Tržnica je spet aktualna... Prodajam namreč dva fotoaparata. Enega Canon-a in enega Pentax-a. Prvi je kompakt, drugi SLR. Canon fotoaparat prodajam za 25 EUR, Pentaxa pa za 30 EUR. Vsakemu zraven podarim še pripadajočo torbico.
Canon kompakt
PENTAX SLR
Danes smo zares začeli z lovom na led. Odpravili smo se na Jezersko, kjer smo imeli namen plezati ža zlajnani Sinji slap. Iz Ljubljane smo se odpravili prav lenobno okrog pol dvanajstih, potem pa s Kenovo srebrno puščico odrzeli do spodnje postaje tovorne žičnice. Še kako prav smo naredili, da smo se v hribe podali pozno, saj se je nekaj navez ravno vračalo nazaj.
Na naše začudenje pa nihče ni plezal Sinjega marveč prve raztežaje Vikijeve sveče. Zakaj tako je bilo zelo kmalu jasno... Sinji je bil povsem požrt, na vrhu ga je celo pol manjkalo. Spodnja dva raztežaja Vikijeve sveče pa nista bila ravno optimalna, a sta bila plezljiva. Vsi nabrušeni in željni lednih avantur smo tako odkorakali na vstop Vikijevega slapu.
Pogled na slap ni bil prav nič vzpodbujajoč, a vendar nas zamokli udarci cepinov v votel in spodjeden jed niso odvrnili od tega, da bi nadaljevali. K sreči je bil slap višje kot smo šli boljši in tako je bilo plezanje dejansko plezanje in ne rikverc-kanjoning kot je sicer ob tako visokih temperaturah ob začetku sezone lahko.
S kitom glavačem pa sem danes postal zaznamovan zaradi praktičnega nošenja oziroma "spravljanja" puhastega brezrokavika med plezanjem. Vem, da res izgledam kot kit glavač (glej sliko spodaj), ampak bistvena je funkcionalnost. Bistvene prednosti takšnega sistema pospravljanja puhaste bunde oziroma brezrokavnika pa so:
Pa najbrž še kaj... A vendar bom odslej najbrž vedno, ko me bodo soplezalci videli takšnega, pomislil na eno-grbo kamelo ali kita glavača.
Kakorkoli že - današnje plezanje je bilo izvrstno, pravtako pa smo že posneli nekaj zanimivih detajlov novega filma. Recimo 1 tisočinko.
Spodaj pripenjam na ogled še galerijo in ker vem, da blog spremlja tudi nekaj vertikale željnih - še nekaj besed o aktualnih razmerah na 1.decembra 2007:
Kakšen teden ali dva hudega mraza in situacija bo povsem drugačna... Držimo pesti za mraz in sneg!
PS: Ker ni bilo več nobenega avta na katerega bi se matičarjem zahvalili za prijateljski pozdrav nazaj, ga pošiljamo takole po spletu... Prihodnjih gotovo pridemo bolj oprani :)
[gallery=7]
Tristo kosmatih medvedov! V svoji sobi sem včeraj zagledal pijane mravlje. Ne vem katera sorta mravelj to je, ampak vsekakor begajo naokoli kot pijane. Take počasne, 3 korake (1 premik, ampak 3 noge, torej 3x1) v desno, 3 korake v levo, pa potem malo nazaj... Definitivno pijane. Ker je soba redno prezračevana dvomim, da bi jih motil slab zrak. Vem, da jih od včeraj dalje, ko sem naštimal 3 pasti za mravlje malo daje omotica zaradi omamnih strupov, ki se nahajajo v teh "hiškah za mravlje", pa vseeeno... Ni mi niti jasno od kje so se vzele?!
Še en primer za komisarja Rexa, detektiva Johnyja, Monka, Horatio-ta in še kakšnega izmed televizijskih junakov nerešljivih ugank!
Danes zaključujemo z decembrsko številko revije Šport. Ta mesec smo spet eno super dobro številko pripravili, tokrat z rdečo nitjo vezano na zlato dobo slovenskega alpskega smučanja. Komaj čakam, da vidim naslovnico! Poleg tega, da je ustvarjanje revije zelo zabavno in veselo je tudi odličen pokazatelj kako hitro teče čas... Vsakič, ko izide nova številka, se namreč zavem, da je že spet naokrog cel mesec!
Zdaj pa šibam na rekreacijo...
Danes je zelo podobno kot včeraj. Precej slabo. Kar se vremena tiče namreč... Najprej smo mislili, da bomo šli plezati led v avstrijo, pa se je izkazalo, da ni narejeno še nič in da povrh vsega še vedno traja jaegersaison (sezona lova ali nekaj podobnega). Misli smo preusmerili v pršič, a je tudi v avstriji in na visokoležečem Obertauernu vreme odpovedalo.... Namesto sneženja ledeni dež in okrog 0 stopinj. Naj gre nekam...
Včeraj smo se skupaj usedli avtorji novega filma Lovci na led (Ice Hunters). Napisan je scenarij, razdelan je plot, postavljena struktura in izbrani igralci. Zaključek naše debate je bil ploden, (skoraj) vsi pogoji za snemanje filma so izpolnjeni! O čem film gre v grobem oriše že naslov, uradna predstavitev projekta pa bo sledila enkrat v prihodnjem mesecu.
Premiera filma je planirana za december 2008 ali marec 2009.
Zaenkrat se stanje dobro izboljšuje in srčno upam, da bo tako še ves mesec, ko naj bi bilo zdravljenje posledic operacije končano.
Za tiste, ki že ali pa še boste razmišljali o operaciji in odpravi dioptrije in drugih težav z vidom, pa v pomoč in razmislek navedem še nekaj dejstev, kako je operacija potekala.
Najprej sem se dal pripeljalti v Žalec, kjer dr. Irman laserske operacije oči izvaja že polnih 15 let. Postopek (v mojem primeru PRK) pa gre po korakih nekako takole:
Naslednji dan sledi pregled, če ni infekta ali česa nepričakovanega in to je to. Okrevanje pa potem traja nekako 5 dni, vmes je malo zoprno in srbi, skeli in peče, ampak je znosno. Pa če je meni znosno in sem bolj ali manj "boječka" ali zajec, kar se tiče prenašanja bolečine, potem je najbrž komu drugemu toliko lažje.
Čez 1 mesec pa sporočim, če poseg priporočam in v kakšni meri je uspel. Danes, 13 dni po operaciji, vidim na daleč že kot sokol, na blizu mi pa desno oko zaradi načrtovane hiperkorekcije še malo nagaja, amapak sem prepričan, da se bo tudi to še uredilo.
Več informacij na www.irman.si
Pa še video za tiste najbolj radovedne. Video sem našel na Youtube.
[youtube http://www.youtube.com/watch?v=aEYGoVcQvCw]
Se še spomnite avtomobila, ki smo ga klicali Bolha? Takšna prikupna mala škatla na štirih kolesih, v katero si - v primeru, da si bil večji kot 190 cm, že kar zelo težko zlezel. Poleg tega so bile Bolhe v letu, ko sva jo z Borutom kupila, že zelo "dotrajane" in nasploh ne prav zaželene. Tako sva se nekega dne odločila, da je kino predrag štos in da v bistvu filmi povečini niti niso tako v redu, da bi si jih bilo vredno ogledati. Pred nama se je ponujala posebna priložnost. Bolho sva imela možnost kupiti za bivših 15.000 SIT. Nisva prav dolgo razmišljala ali oklevala ob dejstvu, da je bila Bolha neregistrirana in da tudi ni imela nobenih možnosti, da bi se še kdaj vozila v prometu. A je za to tudi nisva potrebovala.
Ko sva avto plačala sva morala z mojim tedanjim avtom še na bencinsko črpalko po gorivo za Bolho. Natočila sva do vrha in že je zabrnel motor v njenem zadnjem delu. Takoj sva se podala na spoznavno turo. Kar čez Sračjo dolino. Ker je bila ura že pozna, midva oba pa precej objestna, nisva šparala z gorivom in posledično ne "z gasom". Super je šlo, tako čez šodr, kot čez vodo, luže, blato in vse ostalo kar naju je na gozdni cesti čakalo. Naposled sva jo parkirala v naselju, kjer sva živela in jo "okrasila" še z natisnjenimi ponarejenimi tablicami. Odšla sva spat, s težkim pričakovanjem naslednjega dne.
Zbudila sva se v megleno in hladno jutro. Povrh vsega je bilo zelo vlažno. Izpolnjeni so bili torej vsi pogoji, da se ljudje rajši zadržujejo v svojih domovih in ceste ter naravo prepustijo otročadi. Nama.
V kakšnem desetem poskusu je Bolha vžgala! Kar zavriskala sva od veselja in zadovoljna pričela "umirjen" dovoz do prej omenjene gozdne ceste. Takoj, ko je bila za nama "nevarna čistina" (1 km odsek "ta prave" ceste, ki je vodila v hosto), sva pohodila gas. Kakšno uro sva se vozila gor in dol po Sračji dolini, ko naposled ni bilo več zanimivo voziti samo po cesti.
Kot nalašč so tam nekje na odročnejšem delu ceste gradili nekakšno progo za tekmovanje s kroskami (motorji za po terenu, če se ne motim). Takoj sva se počutila poklicane za tekmovanje, da vidiva, če nama uspe z Bolho priplezati do vrha strme klančine.
Prvi se je kot voznik preizkusil Borut. Vzel je zalet in z močnim hrumenjem dotrajane mašine od Bolhe sva priplezala nekako do polovice. Sledil je drugi poskus. Tokrat se je bolj opogumil in tudi že spoznal, da Bolha niti ni tako slaba. S ful gasom sva tako letela z zaletom prek visokih trav opuščene gozdne ceste, vse dokler se cesta ni spremenila v kakšnih 40 stopinj strm breg. Bolha je rjovela, jaz pa sem se vse bolj krčevito oklepal okvirja od vrat pri odprtem oknu. Vsake toliko sem med zobe dobil kakšen kos zemlje, ki je odletela izpod kolesa in se nerodno znašla na mojem obrazu in drugod v potniškem prostoru. Ker je bilo tako strmo, da nisva dobro videla predse, sva tako ob nekem trenutku, ko je Bolha še vedno imela zalet in kakšnih 40 km/h brzine, spregledala nekakšen prekop. Dobrega pol metra širok je tako lepo akomodiral celotni premer gume od bolhe in samo sreči se imava za zahvaliti, da sva še imela dovolj hitrosti, da sva ta nesojeni jarek prevozila. A tudi to ne brez posledic.
Avto je tako silovito zabilo v luknjo, da je po vsej dolžini podvozja zahreščalo, naju z Borutom pa z glavami zabilo v strop. K sreči sem imel dobre reflekse in sem se dovolj hitro ustrašil sunka ter končno zaprl usta in se nehal režati. Če se ne bi, bi mi namreč manjkalo nekaj zob. S svojo bučo sem namreč kresnil naravnost v strop in zatem še v moja (sovoznikova) vrata oziroma okvir le-teh.
V tem drugem poskusu sva tudi premagala strmino in prišla na pravo gozdno pot. Ker je bila preozka za vožnjo, sva pač improvizirala in se nasploh obnašala zelo nespametno. Kmalu sva se namreč z avtom vred znašla na strehi. Ne vem kaj mi je bilo, da sem se tako ustrašil in sva takoj splezala iz avta in stekla stran. Najbrž sem preveč gledal filme in mislil, da se bo avto kar sam po sebi vžgal. Ker ognja ni bilo od nikoder, bencin pa je le počasi kapljal iz dotrajanega tanka in mimo slabih tesnil, sva z Borutom sklenila, da s pomočjo vzvodov avto obrneva nazaj v pravi položaj. Z dolgimi debelimi vejami sva ga tako po klancu navzdol zavalila na kolesa in bila pri tem celo uspešna. Tokrat sem za volan sedel jaz in z največjim užitkom avto s hitrostjo spustil po bregu navzdol. Jarek, ob katerem sva gor grede oba skoraj izgubila zobe, sva previdno obšla po desni skozi grmičevje.
Avto je počasi začel sopihati. Ta dan je namreč preživel še mnogo skokov, karambolov v skale in drevesa in tudi nekatere prave trike, ki sva jih oba z Borutom dotlej gledala samo na Camel Trophyju po televiziji. Povsem blatnega in polnega trave sva parkirala in nove avanture prestavila na prihodnje jutro.
Spet sva začela zgodaj, takistvo v slabem in neprivlačnem jutru. Z avtom sva postajala vse bolj neizprosna in tako se je Bolha kmalu uprla. Najprej sva polomila menjalnik, tako da je delala samo še vzvratna prestava in 1. za naprej. Obese koles so se zaradi skokov, vožnje po stopnicah in drugih trikov pravtako utrudile in začele kazati znake staranja. Kolesa so namreč stala povsem postrani, na mestu kje se dotikajo tal vsaj 10 centimetrov bolj navzven kot zgornji del. Tudi odbijači so bili precej transformirani in nasploh cel avto ni več dobro izgledal, bil pa je že tudi komaj vozen.
Ne le, da je odslužil svoje 3 dni tlake, kar je 5000 SIT/dan in 2500 SIT/osebo - bil je vsaj 10x boljša zabava kot nekaj filmov, ki bi jih za ta denar pogledala v kinu. Povrh vsega sva potem avto za nadaljnjo rabo prodala naprej nekim ne-slovensko-govorečim mulcem, in si tako pokrila še stroške za gorivo, ki sva ga bila porabila v teh dneh.
Pa varno vožnjo!
Danes sem prvič v sezoni 07/08 stopil na smučke. In to direktno na pršič, ki smo ga teptali v Obertauernu v Avstriji. Na žalost so nam jo malce zagodli oblaki in megla, z -14°C pa nam je pravo zimsko vzdušje dopolnil tudi močan severni veter. Za pokušino prilagam nekaj fotografij...
[gallery=6]
