Mraz v Ljubljani

Evo, danes zjutraj v avtu ... V centru Ljubljane! Zakon! Pomnim še dni, ko je v Ljubljani vladal tak mraz po teden, dva in tri. Nekoč so nas učili, da gre za sibirski anticiklon. Ta hladen val suhega in ledeno-mrzlega zraka se je načelno vsako zimo zadrževal nad delom Evrope in naganjal mraz v kosti. Če me spomin ne vara se tega v letih 2005-2008 ne spomnim in je bilo v glavnem ves čas samo relativno toplo, žal.

Ne vem pa kaj to pomeni primerjalno z na primer povprečnimi temperaturami januarja 1990 ali kaj podobnega za dlje časa nazaj. Upam, da se najboljši poznavalec vremena na Freeapproved Ortarjev Jaka kaj oglasi s komentarjem in mi pomaga iz zadrege ...

Večinoma se takšnega mraza vsi izogibajo in ga ne marajo. Zamrzujejo stekla na avtih, stroški za ogrevanje so višji, pločniki so poledeneni in padajo po tleh in še marsikaj ...

Je pa ta hud mraz dober vsaj za nekaj ... LEDNO in zimsko plezarijo v splošnem :)

Podvozje za zimsko plezarijo

Imam eno resno težavo! Nobene dereze, ki jih imam doma, mi ne pašejo na čevlje, ki sem jih pred kratkim kupil za trdo zimo in mini odpravice - La Sportiva Spantik.

Ker so bojda zelo topli in posledično malo bolj "debelušni", nanj ne moram pripeti niti derez Grivel Rambo 4, niti 2F niti BD SabreTooth. Zdaj se oziram za Grivelovimi G14, ki so modularne - lahko so z dvema zoboma, lahko z enim. Ker sem se povsem navadil na plezanje z enim zobom in ker so v kombiniranem terenu enozobe dereze dejansko "lažje za uporabo", bom tudi G14 nemudoma predelal iz 2 na 1 zob.

Edina rešitev pa je očitno v sodobnem sistemu pripenjanja "NewMatic" kot ga imenuje Grivel, kar pomeni, da imajo dereze spredaj nekakšno košarico in so torej polavtomatske.

Zdaj me torej čaka, da dereze poiščem in jih preizkusim, če bodo vsaj te pasale. Sodeč po fotografijah Marka Prezlja bodo, saj enako kombinacijo čevljev Spantik in derez uporablja tudi Steve House.

Nahrbtnik za dnevne ture - Flight 28

Danes sem končno dobil nov nahrbtnik. Ko sem dvignil paket na pošti, se mi je zdel blazno težak, a sponzal, da so v škatli še druge dobrote :)

Nahrbtnik je najbolj možne kičaste in kričeče barve - a z namenom. V slabem vremenu in v kakšnih neprijetnih situacijah imam v hribih rad, da je oprema (in z njo jaz) viden. Če ruzak kje iščeš v megli, če ti kamorkoli pade, če ga pustiš pod steno in vmes močno sneži, pa ga malo zasiplje in tako dalje.

Velikost je primerna za daljše poletne enodnevne ture in seveda za zimsko dnevno plezarijo. Nahrbtnik je sorazmerno lahek in je nadomestil moj dosedanji, kar rekordnih 5 let (upo)rabljeni Black Diamond Speed, pravtako 28L.

Prednost manjšega ruzaka sem že večkrat spoznal. Čeprav vedno pakiram "minimalistično" in večinoma vse pustim doma, večkrat tudi hrano (hvala Grega, Tadej, hvala Bor, hvala Arne in ostali soplezalci :) ) - je dejstvo, da če imaš velik nahrbtnik, več vzameš. Kar še kaj zabrišeš notri, češ - saj je prostor. S temi "manjšimi" nahbrtniki teh težav nimam in ravnotako spravim notri prav vse kar potrebujem. Filozofija je nekako takšna, da za plezanje hočem čim manjši nahbrnik, ki je lahek in me ne ovira, na dostopu pa že potrpiš, če ni vse optimalno spakirano v notranjosti.

Kadar vrv in čelado dam na zunanjo stran, mi notri v bistvu vedno ostane toliko prostora, da niti ne vem s čim bi ga zapolnil. Tako mi na primer nikoli ni jasno kako imajo lahko nekateri turni smučarji 45L nahrbtnik za triurno turo. Nekateri ga imajo zato, ker pravijo da lepše "drži smuči", drugi zato, ker je to pač edini, največ pa je takšnih, ki pravijo: "ja kako vendar pa bi imel lahko manjšega- poglej, še ta je poln!"

Kako se tale Sulphur (žveplo) barva nahrbtnika obnese v praksi še ne vem, bojim pa se, da me bodo poleti spet obletavali roji muh. Jasno zato, ker bom preznojen in smrdeč sopihal navkreber, a tudi zato, ker muhe in insekti v splošnem "cepajo" na žive barve - rdeča, modra, vijola, ipd. Narava je takšne barve cvetov naredila zato, ker se na tak način prenašajo plodi. Pride čebelica, metulj whatever in bzzzzz se guzijo po barvastem cvetu in odletijo in brezbrižno oplajajo vsa obiskana letališča (cvetove). Pocestnice bi bil napačen izraz, primernejši se mi zdi poletališčnice.

Pustimo to živalsko gonjenje in razmnoževanje ta hip ob strani in preidimo k bistvu. Uporabnost nahrbtnika. Pred leti so v gore nosili velike krošnje, potem so sledili nahrbtniki z okvirjem, danes so sodobni nahrbtniki pač takšni kot na zgornji fotografiji. Lahki, uporabni, pretežno brez odvečne navlake. Obstajajo sicer še mnogo lažji, a ker je ta velikost nahrbtnika pri meni največ v uporabi in ga ne bi menjal vsak mesec - bom potrpel in nosil teh 1200 gramov hočeš-nočeš teže s seboj.

Ko bom z nahrbtnikom preživel kakšno zanimivo avanturo (kot na primer davnega februarja 2001 v Chamonixu, ko sem v bivaku spal z nogami v nahrbtniku), pa se še oglasim. Ali pa, če mi bodo skušali insekti, mahnjeni na žvepleno barvo, storiti silo!

Varnost in adrenalin ne gresta skupaj

Danes sva z Borom plezala eno zelo lepo smer. Kratka in sladko. In čeprav me navpičnost ključnih raztežajev ne moti, vseeno ne maram preveč mest, kjer ni možno namestiti (dobrega) varovala. Dobrega zato, ker slabih že nekaj časa ne nameščam več pogosto. Ko sem bil še bolj zelen kot sem sedaj, sem tu in tam kakšno varovalo naštimal in je bilo slabo. V primeru padca gotovo ne bi držalo, pač bolj "za psiho", kot se reče. Zdaj pa recimo, da psiho "imam" boljšo in me pač zgolj skrbi za varnost. Za to pa vse bolj. Te pa slaba varovala (varnosti) ne prinesejo v izobilju...

Tako pride, da mora biti človek malce iznajdljiv. In danes je bilo na primer v najlepšem (3.) raztežaju prav zabavno plezati v detajlu - navpičnem kotu lepo zapolnjenim s snegom. S hrbtom se veselo opreš na steno, meča ječijo pod silo, ki jo potencira navor, medtem ko stojiš na konicah derez. Ampak si lepo vzameš čas, se razgledaš naokrog in nadješ na primer izvrsten skriti skalni rogelj (nekakšen izrastek v steni :), preko vržeš gurtno in varovanje je popolno. Da bi se gurtna (prešita zanka) ne izmaknila in spolzela dol, sem jo lepo zadelal s trdim snegom, če pa tega ne bi bilo se pa lahko izvrstno uporabi tudi odvečno opremo. Npr. danes bi lahko na to gurtno obesil vse ledne vijake, gurtno obtežil in miren, vedoč, da se ne more sneti, plezal dalje. Potem se pokažejo še možnosti za namestitev jebice in tako dalje. Pravi užitek torej! Veliko bolj užitkarsko kot prvi raztežaj, kjer z izjemo dveh klinov in ene prešite zanke ni bilo v 60 metrih kaj pretirano "varnega".

Kot že tolikokrat se je tudi danes v omenjeni smeri pripetilo, da je bil najbolj smotan raztežaj tisti, ki je načeloma najlažji. Borči je tako praskal po ostankih pomrznjenega snega in količini ledu primerni za v kozarec soka. K sreči je visok, pa je s svojo medvedjo šapo zagrabil kar za bližnje ruševje. Tudi na slednjega imam krasne spomine - kot na primer davnega leta 1999, ko sem bil res živo-zelen "plezalec" in sem s Primožem Lajevcem in Petrom Mikšo "iskal" primerni sestop. S Sinjega slapu smo namreč krenili desno, gazili ko budale in naposled zalutali. Ko smo prišli nad navpičen, in kot se je kasneje izkazalo - previsen 30 metrski skok - smo se odločili za spust po vrvi. Ta spust mi je še danes nekaj najbolj groznega kar pomnim - "abzajlali" smo namreč na prastar, rahitičen macesen debeline kakšne 3-4 centimetre! Edino kar smo sredi plazovitih pobočij sploh našli. Jao!

Da se vrnem k današnji uživaški plezariji... Po zares zares dolgem času sem se mdr. danes tudi močno spotil. A ne med vzponom, saj so bile temperature ravno pravšnje, pač pa na dostopu! Borči ima očitno preveč kondicije, saj pridno trenira čez dan in čez noč :) Najbrž mu prav te nočne avanture širijo pljuča in tako sem danes sopihal kot tovrni vlak. Nekako sem ga sicer kljub svojim letom še dohajal, ob tem pa so se mi kot omenjeno na čelu pri minus nekaj pojavile potne srage. Pojav, ki ga ne pomnim že lep čas. Sem bolj kot kakšna kača - moja normalna telesna temperatura je 36,2ºC, vročina me kuha pri manj kot 37ºC, potim se pa tudi bolj malo v splošnem. Sploh pozimi.

Škoda, da se je ves dan megla gibala prav okrog vstopa, tako da ni bilo pravih razgledov. Plezanje je pa vseeno bilo odlično in upam, da bo letos dobra zimska sezona. Pa da se vmes še malce segreje in potem spet zahladi, da bo še kje kakšen škripavček. Prav zanimivo je namreč kako je lahko v isti steni, samo 50 m stran, sneg povsem nesprijet in rahel - beri: neuporaben za plezanje!

Za dodatno veselje pa je poskrbel še zmrznjeni desni sredinec aka fuck finger. Iz neznanih razlogov ga zelo slabo čutim, enak občutek kot pri blagih omrzlinah. Od kje to mi ni jasno, ker mi je samo enkrat pošteno zanohtalo ...

Do prihodnjič torej in - Srečno!

Srečno 2009

Leto 2008 je minilo hitreje kot vsa leta doslej. Nekako se mi dozdeva, da bodo leta hitela mimo mene vedno hitreje, se seštevala in nalagala. Če bo vse normalno in me bo tako kot prednike spremljala sreča z zdravjem, sem že na 1/4 svojega življenja. Dedek je na poti proti 102, jaz pa na poti proti 27. Obupno hitro je minila gimnazija, še hitreje faks. Leta v službi ne grejo pa prav nič počasneje. In ko se tako spogledujem z minljivostjo življenja in se zamislim kaj vse lepega sem doživel, kaj vse težkega prestal in kaj od obojega me v prihajajočih letih še čaka, si lahko zaželim le še mnogo takšnih let, še več fantastičnih in čim manj "težkih" trenutkov, predvsem pa zdravja, zdravja in zdravja. Brez tega ni nič.

Zaključim pa lahko v stilu bistrih deklet s televizije: "Srečno 2009 staršem, prijateljem, znancem, sorodnikom, sodelavcem, ... in sploh vsem, ki me poznajo!". In tako torej tudi jaz vsem vam želim predvsem zdravja, sreče in ljubezni! Pa veliko lepega v 2009!

In ker ni bilo časa, da bi izdelal še Freeapproved in še privat čestitke, pripenjam pač službene :)

Negravžno jutro

Kakšen je človek, ko se na 3715 metrih prebudi? Nagravžen. No vsaj jaz sem bil takšen, ko me je Tadej slikal dobesedno v istem trenutku, ko sem prvič oni dan odprl oči. Na priloženi sliki se ne le ničesar ne zavedam, marveč sem tudi še povsem odsoten in zasanjan.

Prazniki

Letošnji prazniki so zaradi kopice dela in neodložljivih reči bolj "na papirju" kot zares in moram  priznati, da jih do sedaj še nikoli nisem tako NEobčutil kot letos. Pač dnevi kakor sicer, le nekaj več prostega časa je. Tudi nasploh se mi zdi ta prazničen čas okrog božiča in novega leta precej hecna reč. Ko sem si hočeš-nočeš tudi sam vzel nekaj časa za nakup nebodigatreba darilc in podobnih presenečenj, sem opazoval ljudi okrog sebe. Mnogo - če že ne večina! - jih je nestrpnih in živčnih skakalo od trgovine do trgovine, nekateri na polno obloženi z darili, drugi še na tem, da jih nakupijo. Pa nestrpnosti ni bilo čutiti le v trgovinah, ampak tudi ali pa predvsem pri iskanju vselej preredkih prostih parkirnih mest, pa na križiščih, semaforjih in podobno. Prazniki so tako očitno za mnoge ne zgolj počitek in prosti čas za družino in bližnje, ampak tudi živčnost, nakupovalna mrzlica in vse kar paše zraven. Obup.

Nekaj več prostega časa, ki ga prazniki le ponudijo, pa sem (smo) tudi danes vnovič izkoristili za plezalno avanturo. Želja preplezati prvenstveno smer, ki smo jo opazili pred dnevi se je izjalovila že v spodnjem delu nove smeri, ko smo naleteli na slab led in nepredelan sneg, predvsem pa so nas zmotili bobneči pršni plazovi, ki so na vsaki dve minuti leteli mimo naših glav. Pa drugič.

Da ne bi ostali povsem praznih (beri: spočitih) rok smo se tako odpravili vsaj na krajšo ledno rekreacijo v Levi slap pod Trdnjavo ((nekoč) mejni prelaz Predel), kjer pa je znova vladala prava zimska idila. Naletaval je sneg, lepo je pihljalo in še konkretnih minus 7 stopinj se nam je skušalo prigristi pod kožo. Bilo je odlično!

Fotografije in nekaj teksta od danes pa tukaj.

Posnetki z občnega zbora

Kratek video sem pripravil za ogled ... [youtube http://www.youtube.com/watch?v=lecdFkkXIXg&fmt=22]

Test softshella - Mammut Jannu Extreme

Ta vikend sem imel na Vršiču priliko dodobra preizkusiti svoje novo tehnično oblačilo za zimski alpinizem in turno smučanje. Mammut Jannu Extreme je najsodobnejši "softšel" švicarskega proizvajalca, ki temelji na najnovejših materialih in preizkušenih krojih. Pred kratkim sem pisal o svojem "slogu" ali bolje rečeno sistemu oblačenja za v (zimske) gore in avanture, ki jih tam zganjam. Ker je eden izmed ključnih delov omenjenega sistema t.i. vrhnji sloj (bodisi gore-tex hardshell ali trenutno Jannu softshell), se mi zdi smotrno, da Jannu Extreme malo bolje opišem in s tem morda pomagam k pravilni odločitvi še komu, ki je na tem, da preživeti "čebulni" sistem oblačenja naposled zamenja s sodobnejšim modularnim.

Jannu Extreme sem imel kot omenjeno ta vikend možnost testirati v širokem razponu temperatur, a v sicer milih zimskih razmerah. Toliko bolje, saj je tako resnično prišla do izraza vrhunska zmožnost dihanja, ki me je nemalo presenetila. Pred Jannujem sem imel nekaj softshellov, ki so bili vsi tanjši in hladnejši, kot tudi precej sodobnih hardshellov. S slednjimi primerjave v dihanju sploh ni mogoče napraviti, je pa Jannu na moje presenečenje tudi mnogo bolj "paropropusten" kot prejšnji softshelli. K temu verjetno precej pripomore nova tehnologija in C_change membrana, ki se prilagaja klimatskim spremembam. Kot omenjeno je Jannu super dihal v vlažnem vremenu in pri temperaturah okrog -2 stopinji pod ničlo.

Med hojo in plezanjem je Jannu udoben in ne ovira gibanja okončnin, všeč pa sta mi tudi visoko pozicionirana prsna žepa, katerih odpiranje ne moti niti plezalni pas niti naramnice nahrbtnika. Premišljeno nagnjeni zadrgi pa omogočata preprosto odpiranje z eno samo roko tudi v bolj neudobnih telesnih položajih.

Vetrna zaščita Jannuja je 100%. Ker sem med vikendom kar nekaj ur prebil na vetru (na motornih saneh) med 40 - 70 km/h, lahko mirno trrdim, da je za veter Jannu popolnoma nepropusten. Zanimivo zasnovan sistem kapuce in njenega zapiranja pa omogoča ne le preprosto obračanje glave s čelado in kapuco na glavi, temveč tudi popolno zaščito predela obraza - okrog brade in nosa. Luknjice v materialu poskrbijo za čim manjše rošenje sončnih ali smučarskih očal.

Kaj še povedati o tem najnovejšem izdelku Mammuta iz Švice? Morda edino slabost, ki sem jo do sedaj zaznal ... In sicer teža. Velikost M namreč tehta 750 gramov, kar je v primerjavi z mojim prejšnjim softshellom dvakratna teža in s hardshellom ArcTeryx kar trikratna teža. Ker pa je smisel softshella prav ta, da se ga nosi čimveč in ob širokem razponu temperatur, je to v bistvu kos opreme, ki je "venomer" na tebi in je torej "teža za v nahrbtnik" nična.

In zakaj kanim Jannu Extreme uporabljati?

Meni osebno bo služil predvsem za:

• zimski alpinizem
• ledno plezanje
• alpinistično/turno smučanje
• daljši plezalni izleti v zelo mrzlih krajih

Ne bom ga uporabljal za na odprave, ker je pretežak in ker je tam razpon temperatur vendarle prevelik, ravnotako pa ga ne bom uporabljal v toplejših mesecih, ker mi je navadno precej vroče in še tako dobro-dihajoč material ne diha tako dobro, kot če ga nimaš na sebi.

Prednosti in slabosti

Slabosti

• cena
• teža
• "powder skirt" oziroma krilce za pršič - le-to je sicer snemljivo, a se mi zdi za tako tehničen softshell povsem odveč

Prednosti

• super diha
• izvrsten dizajn in zasnova kapuce in zaščite obraza
• kvalitetne zadrge
• premišljeno postavljena prsna žepa
• izbor materialov
• prostorna kapuca

Če bi me torej vprašali ali nakup svetujem, bi bil moj odgovor vsekakor DA.

Mammut Jannu Extreme je jakna, ki nadomesti celo paleto oblačil "tretjega" sloja in je optimalna za vse aktivnosti v hladnejših mesecih.

Več informacij pa tukaj oziroma na strani zastopnika in prodajalca v Sloveniji.

PS: Mammu Jannu Extreme pa je v pomoč tudi pri zimskih poletih ... Foto: Marko Albreht

Preživeli smo ...

smo en super vikend v gorah in sicer nad Vršičem, kjer smo imeli občni zbor Freeapproved.

Trenutno montiram filmček, ki smo ga snemali med našim bivanjem na Koči na Gozdu in se obenem sprašujem kakšna bo letos zimska plezalna sezona. Snega je v bistvu ogromno, mraza pa vsaj zaenkrat nič. Tako so tudi slapovi pod Prisojnikom bore slabi ali drugače - sploh ne obstajajo. Sprehodili smo se na varni distanci do pod Centralnega slapu in Desnega slapu. Centralni je kot ena grapa, sveče sploh ni. Pri desnem pa še tisto kar je bilo - je padlo dol. Še najbolje je narejena Lambada, ki pa ji takisto manjka še nekaj dni (tednov), da se spoji s tlemi.

Grem zdaj naprej montirat ... slika pove 100x več kot besede pravijo, video pa potem najbrž ene 1000x toliko :)