Potovanje lakomnika v deželo Ramadana

Ne moram si kaj, da se mi ne bi Arne vsakič, ko pomislim na njegovo peripetijo - malce zasmilil. Če zame pravijo, da brez hrane težko potrpim, potem je Arne še hujši. Predvsem pa me v sposobnostih zaužitja gromozanskih količin hrane pošteno prekosi. Ampak ok, naj mu bo. Je mlajši, pa še raste pa se mirim s tem, da zato pač lahko več požre. Vsekakor pa ostaja žalostno dejstvo, da se je Arne s prijatelji napotil v Maroko. Krasna dežela, zanimivi ljudje, fantastične barve in impozantne gore. Ter Ramadan! Ko sem slišal to besedo, me je od virtualne lakote kar takoj zvilo v želodcu. Ko mi je pripovedoval kako je potovati lačen po deželi, ko vlada ramadan, ki ga sam ni navajen, sem si lahko samo predstavljal kruto dolge dneve sanjarjenja o dobri hrani.

Obenem pa mi je obnovilo spomine na mojo prvo alpinistično odpravico v Peru. Na drugi konec sveta, vsaj tako se mi je zdelo, pri rosnih 17-ih letih, ko sem prvič potoval tja v družbi petih somišljenikov. Pa bom o odpravi in peripetijah tam kdaj drugič - tako ali tako sem sam sebi dolžen še poročilo napisati, kot to sicer počnem po podobnih avanturah - tokrat pa le nekaj o povratkih iz hribov.

Ko smo se namreč vrnili iz tamkajšnjih hribov in se napotili na osvežitev v Huaraz, je mene vedno čakalo ravno obratno. Najprej sem celo vožnjo sanjaril o hrani in o tem kaj bom jedel, kako bom jedel in podobno, potem pa sem se že po prvem obroku zastrupil s sicer tako težko pričakovano hrano. Sledilo je pogosto obiskovanje toaletnih prostorov in intenzivno hujšanje. Kombinacija telesnih naporov, podhranjenosti, velike višine in še zastrupitve je po mojem mnenju ZELO učinkovita kura. V kočni fazi sem pri 185 centimetrih višine dosegel zavidanja vredno peresno lahko težo 58-ih kilogramov. Ne samo da sem izgledal kot en shiran Gringo, tudi vsaka sapa vetra me je premikala kot odpadajoče jesensko listje.

Ok, bodi dovolj, ker sem že povsem zašel. Dejstvo ostaja - če človek rad je, potem nikar v deželo ramadana v času - ramadana!

Obisk alpinistične šole FreeApproved

Danes po službi sem se odpeljal na obisk naše alpinistične šole. Kot pravi Zlato - samo zato, da bi nagajal in da bi imel on tremo. V resnici sem želel le videti kaj se počne in kako in bil - znova - zelo navdušen. Vsi tečajniki so zelo prizadevni in hitro napredujejo tako v praksi kot teoriji. Z našim najbolj znanim astronomom in še bolj slavnim navigatorjem (sicer neprekosljivi Tadej je 2. po vrsti) Džanijem, sva najprej iskala pravi vhod v šolo. Težava je kajpak nastala zato, ker obstajata dve šoli z istim imenom in z vso pravico je Đani zapeljal k napačni in potem zamudil debele 4 minute. A ni bilo hude krvi. Naših ljudi je bilo na sicer majhni stenci tako ali tako vsevprek.

Sicer nisem uradni kronist naše alpinistične šole in upam, da mi Bor oprosti, ker mu skačem v zelje s tole objavo... Bom zato rajši kratek in naj zaključim le s tem, da se že veselim občnega zbora z vsemi 50-imi snežaki, debeluhi, friapruvdovcih ali kakorkoli se že imenujemo.

Virtualni izpiti

Že večkrat se mi je zgodilo, da sem sanjal, da pišem izpit in da nič ne znam. Pa da bom pogrnil ipd. In to se mi je zgodilo tudi še po tem, ko sploh nisem več na faksu, ker sem ga že končal in diplomiral. In to se ni dogajalo samo z izpiti za fakulteto, podobno se mi je namreč zgodilo tudi že, ko sem sanjal o izpitih za alpinističnega inštruktorja. Tudi ta izpit sem že davnega leta 2003 opravil z odliko, ampak vseeno se mi pred očmi prikazujejo trenutki groze, ko ne znam zavezati nekega kompleksnega vozlja, napraviti nosil, imobilizirati razcefrane tace in podobno.

Upam, da se takšne sanje čimpreje nehajo in da končno dojamem, da je ta del preizkušenj in izpitov za menoj.

Zdaj pa na delo.

Zima je že tik pred vrati

Če to ni super?! Komaj že čakam radost prvega snega in s tem povezano divjanje po pršiču s smučmi, plezanje v zaledenelih slapovih in druge zimske vragolije. Malo me sicer moti zgodnje vstajanje ob 4. uri, ko sicer večina mojih vrstnikov šele prihaja z raznih veseljačen, ampak se tudi zgodnjega vstajanja za plezanje privadiš. Ko sem danes gledal spletno stran pro-vremena sem mimogrede pogledal tudi spletne kamere in že videl prvi sneg v KG na Gorenjskem. Še malo, čisto malo in bodo vse padavine samo še snežene. Letos se nam torej končno obeta prava zima. Upajmo!

Plezališče Črni Kal

  Kljub ne ravno najboljši vremenski napovedi sem se z ostalimi vred opogumil, da smo odhlačali v plezališče Črni Kal. Standardno zbirališče na končni postaji avtobusa številka 6 je bilo polno avtombilov in nadebudnih tečajnikov letošnje alpinistične šole FreeApproved. Kamorkoli je segel pogled, sami tečajniki. Le tu in tam so se vmes pokazali kakšni znani obrazi, izstopajoče barve las, prepoznavni glas ali tipska hoja.

Po relativno hitrem postopku smo se napakirali v avtomobile in že smo z veliko hitrostjo premagovali razdaljo proti Primorski. Med krajšim postankom na Petrolovem bencinskem servisu Hip Hop na Lomu sem se izdatneje opremil še s prehrambenimi izdelki, saj sem zajtrk kot ponavadi preskočil, dan v plezališču pa je brez hrane precej pust. No pa tudi lakota ni prijetna stvar.

Kljub temu, da je tokrat v avtu sedel Tadej, kar večinoma pomeni, da se izgubiš bodisi že pri sami vožnji do izhodišča ali pa vsaj na dostopu, smo tokrat - kar neverjetno - prispeli točno tja, kamor smo želeli. Ko sem odprl vrata parkiranega avtomobila je v notranjost zavejal tako ledeno mrzel veter, da sem kar otrpnil. Ker so bili odzivi pri sopotnikih podobni, je bojazen, da sem pomehkužen - odveč.

No pa sem se vseeno kar kmalu pogrel. Medtem, ko smo razpravljali katera cesta hitreje pripelje do Črnega Kala, je Tadej pohvalil "Strmina sendvič". Tako se namreč glasi prevod njegovega Hill Burgerja, ki ga je od ne-vem-kje pobral, saj je takorekoč edini zares znani "burger" v Sloveniji prav Viki Burger, medtem ko o strmina-sendviču nihče še nič ni slišal. Smeh me je tako dodatno prebudil, pogrel in že sem bil pripravljen na plezanje.

V plezališču pa kljub relativno zgodnji uri po 9.uri nismo bili prve izgubljene duše, željnje plezarije. Pred nami sta se v stenah že razmigavala dva kandidata. Ko sem iz nahbrtnika zložil vso opremo in hrano, sem v trenutku zasedal kakšne 4 kvadratne metre površine. Še ves zamrznjen sem se z vsemi sloji oblačil spravil v steno nad seboj in napeljal prvo lahko smer za prihajajoče tečajnike. Podobno smo naredili še s preostalimi prostimi vrvmi in že se je tečaj lahko pričel.

Prav vsi tečajniki so neverjetno pridni in zagnani, prijetno pa me je presenetil še sotrpin, filmski junak, mojster električnih vezij, solarnega sistema, osončja, vesolja in drugih tovrstnih ved - Dzani. Brez prestanka je obdeloval smeri po dolgem in širokem in neustrašno bil sizifov boj z gravitacijo. Zelo se me presenetili tudi ostali, predsvem s pridobljenim znanjem izdelave vozlov in drugih nujnih postopov. Zahvala gre seveda njihovi prizadevnosti in pa majstru Zlatotu.

Sam sem se najbolj posvečal prehranjevanju. Vmes sem pazil na varnost, napeljal nekaj smeri in si lomil prste v ne omembe vrednih smereh s piškavimi ocenami. Bolj kot je šel dan h koncu bolj je kopnel moj kupček hrane in ko je naposled končal v mojem želodcu, je bilo plezanja zame konec.

Dan se je zame zaključil s hrano (spet) nekje v Uncu, kjer smo v gostilni in piceriji polni gasilcev zares varno jedli pico poleg odprtega ognja.

Košarka

V torek okrog 17-ih sem se spravil na košarkarsko igrišče. Ker so nam termin, ki smo ga imeli že takorekoč kupljenega kar naenkrat ukinili, smo pač igrali zunaj. Metanje na koš je bilo tako hecno... Namreč že kakšnih 10 let nisem igral košarke. Pred tem pa kakšne 3 ali celo 4 leta zelo intenzivno, preko celega poletja, seveda spomladi in v pozno jesen, do prvega snega. Košarko smo igrali neprestano.

No in sedaj se mi je igranje spet zahotelo, tako enkrat tedensko, s kolegi s faksa. Ohranjanje stikov na tak zdrav športni način nikomur ne bi škodilo, prej obratno. Žal se je vse izjalovilo, ker so vsi termini oddajanja šolskih telovadnic bolj ali manj zasedeni. Vsaj takšni, ki bi ustrezali vsem. Jutri bomo še malo poskusili poklicati naokrog, da vidimo, če morda le še kje obstaja kakšna luknja. Jaz seveda držim pesti. Igranje zunaj žal ne pride v poštev, ker bo noč vse daljša in dan vse krajši.

Smrtonosni zajček

Na prigovarjanja obiskovalcev bloga in vsesplošnih kritik mojih gimnazijskih dni (o ja, tudi mami bere blog in sem jih že slišal - za nazaj!) bom nadaljeval z eno (ne smrdljivo) zgodbo o t.i. (tokrat imenovanem) smrtonosnem zajcu. Upam, da bo všečna. Bilo je sončnega jesenskega jutra, če se ne motim enkrat prav tak čas kot je sedaj, ko sem malo razmišljal o lomnih zakonih, svetlobi in odboju le-te. Ker je v praksi vedno vse lažje razumeti in dojeti, sem se svoja teoretična razpredanja odločil podkrepiti z dejstvi.

Kot se najbrž vsi, ki ste hodili v šolo lahko spomnite, je bilo nad umivalniki, kjer smo morali, ko smo bili "dežurni", prati tiste smrdljive gobe in z njimi brisati tablo - ogledalo. Tako po občutku in spominu bi rekel, da je ogledalo merilo nekje pol metra v širino in kakšnih 40 cm v višino. Ker smo bili tisto uro v učilnici, ki je bila obrnjena naravnost proti jugovzhodu, so bili tako izpolnjeni vsi pogoji, da sem svoja teoretična dejstva podkrepil še s praktičnim preizkusom.

Nisem si namreč mogel kaj, da ne bi snel velikanskega ogledala in z njim vred stopil do okna. Naravnost nasproti tisti dan odprtega okna Bežigrajske gimnazije prikladno, kot na dlani, leži naselje Župančičeva jama. Najbližja stanovanja so od dotičnega okna oddaljena kakšnih 300 metrov zračne razdalje. Za mojega zajčka je bila to mala šala.

Nameril sem in sprožil. Gigantski zajec, ki je na stavbi bežigrajskega dvora zaradi razpršitve svetlobe naredil kakšne 4 kvadratne metre velik snop slepilne svetlobe, je že razveseljeval ne le mene, ampak - v to sem prepričan - tudi vse tiste, ki so preslišali budilko. V marsikaterem stanovanju so namreč z grozo vstajali mladi in stari, lepi in grdi, leni ter marljivi ljudje. Vsem pa je bilo enotno to, da jim tistega jutra ni bilo popolnoma nič jasno. Vsa stanovanja v katere sem naperil svojega uničevalskega zajca so namreč obrnjena na sever in tako praktično nikoli ne dobijo v stanovanje direktne sončne svetlobe. Tokrat pa jih je obsijalo s takšno močjo, da so najbrž mislili, da sanjajo, da gledajo nadaljevanje Armagedona, kjer Brucu Willisu ni uspelo sprožiti odrešilne bombe in Liv Tyler ni objela Bena Aflecka ob povratku na Cape Canaveral. Bolj kot so se približevali oknu, bolj so si z dlanmi prekrivali oči, da bi videli kaj se dogaja in če so v resnici še živi. Ko sem tako z zajcem strašil in budil vse kar je lezlo in ležalo po posteljah, sem dobil idejo, da bi bilo mogoče dobro posvetiti še komu.

Spravil sem se, ne da bi preveč razmišljal, na voznike. Ko sem na prehodu za pešče direktno pod našo gimnazijo oslepil nekaj šoferjev avtobusov številka 20 - via Fužine, so vsi po vrsti zaradi slepote v trenutku in sunkovito ustavili vozilo. Ko sem to nekajkrat ponovil sem se le spametoval in sklenil, da to najbrž ni preveč pametno, vsaj sodeč po zelo frekventno uporabljenih avtomobilskih hupah, ki so vozili za busom. Skozi zaprta vrata in prednje vetrobransko steklo avtobusa sem iz ustnic prebral vse mogoče sočne kletvice, kjer so mi občevali z mamo, sestro, bratom, celotnim sorodstvom in še psom. Slednjega k sreči nimam, a vseeno.

Ker se je ura že nevarno približevala odločilnemu trenutku, ko se v razred primaje učiteljica in za seboj zapre vrata, sem zadnje sladke trenutke izkoristil tako, da sem jo - dobesedno - posvetil nepriljubljenim birokratom. Tako sem še malo svetil po okoliških stavbah kakor daleč je neslo moje oko in dokler je bil položaj sonca še ustrezen za makasimalni svetlobni učinek.

Na koncu sem ujel še zadnji trenutek, ko sem ogledalo obesil nazaj nad umivalnik, saj se je takoj zatem v razred primajala takrat zelo nepriljubljena in kosmata tovarišica.

PS: To ni pošteno. Vsakič, ko napišem eno peripetijo, se mi porodi 10 novih. Ampak prihodnjič se preselimo še v osnovno šolo Danile Kumar. Ker se bojim, da če bom sedaj pisal samo o gimnaziji, da mi bodo na koncu še maturitetno spričevalo zaplenili.

Plezališče nad Vipavo

S Tadejem, ki ga lahko odslej kličemo poleg Kena tudi gozdni joža (obrazložitev kdaj kasneje), sva jo mahnila v vetrovne stene nad Vipavo. Že ko sva zapustila avtocesto in se pričela spuščati proti Vipavski dolini sva na opozorilni tabli uzrla jakost vetra 64 km/h. Mene je kar zazeblo, zlasti zato, ker je bila zunanja temperatura 7°C. Parkirišče sva hitro našla, kar je bilo kar presenetljivo, saj navadno, ko je z mano Tadej, vedno kam zaidemo. No, pa nič se ne bojte, tudi danes mi ni ostal dolžen! Najprej sva se tako kot v sosednjih dveh avtomobilih zaradi jutranjega mraza še malo zadrževala v topli potniški kabini avtomobila, potem pa zagrizla v breg. Tadej je sila preprosto podajal možnosti - ali greva levo ali pa desno. Nič, sem si rekel, pa pojdimo desno. Pa sva šla. Ko sva tako hodila že kar lep čas in - se mi zdi - prišla že nazaj do avtoceste, pa sem le rekel, da jo mahneva na levo. Strmo diagonalno levo sva jo tako ubrala prek melišča, kjer sva oba zadihana že po 50 višinskih metrih naredila kratko pavzo. Da bi čimhitreje minila in da ne bi bilo dolgčas, sva se odločila metati kamenje. Ker sva bila daleč od ustaljenih poti in nasploh nekje bogu za hrbtom, se nisva bala, da bi koga zadela. Najbolj zabavno je postalo, ko nama je uspelo po 30 m padanju kamenja zadeti prav v eno masivno skalo, na kateri so se potem kamni raztreščili in je okrog in okrog pršelo. Kot šrapnel. Minute si hitro tekle in tako sva kot dva otroka metala kamenje in se navduševala vsakič, ko je komu uspelo narediti t.i. "kasetno bombo".

Naposled sva le odrinila naprej in kmalu prišla do novega mesta za počitek. Tokrat sem se odločil, da sklatim prvi sendvič. Tadej je medtem odšel na kratko raziskovalno turo in lomastil nekje po komaj prehodnem šavju. Ko se je s svojimi debelimi bodlni vred skoraj zataknil, se je le obrnil in prihlačal nazaj. Ko se je le vrnil, se je odločil preobleči, nase pa je navlekel takšno barvno kombinacijo nekakšnih "pumparic" in hecne majice, da je še celo sam sebi rekel gozdni joža. Jaz sem medtem brez vprašanja odprl njegov slivov Fruc, moj ledeni (takrat že mlačni) čaj pa pustil zanj.

Spet sva se premaknila, le da se mi je tokrat Tadej verjetno maščeval za mojo brezbrižno "menjavo sokov" in pa opazko z gozdnim jožo na čelu. Maščevanje pa je bilo sladko (zanj), saj sva se gonila naravnost v breg, sredi goščav polnih sumljivih insektov. Naposled sva le prišla na neko na pol shojeno stezico in deset metrov više prišla namesto pod steno - nad njo. Ni nama preostalo drugega kot da sva nekako splezala navzdol nekih 10 metrov, potem pa se le nekako pripela na sidrišče in se od tam po vrvi spustila na varna tla.

In s čim lahko zaključim? Plezalnega dela danes ne bi opisoval. Malo zato, ker nisva plezala nič prav posebnega; morda lahko resnično pohvalim le kvaliteto skale in malo pograjam mestoma izjemno neumne pozicije svedrovcev za varovanje. Namreč ko ga vpneš si tako ali tako že prek vsega, če pa tik pod njem zdrsneš, se gotovo pošteno razpackaš. Podobno kot v kakšnih smereh v Paklenici na primer.

Najbolje pa bi lahko današnji dan povzel z ugotovitvijo, ki se mi poraja že zadnjih nekaj tur s Tadejem... Da če je on zraven, se vedno izgubiva, zalutava ali nekako drugače zavijeva tja, kamor ne bi smela. Res pa je tudi to, da je vseeno vedno prijetno in zabavno, pa še vsaj delček njegovih zalog hrane dobim (danes npr. tuno).

Moj dedek je 100 let stara faca!

In to kar dobesedno. Danes je namreč praznoval 100. letnico rojstva. Če samo pomislim, da je to dejansko celo stoletje življenja. Neverjetno.

Starejši gospod, prof. Martin Čokl, po svojem psiho-fizičnem stanju bolj spominja na kakšnega pri 70-ih, ne pa 100 letih. In da ne bo pomote - v življenju mu je bilo vse prej kot postlano. Če drugega ne, je preživel vso svojo rano mladost na kmetiji in opravljal sama težka fizična dela, sledila so leta študija in zatem, med 2. svetovno vojno - več najhujših koncentracijskih taborišč, v katerih je bil interniran pravzaprav celo vojno. Sprva je bil vojni ujetnik, ko so ga zajeli z njegovo baterijo vred, ko so se umikali proti Hrvaški, potem pa so ga selili od enega do drugega taborišča, kjer je dnevno smrti zrl v oči. Še danes z zanimanjem in malodane odprtimi usti poslušam njegove zanimive zgodbe iz prve in druge svetovne vojne.

Kakorkoli že, zelo fajn je to, da ima še vedno povsem bistre misli in je povrh vsega še celo zelo duhovit. Z eno besedo - faca. Sto let stara faca.

Potrdilo o telesni aktivnosti in košarkarska žoga

Če se še malo spomnim na čase na fakulteti, mi danes ta trenutek pade na pamet šolska telovadba. In vsi z njo povezani absurdi. Najbolj se mi je osebno zdel zanimiv ta, da sem moral JAZ nositi konec leta opravičilo za izostanek od telovadbe. Malo se mi je zdelo bedasto, če sem povsem odkrit, to pa zato, ker nisem ravno lenoba, ki bi ležerno poležavala v kavču, grizljala čips in srebala pivo. Vse to seveda pred televizijo.

Med faksom sem kar pridno migal. Štirikrat tedensko sem s Troštom premetaval uteži na fitnesu, enkrat na teden sem se razmigaval na umetni plezalni steni na agroživilski, med vikendi sem redno plezal ali smučal. Skupno torej v povprečju 5-6 dni aktivnosti na teden. In to ne nekaj na pol, ampak povsod na polno - več let sem imel tudi status vrhunskega športnika po kriterijih OKS.

No ampak na faksu sem si vsakič znova moral izmisliti zakaj ne hodim na šolsko telovadbo. Ni pomagalo, če sem rekel, da treniram drugače ipd., prav vsakič sem moral nositi takšna in drugačna potrdila. In ko se spomnim na šolsko telovadbo in košarko, ki sem jo v sklopu fakultete celo enkrat odigral, se selim h košarki.

Danes sem namreč kupil novo košarkarsko žogo! Ob torkih bomo namreč s kolegi s faksa in drugimi prijatelji igrali košarko. Spomnim se še časov konca osnovne šole in pa začetka srednje, ko smo vsak dan pratično od zore do mraka igrali košarko s prijatelji z ulice. No sedaj se mi je košarka spet zaluštala in v torek začnemo zares... Bom videl, če še zadanem kak koš ;) Predsvem pa se veselim druženje in zabave, ki spremlja igre z žogo.