Za vse, ki so "mahnjeni" na Maca in sanjarijo o Mac Air-u, trenutno najtanjšem prenosniku (z mnogo (preveč) kompromisi). [youtube=http://www.youtube.com/watch?v=_hnOCUkbix0&hl=en]
Končno sem po (pre)dolgem čakanju dočakal HSDPA kartico za na matično ploščo svojega X300 ThinkPada. Jutri na Mobitel-u dvignem še en sim in sklenem paket za 5 GB prenosa podatkov mesečno in že bom kjerkoli lahko brez enega samega klika priključen in povezan v svetovni splet. Štos je v tem, da je zadeva vgrajena v sam prenosnik in povezana z nekiim "pametnimi" antenami od brezžičnega Wireless N protokola in zato HSDPA vleče še bolje kot s telefoni. Poleg tega se takoj, ko ni prisotnega nobenega WLANa (v avtu, na vlaku, restavraciji, kavarni ... pač kjerkoli) avtomatsko in "nevidno" v ozadju poveže na WWAN (wireless wide area network) in uporabnik ne le, da ne zazna prehoda, temveč to naredi tako hitro, da se tudi vse povezave ohranijo.
Uraden naziv kartice je Vodafone HSDPA Embedded Mobile Broadband option, brez težav pa dela s SIMom od Mobitela (sklepam , da z vsemi, ker ni zaklenjena).
Še dve fotografiji
[gallery=16]
Danes me Bor povabi na skupen tek. Pa sem privolil, ker je mimogrede omenil, da bo za njega "regenerativni". To pomeni, da bom sploh lahko sledil. Pa sva šla. Takoj v štartu že v najbolj strm klanec tak gas, da mi je skoraj srce skočilo ven. Potem malo manjši klanec, pa spet gas v strmega. In malo dol, pa spet gor. Pa na drugo stran Rožnika, do dna, pa spet do vrha. No in ko sva to ponavljala cel večer do trde teme, so tudi moje noge počasi odpovedovale...
Nekako sem se le prebil do avta - živ. Bolj me skrbi, kako bom tem mulcem sledil po nekem od boga pozabljenem gorovju kamor se odpravljamo poleti, med drugim tudi z Jako Ortarjem, ki je po nekaj tednih bolezni in mirovanja skočil na Storžič in od doline do vrha porabil 1 uro in 20 minut, dol pa je odpešačil v pičle pol ure. Zgovoril se je na nevihto, češ da je zato malo hitreje stopil. Ccccc... norci!
No in ker čas sam po sebi nič ne pove, bom pa jaz malo nakladal! Dobrega pol leta je minilo odkar se je pričela gradnja. Še pol leta ostaja do otvoritve. Vmes se je pa tudi že precej naredilo :)
Preveč je bilo vsega, da bi preprosto strnil v nekaj stavkih... Preveč zanimivega in tudi zares zanimivega se je zgodilo v Nuernbergu in okolici. Ker me znova baše čas, bom to preložil na kakšen drugi dan - si vzel čas in kaj več napisal... Tokrat pa morda samo peripetija na eni izmed prostranih avtocest velike Nemčije ...
Prvi dve uri čakanja zaradi avtomobilske nesreče, v kateri je bilo vključenih več avtomobilov, je bila šele začetek. Zgoditi se je moralo le nekaj trenutkov pred nami, vendar nam skoraj dvo-urno čakanje ni ušlo. Vmes se je pripeljalo mimo nas kakšnih 5 rešilcev, pa cela eskadrilija gasilcev, zatem pa še reševalni helikopter. Pred nami se je najbrž zgodil masaker. Ti dve uri čakanja v avtu sredi avtoceste sem si krajšal z gledanjem v filmov.
Ko je že vse dobro kazalo in sem se že sprijaznil, da bom doma šele ob dveh ali treh ponoči - znova prometni zamašek. Toda tokrat ni bil zamašek ampak neka policijska racija. Promet so preusmerili na nekakšno počivališče, ki je bilo tako kot v filmih popolnoma osvetljeno, okrog in okrog so stali do zob oboroženi specialci v neprebojnih jopičih, za nameček pa še kakšnih 50 navadnih policajev in še pol toliko v travnato zeleno oblečenih "Zoll" policajev. Ko so tudi nas natančno pregledali in spustili naprej z izpolnjenim A4 listom, da nas dejansko lahko spustijo, nisem več verjel policajevim besedam, da je bil to samo "random check". Tik pred izhodom iz tega "pit-stopa" so namreč policaji že sestavljali nadvse zanimivo pripravo za prisilno zaustavljanje s pripisom "Police Spike Stop". Skratka zadeva, ki ti predre vse štiri pnevmatike, če se zares nočeš zaustaviti.
Po tem poslednjem "prisilnem" postanku pa je le šlo in "že" ob pol štirih sem bil doma :)
Pred dobrima dvema urama sem prišel v Nuernberg, kamor nas je pripeljala Zdenka (beri: Garmin). No, pravzaprav nas je pripeljal Tomaž, ki pa ga usmerja Joži. Tako ljubkovalno namreč Tomaž pravi odrezavemu glasu, ki prihaja iz Garmin-a. Noč bom prebil v Holiday Inn-u, ki leži v nekakšnem (starem) jedru. Obdani smo namreč s srednjeveškim obzidjem, ki je ob našem prihodu pritegnilo mojo pozornost. Sledil je hiter ogled mesta, ki je bilo po drugi svetovni vojni prizorišče legendarnih Nuernbernških procesov, kjer so (ob)sodili mnogo nacistov odgovornih za marsikaj.
Bolj kot z omenjenimi zgodovinskimi dejstvi pa me je mesto navdušilo s svojim srednjeveškim gradom zgrajenim davnega eta 1060. Tako že skoraj tisočletje kljubuje zobu časa in v posmeh današnjim graditeljem (z modernimi materiali, tehnologijo idr.) še vedno stoji v točno takšni obliki, kot je bil zgrajen. Impresivno.
Ura je pozna, dan je bil dolg, noč pa bo kratka, zato grem spat.
[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=O1kfHJtcqFI&hl=en]
Mojemu prijatelju, so-avtorju filmov, sotrpinu na prihajajoči odpravi, soplezalcu in so-smučarju Boštjanu Wirtzu sem danes za "razplezavanje" pomagal preseliti se iz enega stanovanja za Bežigradom v novo stanovanje za Bežigradom. Moram priznat, da ima dec dober okus in prefinjeno oko za izbiranje lepih kotičkov in mu tako sedaj novo super-šik stanovanje kar malo zavidam :) Če me strehe in previsi ter plate niso utrudile in me v roke ni nič navilo, me je pa zato prijetno ogrelo premetavanje lično zloženih škatel! No - preselili smo ga pa vseeno. Na podoben način se je namreč "izplezaval" tudi Malenškov Gregor, ki je pred selitvijo narodov ravno tako opravljal tlako - v Kotečniku.
Polovica ekipe za poletno odpravo se je danes odpravila v plezališča nad Bohinj. Malo smo se nastavljali pripekajočemu soncu, vmes zlezi kar nekaj smeri in bili uspešni celo v tamkajšnjih zagonetnih 7a+ -ih, ki niso kar tako in so (lažje) preplezljivi za višje raščene bučmane. Med drugim smo dvakrat uspeli znervirati Arneta. Prvič, ko sva ga z Borom pregovorila, da se pri parkingu od Hoferja požene čez zeleni pas in je pri tem dvakrat rahlo butnil ob tla (jaz še vedno pravim, da to ni bil avto, ker ni bilo nič čutiti), drugič pa ko so v peklenski vročini v okroglih, klocastih oprimkih roke neusmiljeno drsele in njegovo telo silile k tlom.
Aja - videl sem tudi najbolj negraužno možno žival - Tadejevega pajka. K sreči pajka ni bilo doma in je Tadej prinesel pokazat samo njegov "oklep", iz katerega se je pred kratkim zlevil njegov (ne-vem-kako-mu-je-ime) pajek. Ogabno in strašljivo.