Vrnili smo se iz Kirgizistana, kjer so nam jo še čisto na koncu, ne letališču, nekoliko zagodle tamkajšnje oblasti. Ko vse skupaj še malo prespim, se pa lotim malce daljšega opisa ene mojih najbolj intenzivnih in najboljših gorniških oziroma odpravarskih avantur.
Od jutri dalje se ne bom več utegnil oglasiti na blog, ker odhajamo na snemanje dokumentarnega filma o naši (Freeapproved) alpinistično-smučarski odpravi v manj raziskan predel pogorja na meji med Kirgizistanom in Kitajsko. Držite pesti za dobro vreme in ugodne razmere v še nepreplezanih stenah neosvojenih pet-tisočakov!
Vse novice odprave lahko spremljate na www.freeapproved.com
Če bo vse po sreči pa se že letos pozimi vidimo na premieri filma v Cankarjevem domu!
Danes je končno prispela še druga HD kamera za našo bližajočo se odpravo. Jutri že odrinemo! Danes zveečr se bom malo seznanjal s kamero pa tudi čas na letalu bom izkoristil za spoznavanje z vsemi možnimi knofi in funkcijami. Po ne vem kakšnem srečnem naključju sem odkril tudi trgovino, kjer sem našel gradientni ND8 filter, ki omogoča, da so nebo in gore v ozadju primerno osvetljene, medtem ko je subjekt spredaj ravno tako svetel. Fina zadeva je tudi zato, ker omogoča izmenjavo filtrov, ker je to standardiziran profi tip filtrov A. Danes grem še po kakšnega za še bolj kičaste sončne zahode. Časa za tremo pred potovanjem pa nimam, tako da nisem živčen zaradi odhoda ampak zato, ker je še toliko reči za postoriti!
Se peljem od trgovine nazaj proti domu, mimo glavne Pošte na Viču, pa prileti mimo mene norec vsaj s 100 km/h. Sredi ceste pa nič hudega sluteč ptič, neka velikanska vrana, ki se je s svojim podolgovatim kljunom poigravala in mrcvarila deževnika. S silovitim udarcem ob prednji odbijač avtomobila je vrano odneslo na vse konce, perje je frčalo po zraku, norec v avtomobilu tipa "sportka kola od Puntota" pa je divjal naprej. Jaz sem upočasnil, da ne bi še sam pregazil kakšne vrane in bil primoran videti glavo vrane 10 m stran od njenega telesa. Fuj. Pa preklet norec podivjan. No ... vsaj deževniku je bilo prizanešeno! Sreča v nesreči ... 1:0 za deževnika.
Če čisto nič drugega - vsaj lačen na letošnji odpravi ne bom! Moj arzenal vrhunskih francoskih špecijalitet ...
Prav nič časa nimam. Res! Zato se tudi oglašam tako zelo sporadično, enkrat nič, drugič pogosto... Čez 10 dni gremo namreč nekam v od boga pozabljene kraje - natančeneje v predel gorovja v Kirgizistanu, kjer nas čaka samo nad baznim taborom več kot 20 neosvojenih vrhov! Visoki med 5000 in malo manj kot 6000 metri in s strmimi mešanimi ledno-skalnimi granitnimi stenami bodo vsekakor poslastica - upam, da bomo kakšni devici dejansko tudi kos in da domov poleg celih kož, novega dokumentarnega filma in nepozabnih doživetij - tudi kakšen nov vrh! Nekaj malega je zapisano na strani freeapproved.com kamor se bomo s pomočjo satelitskih telefonov tudi oglašali in poročali o našem početju v oddaljenih krajih našega malega planeta.
Garmont, št.45,5, sivi, malo rabljeni = 35 EUR
Scarpa, Cinque Terre, št. 45, sivi, rabljeni 14 dni = 60 EUR 
Nike, Cross Train, rabljeni 6 mesecev, št. 45 = 25 EUR Danes smo končno dobili hrani Traveller's Lunch, ki jo pri nas zastopa Perigon. Hrano bomo odpeljali na odpravo - nič več pomivanja posode, nič več nadležnega prismojenega sranja - samo še gurmanski užitki ... Da bi si lažje predstavljali kaj pomeni 50 kgs dehidrirane vrhunske hrane pa nekaj fotografij, ki jih je posnel Bor, čigar naloga je, da vse pravilno razporedi po osebah ...
Naši fantje [beri člani odprave, ki gredo(-mo) na pot 27. junija], so v nedeljo napovedali silovit tempo na Stol v sklopu priprav. Ker sem se počutil neverjetno lenega, se mi ne dalo tako zgodaj vstajati, sploh pa njihove urne noge niso primerne sotrpinke na teh gorskih izletih. Sploh če rodno grudo tepta par posušenih zobotrebcev, ki po svetu nosita mene. Odločil sem se, da ta "nedeljski izlet" tisoč-metrov-višinske-v-eni-uri spustim in prestavim na kak drug dan, sam pa svoje ude pretegnem v kakšni lepi športno plezalni smeri. Sploh letos, ko je forma spet malo bolj zadovoljiva. Na klasičnem zbirališču - kadar je cilj dneva Primorska - smo se dobili na parkirišču na bivši končni postaji mestnega avtobusa številka šest. Nabasali smo se v avte in odbrzeli na jugozahod. Pričakovali smo oblačno vreme s severnim vetrom, a so naša pričakovanja že kmalu za Postojno prekrižali sončni žarki. Gosta in temna gmota, ki se je kot težak, gost dim vila okrog Nanosa, je bila pravzaprav edini opomnik, da vreme le ni popolno. Vsaj oni dan ne. Kmalu po prihodu na parkirišče smo že vsak s svojo culico v rokah ali poveznjeno na ramena, strumno in veselo korakali novim vertikalnim dogodivščinam naproti.
Svežega pripravnika športnega plezanja in že-skoraj-doktorja fizike Mihata sem prepričal in zvabil v Medota. Nekoč klasično opremljeno več-raztežajno smer v Osapski steni. Ko sva dihala težak in vlažen zrak, ki je tako značilen za jutra po dežju, sva že slišala glasove dveh mladenk, ki sta se prav tako odločili napasti divjega kosmatinca - smer Medo.
Ko sva prišla na vstop smeri sta bili že pripravljeni. Ker sva tudi midva nase kaj hitro navlekla opremo, smo se v naslednjem trenutku že vsi štirje basali na majhnem skalnem pomolčku na začetku smeri. Prvi raztežaj je navdušil z lahkim pleazanjem in prečudivito slabo opremljenostjo. Morda pa sem le razvajen in pričakujem, da če grem v športno plezalno smer, da je pač "vse notr". Ker sem vedel, da je samo 1. raztežaj tak, da je v njem zgolj en svedrovec, se nisem pustil motiti.
Miha je z nadpovprečno hitrostjo prišibal za mano na široko polico, kjer je vodstvo naveze prevzelo drugo dekle. Previdno in preudarno je plezala gor in proti desni, ko sem v trenutku slišal samo še tisti glasen, a plitek vdih strahu in groze...
V svoji 9 let trajajoči alpinistični "karieri" ali bolje rečeno udejstvovanju v gorah, sem dvakrat tako ali drugače posredoval pri nesrečah. Že naslednji trenutek pa sem se zavedel, da bo danes tretjič...
Ko sem pogledal gor je bila nesrečnica že zelo globoko, odlomljeni oprimek je padal v globino, padec pa je vmes za (usodni) trenutek prekinila še polička. No in na tej polički je sklenil postanek narediti tudi njen levi gleženj. Ko je od bolečine zaječala, mi je v trenutku postalo jasno, da je medved ugriznil in da bo treba dol.
Splezal sem nekaj metrov proti platam v katerih je visela in jo nekako privlekel do police. Gleženj je bil videti zelo slabo. Ko je rekla, da "kaj pa je tale kost in to", sem se seveda samo delal in rekel češ, da ni nič, da je samo oteklina, vmes pa naskrivaj Mihatu namignil, da je pač to zato, da je ne bi po nepotrebnem strašili - tako ali tako ne bi pomagalo. Bil sem prepričan, da je zlomljen. Ko sem jo vprašal, če je vse ostalo v redu in če je v glavi pri sebi, je neverjetno mirno odvrnila, da je vse dobro. Od tega trenutka dalje pa niti ne vem, če sem kaj dosti razmišljal ali se je pač spet vklopil en vnaprej sestavljen niz opravil, ki jim ob takih trenutkih sledim s kirurško natančnostjo. Enkrat sem že povedal, pa bom še enkrat - temu pri sebi pravim survival mode. Kot nekakšen robot sem začel deliti navodila kaj bomo počeli v naslednjih trenutkih. Navodila sem delil predvsem sebi, na glas. Tisti trenutek nisem niti pomislil, da bi na pomoč poklicali reševalce, dasihravno najbrž niti ne bi bilo neumno. Kakorkoli že, tisti trenutek sem se tako odločil in poškodovano plezalko je bilo treba čim hitreje spraviti dol. In točno to smo tudi naredili.
Ko sva oba dosegla tla, sem obut v preklemansko slabe in kakšnih 10 let stare (v omari) in pol leta rabljene "superge" klel vlažno, razmočeno in predvsem zelo drsečo podlago ter "plastičen" podplat. Plezalnik [plezalni čevelj] na poškodovani nogi plezalke sem zrahljal in ga pustil gor, obula sva ji še en čevelj pa smo šli ... Po blatu in drsečih kamnih navzdol. Najbolj zabavno je bilo na strmih prehodih, pod katerimi ni bilo dobrega oprijema za noge in so bili vsi stopi spolzki. Tam sem si pomagal z vejami, včasih nehote tudi s trnjem - posledice česar še vedno čutim v desnem "fuck fingerju". Počasi in vztrajno sva se prebijala navzdol, "udobnejši" poti naproti. Enkrat na hrbtu, drugič skakljaje po eni nogi, tretjič na ramenih in četrtič spet na hrbtu. Cirkuško predstavo, ki jo je poškodovanka neverjetno dobro prenašala, sva uprizarjala dobrih 10-15 minut, ko sva naposled prišla do potke, ki je že omogočala "nošnjo nahrbtnika". Zahvaljujoč majhni teži in aktivnemu sodelovanju bremena na mojem hrbtu, je bilo napredovanje hitro, moja zobotrebca pa sta naju do parkirišča z zgolj dvema postankoma ponesla zanesljivo in predvsem urno...
Ilegalno sem se poslužil še mrzle vode kopalnice, ki pripada spodnjemu kampu, kjer sem zmočil majico, da smo pričeli z ohlajevanjem gležnja, potem pa so prijatelji "letalko dneva" odpeljali v Ljubljano.
Saj vedno zamahnem z roko, ko kdo reče, da ženske laže prenašajo bolečino. Pa vedno najdem kakšen izgovor zakaj je temu tako in da to in tisto ni res. A vendar moram priznati, da bi najbrž sam sebe ob pogledu na tak gleženj in po tako dolgem poletu (tukaj je še nekaj zanimivih podrobnosti) tako prestrašil, da bi bil ves bel. Mogoče bi še "skup zlezu". Kakorkoli že - čestitke za pogum in tako stoično prenašanje bolečine.
Miha in jaz sva bogatejša za zanimivo izkušnjo, moje ritne mišice (pa hrbtne, kvadricepsi in nenazadnje tudi kolenske vezi) pa za dober trening. Ostalim članom sem se pohvalil, da takega nahrbtnika na Stol oni dan gotovo niso nosili ...
Škoda za poškodovan gleženj in škoda, da je bil dan tako vroč, ker sem po tem jutranjem ogrevanju že v prvi smeri umiral - od žeje, vlage in sonca... Bilo je nepozabno.
Napovedi o nenehni rasti cen, ki nas bodo spremljale v prihodnjih letih, se očitno še kako zelo uresničujejo. Danes sem za polno posodo goriva v svoji gajbi plačal že skoraj 80 EUR. Kar je še huje, se mi zdi to, da je dizelsko gorivo dražje kot bencin. In to za "ta starih" 30 SIT. Če bi kdo rekel pred letom dni, ko je bila "nafta" 220 SIT, da bo letos, samo leto kasneje! - 311 SIT, bi ga vrglo na rit. No mene je pa danes, ko sem se zamislil in na hitro preračunal, da te avto na mesec stane osupljivo veliko. Mislm, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo gorivo postalo tako zelo drago, da bo vožnja z avtomobili postala luksuz...