dostop do severne stene, kjer najprej pošteno "zakuriš", potem pa ob pripravi na vzpon in pa prvih nekaj raztežajev "zmrzuješ", je res pomembno, da se obleka čimpreje posuši. Enako kot velja za prvi sloj iz merino volne, ki je kot balzam v primerjavi s klasičnimi sintetičnimi "švic majicami", je tudi pri tem srednjem sloju pomembno, da se hitro osuši. In popolnoma preznojen pod nahrbtnikom na hrbtu se je Nano-Air posušil v približno 15 minutah!

Kar se mi osebno zdi najbolj fascinantno je občutek ob dotiku materiala. Če bi mižal in ne bi vedel, česa se dotikam, bi rekel, da je bombaž ali celo neka gosta tkana merino volna. Prav neverjetno! Nič ne šumi, nič ne šelesti, pravo nasprotje klasičnim softshellom ali vetrovkam. Res zanimivo. Še posebej to prav pride pri bivakiranju, ko (praviloma) spiš v vsem, kar imaš za obleči s seboj.

In uporaba?

Sam Nano-Air uporabljam samostojno kot srednji sloj, pozimi pa bo glede na to kako odlično diha, verjetno v veliki meri celo nadomestil flis. Za hujši mraz ga bom lahko nosil tudi preko flisa. V vsakem primeru to ni oblačilo, ki bi nadomestilo kvalitetno vetrovko, še zlasti ne v zares zahtevnih pogojih, na primer ob močnem sneženju ali orkanskem vetru kot na fotografiji spodaj pri -34ºC na 3800 metrih konec januarja.

Bom pa v Nano-Air oblečen v praktično vseh ostalih pogojih, to je takrat, ko sem najbolj pogostvo v hribih in še zlasti, ko bo srce hitreje bilo: ob hoji na turni smuki, na dostopih za ledno plezanje ter seveda za samo plezanje ter smučanje in seveda tudi letenje!

Že zdaj lahko zapišem, da bo Patagonia Nano-Air Hoody - enako kot je bil nekoč zgoraj omenjeni Atom - postal moj najpriljubljenejši in torej ultimativni kos oblačila za v gore!

Spodaj še dva videa z vtisi uporabnikov ter uradna predstavitev

Alpinistična oprema prihodnosti

Odkar me podpira Patagonia in sem "bližje" procesom nastajanja novih linij oblačil in materialov za alpinistične ter smučarske potrebe , vse bolj spoznavam razsežnosti "outdoor" industrije.  Že kar nekaj let ni več dovolj, da so oblačila funkcionalna, vse bolj je pomembna tudi estetska komponenta. Zlasti to velja pri ženskih oblačilih, kjer sta forma (kroj) in barve pogosto odločujoč faktor za nakup. Hočeš nočeš - je to realnost in v poplavi ponudbe , ki iz leta v leto dviga prag konkurenčnosti - nujno zlo! In ker pogosto dobim vprašanja kaj uporabljam - kdaj in kje, sem se po dolgem času odločil spet spisati svoje razmišljanje na temo opreme in oblačil.

Enako kot pri avtomobilih (in verjetno še marsikaterih drugih industrijah, ki vključujejo raziskave in razvoj), se tudi "trendsetterjem" kot so Patagonia, ArcTeryx, Marmot ipd., pogosto po krivici dodaja oznaka "plačaš samo ime". Pri avtomobilih se enako govori tudi za Mercedes-Benz ter Audi in še koga... Ampak večina pozablja ali pa namenoma spregleda, da ta podjetja v raziskave in razvoj namenijo precej več denarja kot kdorkoli drug. Del tega bremena pa prav gotovo nosi tudi končni potrošnik. In prednosti? Tehnologije in produkti, ki postavljajo mejnike in tlakujejo pot za ostale, ki ideje tako ali drugače "kopirajo".

Za zimsko sezono mi je Patagonia poslala kar nekaj novih produktov, za katere že zgolj po opisih vem, da bodo bombastični. Čez nekaj dni mi bo rjav UPS dostavni kombi pripeljal težko pričakovano kolekcijo 2014. Med njimi bi izpostavil nekaj najbolj zanimivih in težko pričakovanih...

Patagonia Knifeblade pants

Po veliki uspešnici - Knifeblade puloverju (spodaj na fotografiji pri plezanju v Dolomitih) so odslej na voljo tudi istoimenske hlače in Knifeblade jacket (polna zadrga spredaj). Obo kosa sta narejena iz enakega soft-shell materiala, to je Polartec Power Shield Pro. Steve Houseu, Colin Haleyju in številnim drugim je to nepogrešljiv kos garderobe za plezanje v gorah, zlati v hladnejših mesecih. A prav tudi poleti v Dolomitih in Alpah ali senčnih severnih stenah v Sloveniji pride še kako prav.

Knifeblade pullover je "oskubljen" softshell, zelo lahek, odlično diha, z verjetno najboljšim krojem kar sem jih kdaj sprobal - dovolj dolg, da ne leze izza roba pasu, z dolgimi rokavi, v telesu precej teliran.

Knifeblade pants pa so hlače z enako filozofijo. Minimalističen, lahek softshell, vodoodbojen, neprepihljiv, brez nepotrebnih neumnosti, ki žulijo pod težkim nahrbtnikom (in še zlasti, če imamo na sebi pod nahrbtnikm še plezalni pas). Okrog bokov so hlače gladke brez pasu ali ušes za pas, tako da tudi ni možnosti, da bi kjerkoli kaj žulilo. Hlače so v pasu malček višje in tako primerne tudi za najbolj obupno zimsko vreme.

Izjemen kos iz enakega materiala kot v Knifeblade sem uporabljal že prejšnjo sezono in sicer Northwall Jacket. To je softshell, ki je podložen z Regulator flisom. In če sem pred leti še govoril, da so podloženi zunanji sloji nesmisel, sem po intenzivni uporabi Northwalla tako za plezanje kot smučanje v zelo mrzlem vremenu - mnenje  spremenil. S Polartec Regulator flisom spojen zunanji sloj mehkega, za sneg in veter 99,9% nepropustnega materiala (ki pa zavoljo tega 0,1% prepustnosti diha ekpotencialno bolje od 100% nepropustnih), je Northwall (spodaj na fotografiji ob plezanju v sneženju, vetru in pršnih plazičih) presegel prav vsa pričakovanja. Northwall je sicer precej topel in je meni pisan na kožo, ko je 10 stopinj pod ničlo ali hladneje. Medtem ko sem Northwall že precej dobro preizkusil v vseh vremenskih pogojih, pa moram Knifeblade še preizkusiti. Uporabljam ga namreč šele od pomladi dalje, a se že veselim njegove rabe v hladnejših mesecih, ki so pred nami! Še posebej prav mi bo prišel za letos načrtovana prečenja.

Patagonia Encapsil™ Down Belay Parka

Verjetno ena večjih revolucij zadnjega časa! Čeprav so se s procesom "plemenitenja" visokokvalitetnega (900+ fill) naravnega gosjega puha že ukvarjala razna butična podjetja (kot npr. izdelovalec najboljših spalk na svetu featheredfriends.com), je šele Patagoniji kot kaže uspela "zmagovalna kombinacija" za trajno(-ejšo) obstojnost obogatenega puha. Gre za proces nevidnega nanosa hidrofobnega sloja na vsak posamezen "lasek" puha. To mu ne le zagotavlja večjo vodoodbojnost in preprečevanje vpijanja vode, ampak prvič v zgodovini tako obdelan puh doseže volumen 1000+ cuin.

Bunda (zgoraj na fotografiji) bo gotovo precej revolucionarizirala branžo puhovk. Vprašanje je seveda kako se bodo podobne obdelave "bogatenja s plazmo" (konkretna je patentirana) lotili drugi proizvajalci. Puhasta oblačila bodo tako nadoknadila takorekoč edino slabost (poleg višje cene), t.j. večje občutljivosti za vodo.

Napačno si namreč večina uporabnikov razlaga, da je težava pri puhu zunaj. Se pravi kapljajoča voda v zaledenelem slapu na varovališču in morebitno sneženje. V resnici je večji problem pri puhovkah drugje! In sicer v nas samih - ker naše telo diha, koža oddaja vlago (švic, če hočete) in kar se ga v tekoči formi ne nabere na spodnjih slojih (pa še ta gre pos proti zunanjim slojem) - se slej ko prej nabere v zadnjem sloju. In to je v tem primeru puhovka. Po celodnevni uporabi v določenih razmerah se (zlasti starejše puhovke) lahko konkretno "napijejo" od znotraj in postanejo težje, izolativnost pa je slabša. Zanimive članke na to temo je že pred desetletji pisal zloglasni Mark Twight.

Škoda, da je v Sloveniji nemogoče priti do določenih kosov oblačil Patagonia. Ponudba je zelo okrnjena, prodaja jih samo ena veriga trgovin, pa še to v zelo zelo selekcioniranem obsegu. Morda nasvet za koga, ki še ne pozna - Patagonia.com ima na evropski strani pogosto posebne ponudbe in praviloma skoraj vsak mesec nekaj dni, ko je poštnina znotraj EU brezplačna. Ker je lokacija odpošiljanja znotraj EU tudi ni nobenih carinskih oz. davčnih obveznosti. Izbor na spletni strani pa neomejen!

Patagonia DAS Parka

Še preden mi je Steve House poslal svojo legendarno zeleno DAS parko, v kateri je opravil  enega najboljših vzponov v karieri, sem o tej jakni polnjeni s sintetičnim polnilom Primaloft in pozneje Primaloft One, bral zelo različna mnenja. Po eni sezoni uporabe sem tudi sam ostal nekako razdvojen. Všeč mi je udoben (skoraj preveč širok) kroj, ker lahko bundo povezneš čez vse ostale zunanje sloje, ima velika dva notranja žepa za gretje rokavic, spravilo kakšne Mulebar ploščice ipd. Tudi topla je bila bunda precej, funkcionirala pa je v vsakem vremenu, viharju (fotografija spodaj) ter tudi dežju (dobesedno). Motilo pa me je, da je relativno težka, dasihravno je narejena iz zelo robustnih materialov in je zato namenjena za intenzivno, dolgoletno rabo. Vmes sem uporabljal rahlo prenovljeno DAS parko druge barve in manjše velikosti, ki je bila že precej boljša od predhodnice.

Letos pa se z UPSom na moj naslov že vozi istoimensko darilo Patagonie, ki je dobilo za novo sezono korenite  spremembe. Tako v materialu kot tudi kroju in - kar se mi zdi pomembno - zmanjšanju skupne teže in to ne na račun izolacije. Nenazadnje je na voljo tudi bolj živa barva z imenom Viking (spodaj na fotografiji).

Med novostmi za prihajajočo hladno sezono je še en kos, ki bi mu namenil nekaj vrstic, ker se mi zdi hkrati zelo preprost in silno uporaben!

Patagonia Capilene® 4 Expedition Weight One Piece Suit

Kot že samo ime pove gre za kos oblačila, ki je kot nekakšen sodoben "pajac", kakršne smo včasih uporabljali za pižamo. Svoj prvi pajac-pižamo sem pred desetletji sicer podedoval najprej od brata on pa od starejše sestre. Bil je bombažen in kičast :) Sodoben pajac za aktivnosti v mrzlem okolju je seveda povsem druga zgodba.

Patagonia One Piece Suit je nastal na željo patagonijinih ambasadorjev iz vrst alpinistov in smučarjev (spodaj na fotografiji).

Kolikokrat se je že zgodilo, da sneg zleze za vrat, pa ob padcu v pršiču pod jakno in tako dalje. Prepreči tudi "slab spoj" zgornjega in spodnjega dela, kjer te čez ledvica lahko zahladi, pa zminimizira gubanje dveh slojev itd. In v odgovor na te težave je Patagonia izdelala One Piece suit. Prepričan sem, da se bo v praksi za uporabnika suit zelo dobro obnesel. Prepričan sem tudi, da bi, če bi ga izdelovali v Merino 2 ali Merino 3 izvedenki (iz Merino volne), bil še bolj zaželen kos opreme.

Iskreno povedano pa me zelo zanima tudi koliko časa bo na voljo. Podoben kos pajaca so že pred leti izdelovali v konkurenčnih podjetjih (TNF, Mountain Hardware), pa so po sezoni ali dveh opustili izdelavo. Zakaj?

Prihodnost?

Razlog je preprost. Vsak kos mora doseč nek prag dobičkonosnosti in/ali vsaj zadovoljiv % prodaje. Če ga ne, je njegova proizvodnja nesmiselna. In tukaj se zatakne. Ker so to (npr. pajaci) visoko-specializirani kosi za redke posameznike, ki jih je celo na globalni ravni (očitno) relativno malo. Upam, da bo Patagonia vztrajala s produktom vsaj nekaj sezon, da bi lahko prednosti enodelnega kompleta prvega sloja spoznalo čimveč ljudi.

Po drugi strani pa lahko le fantaziram kaj vse bi bilo že danes lahko na tržišču, če bi tržišče in kupna moč to prenesla ali bi bil ekonomičen obseg večji.

Pred časom mi je bil namreč predstavljen prototip nahbrtnika iz materialov, ki so ultra lahki, vodotesni, trpežnejši od vsega doslej uporabljenega, se lahko izdelajo v kakršnikoli barvi in imajo še kup drugih pozitivnih lastnosti. Tehnologija in materiali za prozivodnjo obstajajo, znanje takisto. Težava je ta, da tržišče takšnega izdelka ne bi preneslo ekonomsko. Nahbrtnik kakršen je bil sanjski prototip bi namreč v redni prodaji stal preko 1000 EUR. In čeprav bi se gotovo našli kljukci, ki bi nahrbtnik kupili, je lansiranje takšnega produkta ekonomsko neupravičljivo in se ga tudi outdoor trendsetterji kot so Patagonia, ArcTeryx in podobni ne lotijo.

Enako je s plezalnimi vrvmi. Že v času mojega zaključevanja študija smo na LEM (laboratorij za eksperimentalno mehaniko) gledali in se čudili nekim časovno odvisnim materialom podjetja BASF iz katerih bi se lahko brez težav izdelala vrv debeline 4-5 mm, z lastnostmi, ki bi bile v prav vsem boljše od vsega kar je danes na voljo (ulovitvena sila, št. padcev ipd.), poleg tega pa bi bila tudi "Edge safe", torej odporna(-ejša) proti padcu čez oster rob. Takšne vrvi bi lahko uporabljali že danes! A kaj ko bi bila cena za 50 m vrv 5.000 EUR. Tržišče tega ne prenese... Alternativno bi morda šlo, če bi začeli enako vrv uporabljat za sušenje perila in vodenje psov na izlete. Ekonomija obsega bi se drastično povečala, tehnologija pocenila - plezalci pa bi namesto treh kilogramov in 9.5 mm debelih vrvi nosili  in plezali z 1 kg težkimi (lahkimi) in 5 mm debelimi (tankimi!) vrvmi.

Nekaj pa je gotovo. Ob vsakem takšnem afnanju s sodobno opremo se s spoštovanjem spominjam na ta stare kerlce, ki so plezali hudičevo resne smeri, osvajali ošiljene vrhove in ostre grebene - v pumparcah in volnenih puloverjih!

Mi: klovni. Oni: carji!

Ledno plezanje - oprema in sistem oblačenja

Pred mnogo, mnogo leti, ki jih rajši več ne štejem, sem se začel ukvarjati tudi s turističnim zahajanjem v gore pozimi. Spomnim se, kako sem požiral vso možno literaturo: prebiral bloge, zapise o opremi, tehniki in vsem kar se je dalo najti. Tako prek spleta kot v tiskanih izdajah. Iz Amerike sem naročal knjige Jeffa Lowa, Marka Twighta in drugih tisti čas najboljših inovatorjev in plezalcev v ledu. Ker sem po duši tehničen tip, mi je poznavanje delovanja opreme, oblačil, sistemov oblačenja in vse s tem povezano precej zanimivo. Ker se spomnim tudi, kako mi je najbolj prav prišel kakšen konkreten namig kako ta in oni uporablja kakšno opremo, tehniko in podobno, sem se odločil zapisati par vrstic, ki bodo morda komu dale kakšno idejo ali olajšale odločitev pred nakupom. Vnaprej seveda opozarjam, da gre zgolj in izključno za moje osebno mišljenje, ki ne temelji na nikakršnem profesionalnem oziroma drugačnem znanju/poznavanju, temveč zgolj na nekajletnih amaterskih izkušnjah. Se mi pa osnutek pričujočega prispevka med Drafti valja že skoraj 2 leti, tako da je skrajni čas, da zaključim.

K zapisu me je vsaj malo podžgala tudi izkušnja, ko sem oktobra v eni izmed slovenskih trgovin z opremo za planinstvo, alpinizem ipd. slišal prodajalca ubogemu novincu, najbrž tečajnik - "prodajati buče". Še vedno se močno strinjam z reklom: "Nisem dovolj bogat, da bi kupoval poceni!" Zgodba mi je poznana, saj sem jo izkusil na lastni koži v svojih začetkih...

Sistem oblačenja je kajpak najbolj tesno povezan z aktivnostjo in razmerami. Ker se bom osredotočil na ledno plezanje, ostaneta samo še dve kategoriji: A od 0C do -10C ter B od -10 do -20C.

Dostop

Tisti, ki ste v hribe pozimi že zahajali veste, da ob vsem kar ni ravnina, človeku hitro postane vroče tudi pri -10C. Težava pozimi tako niti slučajno ni takrat, ko se človek giba, ampak ko stoji oziroma na prehodu. In prav to je ledno plezanje - tipična Stop & Go aktivnost: prvi spleza do varovališča, se ustavi in varuje drugega, ki pleza. V tem času pa na dan pridejo pomankljivosti klasičnega čebulnega oblačenja oziroma oblačenja v slojih.

Če je dostop daljši od ure in pol ali če je izrazito strm/naporen in vem, da se bom konkretno preznojil kljub zmanjšanemu tempu, vzamem dodatno švic majico. Zadnja leta v zimskem času uporabljam izključno perilo iz Merino (Patagonia Merino 2 in 3). Če je dostop krajši, se ne preoblačim in perilo posušim na sebi med plezanjem.

Pri temperaturah do -10C, če ni vetra, skoraj brez izjeme dostopam zgolj v perilu in mi je dovolj, me ne zebe. Če je vetrovno dodam še nekaj neprepihljivega. Navadno je to ArcTeryx Atom LT jkt. To je v zadnjem letu moj največkrat uporaben kos oblačil. Zaenkrat temu podobnega od drugih proizvajalcev nisem zasledil. Po izolaciji je primerljiv s powerstretchom, s to razliko, da Atom-a ne prepiha in da je lažji in se na manjše zloži/zbaše.

Za dostop navadno uporabljam tanjše windstopper rokavice, kot ekstra par. Pogosto se namreč zgodi, da s temi rokavicami človek grabi za kakšno rušje, preči kakšne grape, potoke ipd. in kaj rado se pripeti, da se zmočijo. Rokavice s kuhane volne sem pred leti opustil. Odlično funkcionirajo dokler so povsem suhe in relativno nove, z rabo pa se raztegnejo, veter jih prepiha in vsakič hitreje postanejo mokre in trde. Na njih se prijema sneg in če jih prepotiš že na dostopu te potem zebe še cel dan. Je pa kuhana volna meni osebno še vedno nadvse uporabna v kombinaciji kot notranja rokavica, preko pa nepremočljive hardshell rokavice. Minus takšne kombinacije je okornost in nerodno rokovanje.

Plezanje zaledenelih slapov

Zunanji sloj

Za plezanje slapov uporabljam bodisi vetrovko (hardshell) ali softshell, odvisno od temperatur. Če je toplo, okrog ničle pa tja do -10, navadno vzamem hardshell, ker pričakujem več kapljanja in vode v slapu. Za zimski hardshell uporabljam Patagonia Stretch Element jkt ter občasno ArcTeryx Alpha LT jkt. Kadar je hladno je vode manj in vzamem softshell - Patagonia Northwall jkt. Ta je podložen z R2 flisom, ki je lepljen na zunanji material, tako da izjemno dobro diha, je raztegljiv in topel. Ta softshell mi je po dolgem času, ko softshellov nisem uporabljal (nisem opazil bistvene razlike v dihalnih sposobnostih med hs in ss), znova zelo všeč. Ker je podložen, je uporaben izključno za hladnejše dni. Odkar imam Northwall se sicer nagibam k temu, da ga bom pozimi vse več uporabljal, saj dejansko plezam ko je mrzlo in hladno in tudi če je slabo vreme sneži. Če pa pozimi dežuje, je vreme tako za doma ostat.

Ker imam dolge in pajkasto suhe noge, pri hlačah nimam veliko izbire. Po nekaj iteracijah sem pristal na krojih Patagonie in preizkusil in redno uporabljam Alpine Guide Pants (AGP), Ltw Alpine Guide Pants, Winter Alpine Guide Pants ter za letos (še nisem preizkusil - Mixed Alpine Guide Pants, kar je hibridna izvedenka, kombinacija membrane in softshella).

Za ledno plezanje sem skoraj izključno uporabljal AGP, za zares mrzle dni pa Winter Alpine Guide Pants, ki so na stegnih in riti podložene s kožuhastim flisom podobnim kot Patagonia R2. Za varovališča in postanke ter bivake preko vsega skupaj poveznem Patagonia MicroPuff hlače, ki so polnjene z umetnim polnilom Primaloft One.

Na varovališčih, ob pavzah in drugačnih postankih uporabim bodisi lažjo sintetično bundo kot npr. Patagonia NanoPuff ali ArcTeryx Atom LT. Kadar je zares hladno uporabljam tudi Patagonia DAS Parko, lahko pa tudi kombinacijo zgoraj omenjene sintetične bunde in ultralahkega, a debelega puhastega brezrokavnika. Vse omenjene sloje vedno dam preko softshella oziroma hardshella. Letos bom preizkusil Atom SV Hoody, ki je primerljivo topel kot DAS Parka, le da je 2x lažji in krojen za suhce kot sem sam.

Ne glede na izbiro softshella ali hardshella pa se mi zdi bistvenega pomena odlično krojena kapuca. Če ni ustrezna je skoraj enako kot če si brez, sneg, voda, veter - vse sili skozi luknje, zato je zares pomembno, da se prilega. Ne vem zakaj se nekateri kosi zimskih oblačil (zunanji sloj) sploh prodajajo brez, saj se ne spomnim dneva, tudi lepega, ko bi me kapuca kakorkoli motila - prej obratno!

Srednji sloj

Ta je odvisen od tipa zunanjega sloja. Če uporabljam softshell Patagonia Northwall, ki je podložen, potem srednji sloj eliminiram. Na ta način je izboljšana gibljivost in dihanje. Razlika je res občutna - freedom of movement, kot temu marketinško rečejo proizvajalci, je res super. Oblečeno imam samo termo perilo  in softshell, ko pritisne mraz preko njega dam omenjeno izolacijo.

Če imam oblečen hardshell, kot srednji sloj nosim bodisi Patagonia R1 Hoody ali ArcTeryx Atom LT. V izjemnih primerih oboje.

V noge me navadno ne zebe, zato uporabljam termo perilo Patagonia Merino 2, če zares stisne pa ArcTeryx RHO pants, kar je v osnovi Powerstretch. Eno ali drugo lahko kombiniram tako pod klasičnimi softshell hlačami AGP ali winter AGP.

Prvi sloj ob koži

Patagonia Capilene mi je hvaležno služila 10 let, zadnji dve leti pa uporabljam Patagonia Merino 2 in Merino 3. Nazaj na sintetiko se vrnem šele poleti, ker se mi zdi, da je za odtenek "hladnejša" kot Merino, vendar novih kosov sintetičnega perila ne bom več (do)kupoval.

Rokavice, pokrivala

Uporabljam windstopper rokavice za dostope, ki se navadno zmočijo, ampak so priročne za fotografiranje, pripravljanje na vzpon, natikanje pasu, derez ipd. Za plezanje se "preobujem" v BD Punisher Pro rokavice, če je izjemen mraz imam s seboj še en dodaten par BD Enforcer. Za najhujši mraz ali smeri v stenah uporabljam palčnike, vendar sem z njimi precej okoren. Na daljši vzpon vzamem vedno vsaj 2 para rokavic, čeprav sem doslej tudi v največji moči imel suhe roke s plezanjem v BD Punisher rokavicah. Prav presenetljivo, saj niso niti oglaševane kot ekstra "vodotesne".

Za pokrivalo vselej uporabljam balaclavo oziroma po domače kapuco z odprtino za obraz ali podkapo. Človek čez glavo in vrat izgubi 60% telesne toplete in prav hecni se mi zdijo kakšni plezalci, ki drgetajo na varovališčih ali pod slapom, oblečeni v vse kar imajo s seboj, vrat imajo pa popolnoma razkrit, na glavi pa neko "luknjičasto" štrikano perujsko kapo. Razlika med kapo in podkapo oz. balaclavo je ogromna. Ko sem to sprobal prvič nikoli več nisem oblekel navadne kape, razen če so temperature okrog 0C, kar pa je že tudi tako toplo, da navadno uporabim samo trak za ušesa.

Prednost podkape je tudi ta, da ne čutiš oz. te ne zmrazi, ko ti med plezanjem kakšen košček ledu ali snega "špricne" za vrat, ne čutiš šibkega vetra, del obraza in cel vrat je zaščiten.

Moja najljubša zimska oprema

Ker se mi dogaja, da me tu in tam kdo sprašuje o opremi, kaj uporabljam, kaj največ nosim in podobno, sem se odločil, da si vzamem nekaj minutk in izpostavim svojih nekaj najljubših in najbolj uporabljenih kosov opreme za zimski alpinzem ter ledno plezanje. Predstavljena je oprema, ki jo imam na 80 % vseh tur. Patagonia R1 Hoody

Vrhunski kot opreme, ki ga nosim v širokem temperaturnem razponu, vedno in povsod. Diha odlično, na hrbtu je ekstra podaljšan, da mi tudi pri konkretnejšem raztezanju v steni ne zaveje pod ledvica. Luknje za prste so sicer premajhne in se po več urah nošenja zažirajo v dlan, zato tega ne uprabljam. Mogoče bi bilo boljše, če ne bi imel tako opičje dolgih rok. Bistvo vsega pa je kapuca, ki se idealno prilega glavi kot podkapa. Z zadrgo spredaj, ki se odpira vse globo v prsni koš, pa se uporabni temperaturni razpon tega oblačila še bolj razširi.

Patagonia Alpine Guide Pants

Super hlače za zimski alpinizem. Uporabljam jih za ledno plezanje, turno smuko in daljše smeri v stenah. Pod njimi imam oblečen ali ArcTeryx powerstretch hlače za dni hladnejše od -10°C sicer pa Patagonia Capilene 2 švic perilo. Hlače so kot nove držale tako vodo kot sneg, zdaj pa predvsem suh sneg. So 100 % zaščita za veter in ker v dežju načelno ne plezam, me niti ne moti, če po celem dnevu namakanja v kakšnem slapu postanejo malo vlažne. Posušijo se pa izjemno hitro. Hibridne hlače Mammut uporabljam samo še za resnično slabo vreme.

Mammut Jannu Extreme

Ta ultimativni softshell sem enkrat že opisal, zato samo še dejstvo, da ga še vedno uporabljam. Edino kar me pri tem še vedno moti je teža ter kapuca, kadar ni povsem zaprta, ker je precej visoka spredaj (sicer odlično za zares slabo vreme, veter ...)

Black Diamond Cobra cepini

Cepini, ki jih ne bi zamenjal za nobene druge. Morda le za novejši model, ki bo imel spet malo večje, uporabnejše kladivce. Trenutno je namreč takšno, da je možno kline zabijati samo nežno ali pa z največjo mero natančnosti, sicer cepin po nekaj klinih lahko vržeš stran, ker vsega razbiješ. Cepin je vrhunsko uravnotežen, lahek, ima dobro krivino tako za težke ledne smeri in je uporaben tudi v položnejšem terenu.

Patagonia Micro Puff Pullover

Super uporaben kos oblačila, ki ga uporabljam predvsem za ledno plezanje. Polnilo je nek umeten puh, ki greje tudi, če se zmoči. Vse skupaj se zloži v neverjetno majhno vrečko, ki je priložena. Nosim jo na pasu na vponki za plezanje slapov, sicer pa v nahrbtniku za daljše smeri. Kroj in odprtina za oblačenje preko glave sta dovolj velika, da se normalno in brez težav oblečeš na štantu prek vseh ostalih slojev ter čelade. Greje kot peč! Neverjetno toplo za tako stisljiv kos.

Black Diamond Speed 30

Za konec še nahbrtnik, brez katerega ne gre. Speed 30 zadosti vsem mojim potrebam po dnevnih zimskih turah ali celo minimalističnih dvodnevnih. Je super lahek, močan, dobro se nosi. Večinoma ga uporabljam kar brez kape, ki je snemljiva. Edina slabost je malenkost nerodno pritrdišče za cepine, sicer bi bil nahrbtnik popoln. Lahko se ga še dodatno oskubi za samo plezarijo in se težo spravi na 700 gramov.

Mammut v Ljubljani

Zadnjič sem KONČNO zavil v ta novo trgovino Mammut v Ljubljani nasproti GR.

Itak sem vedel, da bo trgovina šponska, tako da sem svoja pričakovanja temu tudi prilagodil. In res - trgovina je prostorna in velika, komaj čakam, da se police do konca zapolnijo in da bo bogata ponudba vrhunske Mammut opreme odslej na voljo tudi v prestolnici.

Ker sem že od septembra 2008 naprej plezal brez magnezij vrečke in se celo privadil, sem sklenil, da je za novo športno plezalno sezono čas kupiti novo.

Izbral sem eno čimbolj preprosto, pa še ta se mi zdi pretežka in preokorna, ampak vseeno kvalitetna in vredna svojega denarja. Skrbi me le patent "zapiranja", ki ga doslej še pri nobeni magnezij vrečki nisem bil vesel. Še vedno "puha" ven beli prah, če se pošteno vržeš na rit ali stisneš vrečko ... :)

Prihodnost alpinistične opreme

Razvoj alpinistične opreme je v zadnjih letih doživel neverjetne spremembe. Tako pri oblačilih kot tudi pri tehnični opremi in opremi za ledno plezanje. Prav pri slednji je bil razmah in razvoj bliskovit, sedaj pa se mi zdi, da že nekaj časa vse stoji.

Ko sem na faksu imel zanimiv predmet o kompozitnih materialih, smo se s profesorjem pogovarjali o kar nekaj zanimivih rečeh. Npr. kako relativno preprosto bi bilo narediti dinamično vrv debeline 5 mm, ki bi imela prav vse karakteristike boljše od vseh obstoječih - manjšo ulovitveno silo, daljšo življenjsko dobo, manjšo obrabo, boljše lastnosti za rokovanje, manj krotovičenja, popolno vodoodbojnost in podobno. Razlog da take vrvi (še) ni - vsaj za široko potrošnjo ne! - je seveda cena. Če bi takšno vrv uporabljali na vrtu za sušenje perila, bi bila cena smešna, tako pa je plezalski trg premajhen, da bi se splačalo vlagati v razvoj in kakšno resno proizvodnjo.

Enako je z derezami. Zmišljujejo si vse možne barve, dizajne in vse ostalo, a resnici na ljubo se zadnjih nekaj let niso pretirano spremenile - vse so samo podrobnosti. Zares vrhunske bi bile dereze, ki bi imele vse kar imajo danes najboljše, da pa bi tehtale recimo 4x manj! Tudi to je mogoče doseči s kompozitnimi materiali - dereze bi bile enako vzdržljive, lahko tudi bolj, tehtale pa bi kakšnih 250 gramov. Finta zakaj takšnih derez ni, je podobna kot z vrvmi. Za tistih nekaj 10.000 derez, ki se prodajo, bi bili razvoj, naprave in tehnologija enostavno predragi.

Kot vso drugo najsodobnejšo opremo, pa sem prepričan, da ima tovrstne reči vojska. Oziroma najprej NASA, potem vojska, potem pa drugi. Astronavti derez za plezanje po luni sicer ne potrebujejo, glede na to, da pa so na Marsu našli led in da se bodo slej ko prej odločili ta rdeči planet tudi obiskati, je samo vprašanje časa, kdaj bomo videli prve vzpone v ledu na Marsu :) S kakšno hipermoderno alpinistično-astronavtsko opremo ...

Alpinizem je drag hobi

Pred dnevi sem razmišljal kako zelo drag hobi alpinizem pravzaprav je. Športni hobi kot so tek, drsanje na ledu, rolkanje, mogoče celo rekreativno kolesarjenje so v primerjavi z alpinističnim zalogajem pravi berači. Za tek potrebuješ športne copate, cenejše ali dražje, vsekakor lahko greš ven in tečeš. Mogoče celo bos.

Pri alpinizmu pa je razpon v vsoti denarja, ki ga zmečeš za opremo, gromozanski. Težava se pojavi pri tem, da četudi hočeš samo občasno ledno plezati in si opreme ne izposojaš, temveč jo kupiš, si že z zelo osnovno opremo na trimestnih številkah. Če kupiš opremo prvič in vse novo, srednjega razreda, si že na pošteni štirimestni številki. Če te zadeva "zagrabi" in želiš plezati več, bolj pogosto, samostojno in da vodiš navezo, postanejo številke neokusne.

Praktični primer - redne cene zgornjega srednjega cenovnega razreda za novo opremo:

• cepina, 300 EUIR
• dereze, 150 EUR
• ledni vijaki, 8 kosov, 320 EUR
• hlače, 200 EUR
• jakna/softshell, 300 EUR
• pas, 100 EUR
• nahrbtnik, 100 EUR
• rokavice, 100 EUR
• čelada, 70 EUR
• vponke, sistemi, drobni inventar, 200 EUR
• prvi sloj tehničnih oblačil, po domače "švic perilo", 100 EUR
• čevlji 270 EUR
• vrv, 200 EUR

Najbrž sem še marsikaj pozabil, ampak takole čisto v osnovi je tega prekletega materiala za celo goro denarja. Natančneje za malenkost manj kot 2.500 EUR, pri čemer govorimo o dnevnih turah (brez spalne vreče, kuhalnikov, loncev, čelne svetilke ipd.).

In ko pomislim, da smo bili (in so tudi danes) tečajniki in začetniki (alpinisti) pretežno študentje/dijaki, so takšni finančni zalogaji podobna utopija kakor nakup stanovanja dandanes. Še s pridnim delom, služenjem denarja in varčnim ravnanjem z le-tem, tudi po več-mesečnem kupčkanju le-tega ni dovolj, da bi si človek "kar tako kupil" opremo. Postopoma in počasi, pa kak star kos, ki se ga nadomesti - tako še gre, ampak to traja!

Vsakič, ko si ogledam kakšen starejši film ali fotografije plezalcev izpred nekaj desetletij, si rečem samo - vsaka jim čast! Plezanje v težkih usnjenih čevljih, z okovankami pritrjenimi s paščki, dolgi leseni cepini, statičnimi vrvmi, brez vseh pripomočkov in ostalega - a so vseeno plezali in Splezali veliko smeri, ki so še v današnjih časih dostopne le najbolj izurjenim navezam. Kljub vsej moderni opremi, s katero je isti smer/vzpon precej lažja.

A prave rešitve še nekaj časa ne bo. Že dolgo je edini faktor pri ceni - količina! Vsakoletne podražitve zimske alpinistične opreme so skladne s podražitvami ostalih artiklov za potrošnjo, marže ostajajo visoke, količine prodane opreme ostajajo na nekako istih "majhnih" nivojih, cene so še vedno (pre)visoke. Z majhnimi mislim relativno, z npr. količinami pralnih praškov, ki se prodajajo v milijardah kubikov. Če bi bile Cobre (cepini Black Diamond) za npr. okopavanje vrta - za kar jih sicer nekateri celo uporabljajo - mišljene za široko potrošnjo, bi jih v Merkurju zlahka kupili za kakšnih 30 EUR, devetino siceršnje cene ...

Podvozje za zimsko plezarijo

Imam eno resno težavo! Nobene dereze, ki jih imam doma, mi ne pašejo na čevlje, ki sem jih pred kratkim kupil za trdo zimo in mini odpravice - La Sportiva Spantik.

Ker so bojda zelo topli in posledično malo bolj "debelušni", nanj ne moram pripeti niti derez Grivel Rambo 4, niti 2F niti BD SabreTooth. Zdaj se oziram za Grivelovimi G14, ki so modularne - lahko so z dvema zoboma, lahko z enim. Ker sem se povsem navadil na plezanje z enim zobom in ker so v kombiniranem terenu enozobe dereze dejansko "lažje za uporabo", bom tudi G14 nemudoma predelal iz 2 na 1 zob.

Edina rešitev pa je očitno v sodobnem sistemu pripenjanja "NewMatic" kot ga imenuje Grivel, kar pomeni, da imajo dereze spredaj nekakšno košarico in so torej polavtomatske.

Zdaj me torej čaka, da dereze poiščem in jih preizkusim, če bodo vsaj te pasale. Sodeč po fotografijah Marka Prezlja bodo, saj enako kombinacijo čevljev Spantik in derez uporablja tudi Steve House.

Nahrbtnik za dnevne ture - Flight 28

Danes sem končno dobil nov nahrbtnik. Ko sem dvignil paket na pošti, se mi je zdel blazno težak, a sponzal, da so v škatli še druge dobrote :)

Nahrbtnik je najbolj možne kičaste in kričeče barve - a z namenom. V slabem vremenu in v kakšnih neprijetnih situacijah imam v hribih rad, da je oprema (in z njo jaz) viden. Če ruzak kje iščeš v megli, če ti kamorkoli pade, če ga pustiš pod steno in vmes močno sneži, pa ga malo zasiplje in tako dalje.

Velikost je primerna za daljše poletne enodnevne ture in seveda za zimsko dnevno plezarijo. Nahrbtnik je sorazmerno lahek in je nadomestil moj dosedanji, kar rekordnih 5 let (upo)rabljeni Black Diamond Speed, pravtako 28L.

Prednost manjšega ruzaka sem že večkrat spoznal. Čeprav vedno pakiram "minimalistično" in večinoma vse pustim doma, večkrat tudi hrano (hvala Grega, Tadej, hvala Bor, hvala Arne in ostali soplezalci :) ) - je dejstvo, da če imaš velik nahrbtnik, več vzameš. Kar še kaj zabrišeš notri, češ - saj je prostor. S temi "manjšimi" nahbrtniki teh težav nimam in ravnotako spravim notri prav vse kar potrebujem. Filozofija je nekako takšna, da za plezanje hočem čim manjši nahbrnik, ki je lahek in me ne ovira, na dostopu pa že potrpiš, če ni vse optimalno spakirano v notranjosti.

Kadar vrv in čelado dam na zunanjo stran, mi notri v bistvu vedno ostane toliko prostora, da niti ne vem s čim bi ga zapolnil. Tako mi na primer nikoli ni jasno kako imajo lahko nekateri turni smučarji 45L nahrbtnik za triurno turo. Nekateri ga imajo zato, ker pravijo da lepše "drži smuči", drugi zato, ker je to pač edini, največ pa je takšnih, ki pravijo: "ja kako vendar pa bi imel lahko manjšega- poglej, še ta je poln!"

Kako se tale Sulphur (žveplo) barva nahrbtnika obnese v praksi še ne vem, bojim pa se, da me bodo poleti spet obletavali roji muh. Jasno zato, ker bom preznojen in smrdeč sopihal navkreber, a tudi zato, ker muhe in insekti v splošnem "cepajo" na žive barve - rdeča, modra, vijola, ipd. Narava je takšne barve cvetov naredila zato, ker se na tak način prenašajo plodi. Pride čebelica, metulj whatever in bzzzzz se guzijo po barvastem cvetu in odletijo in brezbrižno oplajajo vsa obiskana letališča (cvetove). Pocestnice bi bil napačen izraz, primernejši se mi zdi poletališčnice.

Pustimo to živalsko gonjenje in razmnoževanje ta hip ob strani in preidimo k bistvu. Uporabnost nahrbtnika. Pred leti so v gore nosili velike krošnje, potem so sledili nahrbtniki z okvirjem, danes so sodobni nahrbtniki pač takšni kot na zgornji fotografiji. Lahki, uporabni, pretežno brez odvečne navlake. Obstajajo sicer še mnogo lažji, a ker je ta velikost nahrbtnika pri meni največ v uporabi in ga ne bi menjal vsak mesec - bom potrpel in nosil teh 1200 gramov hočeš-nočeš teže s seboj.

Ko bom z nahrbtnikom preživel kakšno zanimivo avanturo (kot na primer davnega februarja 2001 v Chamonixu, ko sem v bivaku spal z nogami v nahrbtniku), pa se še oglasim. Ali pa, če mi bodo skušali insekti, mahnjeni na žvepleno barvo, storiti silo!