1 Comment

Bohinjsko jezero - nekaj fotografij

Najboljši ribič in amaterski fotograf Samo Vidic vsake toliko časa prime za fotoaparat in obišče lepe kraje. Pred časom je zašel tudi v Bohinj. Dolino na koncu sveta. In poglavitna prednost kraja? Neokrnjena narava! Pa je trikrat zamahnil s palico, a na muho ni nič prijelo. Probal je še drugo, vendar brez uspeha. In je segel v prtljažnik ... Zaprisežen človek Canon-a za najbolj posebne motive uporablja svojega Nikon Coolpixa in vse najboljše fotografije so prav te - amaterske Nikon scene in iPhone pi#$"#darije.

Vse potem še pošarfa v Photoshopu (kar počne že 10 let) in zmazke spreminja v čudovite fotografije. Tiste fleše, marele, pocket wizarde, canona petko, enko, marke, top superzoom 500 in ostalo navlako ima samo zato, da se kaže okrog.

No in tole je še en osupljiv rezultat ruskega iPhona z romunsko nadgradnjo:

Bohinjsko jezero

Ribiča amaterja na Bohinjskem jezeru

Še enkrat jezero

1 Comment

3 Comments

Kam za novo leto?

Če še kdo nima ideje, kje bi preživel nepozabno novo leto in če se mu ne da potovati v daljne kraje - imam odgovor kot na dlani :) Ne res, brez šale, program silvestrskega večera bo tako pester, da ga ne gre zamuditi!

Pripravljeni so tudi seksi paketki, zabavno pa bo za vse - od najmlajših do najstarejših.

Mogoče izdam v prihodnosti tudi kakšno skrivnosti o programu. Sicer pa več informacij na tej strani.

Mimogrede naj pohvalim še to, da je Bohinj park Hotel pred dnevi dobil tudi uradno kategorizacijo pet zvezdic, kar ga uvršča med samo elito.

Bohinj Park hotel tako ni le prvi EKO hotel v Slovniji, marveč tudi edini hotel s petimi zvezdicami na Gorenjskem, s takšnim številom zbranih dodatnih točk za odličnost.

Ker vem, da blog berejo tudi outdoor odvisneži, naj navržem še neštete možnosti preživljanja prostega časa v naravi, od plezanja, kolesarjenja, gorskega teka in pohodništva, plus vse ostalo kar spada zraven k aktivnemu oddihu.

3 Comments

Comment

Google crash - again!

Tokrat se mi je pripetilo drugič, da ne morem dostopiti do svojega google računa z nobenega račualnika in nasploh ... nikakor. Tudi s telefonom ne! Me prav zanima koliko časa bodo tokrat mojstri potrebovali, da sistem usposobijo!

Comment

Comment

Poročne torte

Se sprašujete kje bi naročili najboljšo poročno torto ali druge slaščice za posebna slavja? Odgovor je kot na dlani ... Slaščičarna Patisserie 2864 !

Na 08 200 4242 ali 08 200 4099 se naroči boga in pol, na spletni strani je tudi kratka predstavitev. Toplo priporočam :)

Poročne torte in slaščice po naročilu

Comment

2 Comments

Slovenska pregovorna omejenost (tokrat planincev)

Včasih pogosteje, po "prenovi" pa dandanes enkrat do dvakrat na teden preberem stran Gore-Ljudje.net. Meni všečne kvalitetne objave (reportaže, fotoreportaže in poročila z vzponov), ki so bile včasih po pravilu zbrane na strani Gore-Ljudje, so danes večinoma na voljo bolj na "privat" spletniščih kot so blogi, strani PDjev in AOjev in tako dalje. Osrednja zanimivost zame tako ostajajo alpinistične novice izpod peresa Tomaža Jakofčiča ali Petra Mežnarja. Med najbolj pogostimi objavami so "poobjave" kopirane iz časopisev in drugih medijev. Tu in tam se med njimi najde kakšna, ki jo dejansko odprem in preberem.

Tale z mopedom na primer mi je zanimiva predvsem zaradi tipično slovensko omejenih komentatorjev. In v čem je fora?

Nekaj gasilcev se je pohecalo in na vrh Triglava znosilo moped po delih, ga sestavili in prižgali. Motor so razstavili in odnesli v dolino. In že akcija! Objava in potem sama huda kri v komentarjih! "Grozno, obupno, imbecili" in podobne krepke na račun gasilcev.

Jaz razumem, da imajo vsi v gorah radi mir in tišino, ker je to pač tipično za to okolje in kdor hoče hrup, gre recimo v disko. Ampak ok ljudje sej ni treba bit tok zategnjen ... Pač ljudje so se pohecali, doživeli svojih N minut slave in veselja, zdaj se bodo spet polni zagona zaganjali v ognjene zublje in reševali človeška življenja. Kaj je teh nekaj gasilcev naredilo tako hudega, da si zaslužijo besede kot so "imbecil" res ne razumem. Pri vsem pijančevanju v gorah in pijancih, ki grozijo po cestah je njihov motor na Triglavu kvečjemu hvalevreden.

Nekaj komentarjev je tako pregovorno tipičnih "slovenskih", da se mi zdijo vredni dodatne izpostavitve. Prilagam najbolj "krepkega" od neke planinke:

"Grozljivo, nemoralno, neetično. Ego napihovanje. Nevednost?

Večje žalitve gornikom in planincem pač niste mogli pripraviti. Z imeni in priimki bi se vseh devet moralo vljudno opravičiti za svojo nedoraslost, pobalinstvo, imbecilnost in kar je še mogoče najti izrazov, primernih dejanju. Če je med njimi (iskreno upam, da ne) kdo član kateregakoli planinskega društva, je vodstvo društva dolžno javno izreči obsodbo takega dejanja in ukrepati na častnem razsodišču.

Menim, da bi tudi PGD Moste moralo razpravljati o tako neprimernem obnašanju v gorah. Težko mi je še iz enega razloga: gasilci pri meni visoko kotirajo, cenim in spoštujem njihovo delo, da še kar ne morem verjeti…, da so lahko tudi tako brezobzirni in nekulturni. Pričakujem, da se oglasi kdo od kompetentnih, predvsem v izogib ponovitvam ali sorodnim različicam takih pompoznih samopredstavitev.

Da se razumemo, tale gnev niti ni posledica moje zelene naravnanosti. Dosti večjo rano zadajate kulturnemu in etičnemu bistvu človeka, vezanega za ta mali košček zemlje. Vzhičeno tej lepoti kdaj pa kdaj namenim besedo iz naftalina: »Domovina!«

Kdo bo branil gore pred skrunitvijo, če ne gorniki sami? "

Na koncu manjka samo še komentar in popravek vodstva PZS, da GORNIKI ne branijo gora pred skrunitvijo, temveč jih branijo PLANINCI.

2 Comments

5 Comments

Razbili so mi obraz

Ob silnem udarcu sem polzavesten naredil nekaj korakov vzvratno, z leve proti desni je moj obraz pred očmi vodoravno prehitevala kri, ki je bila brizgala iz razklanih ust ... Ne spomnim se več kdaj točno se je neljubi pripetljaj zgodil, mislim pa, da je bilo v sedmem razredu osnovne šole. Obiskoval sem O.Š. Danile Kumar za Bežigradom. Mami naju je s sestro na poti v službo kot ponavadi oddala okrog 7:30. Jutra pred pričetkom pouka sem navadno izkoristil za učenje, včasih pa tudi za dokončanje kakšnih domačih nalog ali izpolnjevanje delovnih zvezkov za vnaprej.

Onega dne sva s sestro prišla še nekaj minut prej. Kot vedno sva šla najprej v garderobe, da bi se preobula v tiste smešne osnovnošolske ninja copatke. Garderobe za učence so bile urejene v zaklonišču, torej kletnih prostorih šole. Ko sva prišla dol, so v eni izmed garderob na levi (skriti pred kamero s hodnika) že čakali visokorastli in neslovensko govoreči učenci iz paralelke. Monobrow, tipičen športni nogometni stajling in obvezno gibanje v tropu, so bile nekako tipične lastnosti takrat, danes in vedno aktualnih prijateljev z juga.

Branimir, čigar priimek sem pozabil, končal pa se je na –ić, me je povlekel v njihovo garderobo. Nevedoč kaj se dogaja, je sestra samo obnemela stala na hodniku, in tako kot tudi jaz, samo čakala kaj nasilneži želijo.

»Ka si ti težio mojum bratu, a?« se je glasilo vprašanje, na katerega seveda nisem poznal odgovora. Prvič zato, ker niti nisem vedel kdo je njegov brat in da ga sploh ima in kot drugo zato, ker se nisem spomnil, da bi pred kratkim sploh komurkoli težil.

Že takrat brkat, 190 cm visok in čokoladno »zagorel« je očitno sklepal, da se mu smejem v brk. Obkroženemu s pravtako lepo zagorelimi prijatelji mrkih pogledov se nisem fizično upiral in sem samo odvrnil, da resnično ne vem o čem govori.

Moj nedolžni pogled ga očitno ni prepričal in sledil je silovit udarec s pestjo naravnost v moj obraz. Za trenutek sem videl zvezde in se kot v filmu opotekel vzvratno na hodnik, ven iz garderobe. Kri iz razklanih ust je letela mimo mojega obraza vodoravno in še danes imam pred očmi živo sliko tega pripetljaja. Malce »zadet« od pravkar doživetega sem nadaljeval v svojo garderobo, sestra je bila vsa v skrbeh. Ne spomnim se več njene reakcije, mislm pa, da je hotela steči »do ravnatelja«. Pa sem ji rekel, da itak nič ni, da kaj pa mi bo to in tako dalje.

Ko sem se preubuval mi je iz ust še vedno tekla kri, s katero sem že zdavnaj prepojil ves robec. Vmes sem s svojim jezičkom raziskoval ustno votlino in na mestu, kjer se je notranja stran lica dotikala zob, je zevala velikanska preklanina. Kar »udrlo« se mi je notri in z jezikom sem čutil samo še zunanjo stran – kožo na licu. Imel sem velikansko srečo, da nisem dobil luknje skoz in skoz!

Šel sem k pouku in ko sem še naprej malo tipal kaj in kako, sem se odločil, da je najbrž najbolj pametno, da pokličem mami. Že po dveh vprašanjih, ki mi jih je bila zastavila, ji je postalo jasno, da bo treba na šivanje. Poslala je pome in že čez pol ure sem ležal na opreacijski mizi. Nekaj špricov z nekim razpršilom, potem pa še injekcija in 5 šivov. Pa nazaj v šolo.

Sestra je očitno vseeno nekaj sčvekala in sledil je obisk pri socialni delavki. Tam sem povedal kaj se je zgodilo in s tem se je zgodba, kar se šole tiče, bolj ali manj zaključila.

Čez dan sem močno otekel in dobro se spominjam, da se zvečer nisem mogel smejati. Bolelo me je že, če sem pošteno odprl usta. Šivov sicer nisem čutil, pač pa me je skelelo ob vsakem premikanju ust. Težko sem jedel, zob si prve dni nisem uspel ščetkati kot je treba.

Na pripetljaj sem hitro pozabil. Človek namreč vedno nekaj z nečim primerja, in ko sem pomislil na razklano lice v primerjavi z zlomljenim vratom in skorajšnjo invalidnostjo, je bilo kmalu vse pozabljeno.

Sem se pa vseeno ustrezno pripravil za podobne tovrstne pripetljaje v prihodnosti. Oborožil sem se malodane z vsem takrat (pol)legalno dostopnim in to s pridom nekajkrat tudi izkoristil. Večinoma v času srednje šole, vedno in brez izjeme pa so me v to prisili prijatelji z južnim naglasom.

Kje je danes zlovešči nasilnež, ki me je bil mahnil ne vem, vem pa, da je bila O.Š. zanj pretrd oreh in je zadnji razred nadaljeval v »popoldanski izmeni«.

5 Comments

Comment

Spominska smer Srečka Rihtarja, NŠG

[vodpod id=ExternalVideo.861110&w=425&h=350&fv=host%3Dpicasaweb.google.com%26hl%3Den_US%26feat%3Dflashalbum%26RGB%3D0x000000%26feed%3Dhttp%253A%252F%252Fpicasaweb.google.com%252Fdata%252Ffeed%252Fapi%252Fuser%252Fanzecokl.com%252Falbumid%252F5370198453876349057%253Falt%253Drss%2526kind%253Dphoto%2526hl%253Den_US]

Comment

Comment

EKO hotel - izračun

Malo iz radovednosti malo pa tudi iz praktičnih razlogov sem se odločil preučiti kakšen vpliv konkretno imajo na porabo energije zavese. Ali bolje rečeno - uporaba le teh. Ker je v hotelu takorekoč celotna fasada steklena, so toplotne izgube in pribitki skozi steklo velikanski. Kljub temu, da gre za tehnološko napredno steklo s faktorjem Ug = 0,9 se ob močnem južnem in zahodnem soncu za ohlajanje/klimatizacijo poleti porablja kar precej energije.

Da bi še dodatno upravičili sloves prvega slovenskega EKO hotela (no pa še daleč naokoli), sem se odločil, da malo razgibam svoje sive celice in se spomnim šolskih klopi.

S časom sem bil kot vedno v stiski in s približnimi izračuni nisem bil dovolj zanesljivo prepričan v "svoj prav", zato sem na pomoč poklical še špecijalista Troštovega Janeza, ki v Termocadu raztura vse v zvezi s strojnimi inštalacijami.

Z zanimanjem se zazrem v dobljen izračun, ki gre takole:

  • če so zavese popolnoma odgrnjene je maksimum sončnega sevanja 22. septembra ob 15h, in to je 1908W.
  • Če so zavese popolnoma zaprte imaš dobitkov 668W, pri 50% zaprtju 1323W in pri 80% zaprtju 972W. Zveza ni linearna.

Za faktor zaves je Trošt vzel b=0,35 (notranje zavese, metalno reflektivne).

In rezultat mojega firbcanja in praktičnega razmišljanja?

Odslej bodo sobarice ob vsakem čiščenju ob odhodu iz sobe zavese zagrnile na 50 %. Zakaj? Ker gostov prek dneva tako ali tako ni v sobi in jim je vseeno ali so zavese zagrnjene ali odgrnjene in ker vrh tega s tem čuvamo naš zeleni planet!

Comment