[gallery=1] Za test galerije in kako se da fotografije pametno vključiti na stran sem izbral nekaj minulih naslovnic revije Šport.
Pravzaprav ni več kaj dodati, vseeno pa lahko naredim še "copy paste" mojega replyja na vsa možna babja pričkanja na strani Gore - Ljudje. Moja objava na Gore-Ljudje oziroma pripomba na tole objavo.
"Ko vse pogosteje prebiram diskusije in vse daljše pogovore na temo zavarovanja, plačevanja stroškov ipd., se vprašam - zakaj sploh komplicirati?!
Preprosto obiščite stran Alpenferein.at
Postanite član, izberite si katerkoli odsek želite in to je to. Prejemali boste še relativno zanimiv bilten oz. glasilo in bili zagotovo zavarovani do primerno visoke vsote - povsod. Poškodovani ali ne, rdeči ali črni, suhi ali debeli. Zavarovalnici je povsem vseeno, da je le pri zavarovancu XXXX zelena puščica in status "PLAČANO".
Sicer osebno nisem izkusil kako "v praksi" zgleda zavarovanje in kakšni so postopki, mi je pa o tem govoril prijatelj iz sosednje Avstrije, kjer je imel člansko izkaznico (in zavarovanje).
Ko so ga rešili in prepeljali v bolnico zaradi ozeblin, so ga najprej prijazno oskrbeli, zatem pa kmalu povprašali po zavarovanju. Ker (planinske članske) izkaznice ni imel s seboj, povedal pa je, da je član "Vereina Stubai", so odgovorni preverili njegovo članstvo, dobili številko izkaznice in takoj zatem klicali na zavarovalnico. In to je bilo vse. Ni se več ukvarjal z ničemer (razen z okrevanjem).
Zadnje na kar bi kdorkoli v stiski moral pomisliti je pa to, koliko ga bo stalo, če mu rešijo življenje! Popolna bedarija, zlasti zato, ker je povsem brez potrebe. V Avstriji imajo to že dolgo rešeno in če (dokler) tega ne uredijo še pri nas, bo pač vse več članov v Avstriji. In verjemite, če ne prej, bodo to področje na PZS uredili takrat, ko bo zaradi podobnih reči začelo članstvo upadati.
PS: Pa še ena (sicer ne pravična prednost) avstrijske izkaznice, ki sem jo izkusil v Franciji... V koči vas bodo razporedili v (ogrevano) sobo z "zahodnjaki" in ne v mrzlo z vzhodnjaki. Žalostno, a resnično. "
Pred kratkim sem posodobil kodo svojega bloga. Zdaj pa mi je vse skupaj sumljivo, ker že kar na 1. žogo vse deluje kot je treba. Prepričan sem namreč, da je nekje nekakšna finta in da bo v kratkem vse skupaj padlo dol. Morda pa tudi ne... Bomo videli?! 1. dodatek Aha - tole sem dopisal ekstra. So se že pojavile prve težave in sicer spet je cel kup reči v angleščini namesto slovenščini. Tako da bom spet moral po kodi šraufati :(
2. dodatek Še tole dodam... Na živce mi gre tista celotna stranska vrstica, ker je preveč razdrobljena in bom moral po vseh možnih datotekah spet iskati rešitev, kako vse skupaj stlačiti v eno vrstico.
Danes sva se s Kenom (kdor še ne ve, kdo ta atletska oseba s tem nadimkom je, naj prebere tole) odpeljala proti vzhodu. Prav počasi, kot dve stari razjahani kravi, sva se zgodaj dopoldan odpravila vertikalnim dogodivščinam naproti. Tokrat je izbiral Ken - in izbral je plezališče pod Reško planino. Sam nisem prav pretiran navdušenec plezanja v plezališčih in v splošnem ne preveč zagrizen obiskovalec le-teh, a sem danes vseeno odšel z veseljem. Prejšnji večer sem še kar pozno v noč pridno tipkal že-ne-vem-katero stran diplome, in mi je najbrž tudi zato bolj prijala neka bolj ležerna rekreacija.
Spoznal sem tudi, da se Tadeja (ups, izdal sem kdo je Ken) drži ena posebna zla sila oziroma da je uročen. In sicer - zaradi njega se človek vedno izgubi. Če že ne v steni, pa vsaj na poti do tja. No, pa le ne na poti - mimogrede, prek, čez, okrog Žalca in še enkrat vse skupaj, sva se izgubljala kot nora - izgubila sva se tudi na dostopu. Tadej je na vsak način hotel nek sektor, za katerega še vedno sklepam, da ne obstaja.
Tako nama je povedal tudi Bedancu podoben gozdni mož, ki je urno priskakljal mimo naju. Bosonog, a za primer napada medveda opremljen s kangljico JUB, ki jo je nosil okrog pasu. V njej je hranil še povsem nove šprinterke - natikače YASA iz leta 1972. Ko je tudi on - kot lokalni poznavalec - rekel, da ta sektor ne obstaja, sva odkolovratila nazaj navkreber. Nazaj k prvemu sektorju, ki nosi ime "nad kapelico".
Prav presenečen sem ugotovil, da pravzaprav niti ni slabo. V miru sva uživala in splezala kakšnih 5 smeri, ko sva se preselila k nekoliko težjim. Ves zaripel sem v ne vem katerem poskusu komaj odtelovadil prek previsa brez pravih oprimkov, že je Tadej dobil idejo, da se preseliva še k težjim smerem. Tudi prav, sem si rekel in odracal za njem nekam v hosto.
No, potem pa tudi jaz ne bi bil jaz, če si ne bi izbral kar sem si - smer, ki mi je že od daleč zgledala precej nemogoča. Zlasti za moj trenutni nivo (ne)uplezanosti. Pa sem se vseeno zakadil in se po precej grdih izrečenih besedah, telovadbi, inovativnih in ilegalnih ter nemogočih gibih naposled prebil do vrha neke previsne plošče z mikro oprijemi. Pa niti ni bil problem previs, niti ne mali oprijemi, marveč velika razdalja med njimi, ki jih niti opica ne bi zagrabila brez, da bi ji od strahu zaprlo blendo na 22. Bila je to smer z oceno 6c+. Ko je svoje čarovnije odcopral še Ken, sva imela vsega poln kufer in si rekla, da slabše skoraj ne more biti. No in sva zavila v še eno 6c+ na podlago kakšnih 8 smeri pred tem. Aja, pa še od zadnje smeri sem imel podlahti tako navite, da si niti Fruca nisem uspel odmašiti.
Ken je s svojimi atletskimi gibi in gromozanskimi "bodlni" odtelovadil, se prestopal, mencal in naposled vseeno vpel prašička na vrh smeri. Mimogrede, za tiste, ki spremljate blog in niste plezalci, prašiček je nekakšna jeklena obesa zvita v obliki prašičkovega repka. Prek tega se vpne vrv, potem pa se spusti nazaj pod smer. Ampak ne! Kot da še ne bi bilo dovolj, Tadej sklene, da bova plezala še naprej. In kar naenkrat se znajdem z vrvjo nad sabo in že ji sledim in plezam. Neuplezanemu mi top-rope prav nič ne škodi - prej obratno.
Naslednji raztežaj sem moral splezati jaz. In bil je poln dreka! Dobesedno! Kot da bi vsi preklemanski ptiči v Sloveniji hodili na sekret prav tja. In to brez pretiravanja, saj je bilo tam gori vsaj 10 vrst iztrebkov; to je 10 različnih barv, 5 različnih oblik in kakšne 3 različne granulacije oz. stopnje homogenosti ali trdote.
Vprašali se boste, kako vendar vse to vem in da gotovo nakladam. Oooooo, ko bi vsaj! A glej ga zlomka, prav v tistem najbolj strmem, najbolj neizprosno izpostavljenem prestopu, prav tam - je bil eden in edini prijem. In na tem prijemu so se kar bohotili prej omenjeni bobki, žogice, gliste, kače in zmazki. In tako mi ni preostalo drugega (če seveda nisem hotel omahniti v globino), kot da zamižim in zagrabim. In v teh pičlih nekaj metrih sem torej zlahka ocenil vse prej našteto.
Ko sem le prebrodil to ptičje sranje, me je čakal še neroden prestop v desno. Od mencanja niže spodaj, so bile moji podlahti že tako utrujene, da sem samo še po čudežni sreči brez padca prilezel do varovališča. Ko sem se končno vpel, sem preklel vse kar nosi perje in leta po zraku. Pa še Tadeja, da me je poslal naprej v to posrano smer.
No in tako se je plezalna avantura končala. Čakala naju je le še ovinkasta pot domov, proti sončnemu zahodu...
V petek sem bil na sestanku s profesorjem - mentorjem za diplomo. Kot sva ugotovila, bo zaradi relativno zanimive tematike in uporabnosti dobljenih zaključkov analize in optimizacije, poglobljenost še nekoliko večja, predvsem pa še širše zasnovana in podkrepljena z več teorije. Tega slednjega - teorija - sicer nimam ravno najraje, a pač sodi zraven. Kot kaže me torej ta vikend čaka razmigavanje prstov po tipkovnici.
Že pred časom sem se opogumil in naročil novo makino. Tokrat s touch-displayem in ostalimi "state of the art" gadgeti. Naročilo je bilo sprovedeno že daljnega 18. julija, predvideni rok za pošiljanje iz tovarne pa 1.8. A kot kaže, se bo zavleklo. Problem je bojda enak kot pri nadebudnežih čez lužo. Zaslone z SXGA+ resolucijo in povrh vsega občutljivimi za dotik ter dimenzij 12 palcev je težko dobiti in se zaradi tega naročila pomikajo in odmikajo.
Kakorkoli že, upam, da bom vsaj do konca poletja dočakal težko pričakovano igračo...
Danes sem med pospravljanjem omar naletel na nekaj ne-zlikanih srajc. Čeprav sem bil že večkrat poučen, kako se stvari streže - mi je znova vse skupaj predstavljajo neznanski problem. Počutil sem se podobno nemočnega kot ob prvem roku izpita Matematike 4 na faksu pred leti. Karkoli sem poskusil, vedno enak rezultat. Pri matematiki napačen postopek in rezultat, pri likanju srajce očitno enako. Cilj je bil vedno enak - ena močno zalikana debela guba, ki se je potem ni več dalo odstraniti. Ko sem porabil ves bonus nezlikanih srajc in bil pri vseh neuspešen, sem enostavno obupal in vse skupaj zagnal v pralni stroj na super hitri ekonomični program ponovnega mečkanja (a enakomernega).
Sedaj se srajce sušijo, jutri oziroma za vikend pa bom kot kaže moral ubrati manj matematični ali pa bolj metodičen pristop. Teorija in izpeljave Taylorjevih vrst, drevesa in analitika mi pri likanju srajce ne bodo pomagali. To vem.
Gorniki in planinci ter mnogi alpinisti imajo (če bi to pisal pred leti, bi pisal "imamo", tako pa sem se v določenih pogledih spremenil - na slabše ali na bolje?!) prav posebno kulturo kar se tiče določenih stvari. Še posebej občutljiva tema je denar in deljenje stroškov. Ko smo se kam peljali po štirje na avto - jasno zaradi manjših stroškov - je pač vsak prispeval svoj delež za pot in s tem povezane stroške goriva, cestnin ipd. Nemalokrat se je pripetilo, da je nastal cel zaplet zaradi pičlih (bili so še tolarji) 20-ih tolarjev. Včasih kar nisem mogel verjeti, kako lahko tako picajzlasto in na tolar natančno delimo stroške. Kot da bo koga pobralo zaradi 20 SIT.
Zelo priljubljeni so tudi varčevalni ukrepi obiskov tujine. Tu je zaradi višjih cen "škrtarjenje" še bolj prisotno. Ko obiščeš tujino in tamkajšnje gore, se poleg koče bohotijo pisani šotori. V šotorih vzhodnjaki, v koči zahodnjaki. Zunaj smo spali, s seboj nosili hrano in vse ostalo. Pač vse v duhu in veri varčevanja.
Nekega dne pa se mi je posvetilo, da ko takole kvazi "varčuješ" in nosiš vso možno opremo, hrano in vse ostalo, potem pa od samega veselja, da si vse pritrogal gor in splezal/osvojil vrh ter vse to prinesel še dol - skočiš še na neko pijačo v središče mesteca. Za primer vzemimo Chamonix ali Zermatt. Tam karkoli popiješ stane 5 EUR. Ker te 1 sok še ne osreči in ne poteši žeje iz gora, spiješ še enega... in kmalu si na 15 EUR, točno toliko kot stane koča z zajtrkom.
Na te tipične "klajmbrske" škrtuharije me je najprej opozoril (kot zunanji opazovalec) en prijatelj, kmalu za tem pa še soavtor naših "celovečercev". In dejansko, ko pogledaš kako se "vzhodnjaki" obnašamo v tujini, ni nič čudnega, če nas "ne marajo". V končni fazi morajo vsi, ki tiste koče oskrbujejo, upravljajo in za njih skrbijo tudi živeti, jesti, otrokom plačevati šolnine, zavarovanja in še marsikaj... In enostavno ni prav, da se potem za tisti 1 EUR ljudje skrivajo, "švercajo" sendviče v ogrevano jedilnico koče sredi zime ipd.
Tole zablodo pa sem začel pisati predvsem zato, ker se je že pred časom v Sloveniji našel junak. No pravzaprav ni junak temveč prej kršitelj zakonov. Zaokrožili so namreč na računalnik preskenirani alpinistični in plezalni vodnički. In to za 700 MB skeniranih vodničkov. Prav neverjetno, koliko časa in volje nekateri zberejo, da se lotijo takšnih podvigov.
Žalostno se mi zdi to, da so npr. avtorji teh vodničkov izdelavi le-teh, preverjanju informacij in vsega ostalega - imeli s slednjim kar nekaj dela, v to vložili svoj trud in znanje. Potem pa se pojavi nekdo, ki vse skupaj preprosto skopira.
In ni minilo teden dni po tem, ko sem za to slišal, in že se je na "ferajnu" kot sem slišal pojavil CD. In ker večina "klajmberjev" seveda še naprej živi po starih dobrih načelih "najboljše je zastonj", že je dišalo po sveže pečenih CDjih, na veliko se je kopiralo... Bojim se, da bi se legenda Mihelič, čigar knjiga - z izborom najlepših smeri v naših stenah -, je najbolj zaželen tovrstni vodnik, v grobu obračal, če bi vedel...
Pa da kdo ne bo s prstom kazal name, češ zagotovo imaš elektronsko verzijo tudi ti! Ja, res - priznam! Imam jo. A sem že davno pred tem kupil vse natisnjene vodničke, ki pa jih imam sedaj tudi v elektronski obliki. In vesel sem, da imam tudi elektronsko obliko, saj skice in opise preprosto natisnem, ko grem plezati. Nič več prerisovanja ali - nespošljivo do avtorja -, izrezovanja skic iz vodničkov.
Po kratkem spancu ob 4 naposled zazvoni budilka. Pravzaprav me malo pred tem zbudi budilka od Arneta, saj si je za zajtrk omislil celo "šteko" jajc, torej 6 komadov. Ko si umivam zobe, me povpraša še, če imam čebulo in ne vem kakšne še vse sestavine. Ko mu odvrnem, da nič od naštetega nimam, si pač začne peči jajca in vanj zmeče vse možne začimbe, ki jih najde na omari. Meni se od vsega skupaj že kar malo obrača v želodcu, saj na žalost sam zjutraj ne moram veliko pojesti. Navadno spijem kakav in vaše zbašem kakšen piškot.
Čeprav je Kranjska Gora od izhodišča poti za pod Špik oddaljena le kakšnih 5 minut z avtomobilom, si naš dostop (dovoz) do izhodišča zasluži poseben opis.
Tadej je namreč off-road voznik s temu primernim avtomobilom. Čeprav sem pod Špik in na bivak za Akom že nekajkrat hodil, si nikoli, ampak res nikoli, ne bi mogel misliti, da lahko kakršen koli avto (razen traktorja) v tisti strmi in razdrapani klanec gozdne ceste vozi. No včeraj sem ugotovil, da sem se hudo motil.
S Tadejevim gozdarčkom (Subaru Forester) smo namreč po gozdni cesti z opozorilom "na lastno odgovornost" po skalah, velikih kot dojenčkove glave, leteli kot s Porschejem po avtocesti. Zaradi velike strmine me je v sedež dobesedno zalepilo, zaradi strahu in navdušenja obenem pa sem krčevito stiskal vratni ročaj. Motor je brundal, turbina pela, mi trije z vso opremo vred pa smo bili v pičlih petih minutah nekaj sto višinskih metrov više. Na vnaprej dogovorjenem mestu smo po navodilih parkirali avto, meni pa je usta še kar naprej raztegovalo do ušes. Enostavno nisem mogel skriti začudenja in navdušenja nad zmogljivostmi na prvi pogled cestnega avtomobila.
Dostop je minil hitro. Čvekaje smo požirali višinske metre in se že čez slabo uro znašli na ravnici pod ostenjem Špika. Nase smo nadeli plezalni pas in nanj pripeli čelade. Vmes je Tadej preoblekel in zamenjal nekaj kosov oblačil. Ko se je tako preoblačil in pripravljal za zadnje metre dostopa do pod stene, je Arne črhnil, da Tadej ves atletski in mišičast izgleda kot Ken. Če ne bi odtočil pred dvema minutama, se bojim, da bi se od smeha polulal kar v hlače. Spomnil sem se namreč, kako ga včasih hecam kakšne "bodlne" ma. Treniral je namreč atletiko in ima gigantska stegna. Tako zelo mišičasta, da nog sede ne more prekrižati. Zanj sedenje s prekrižanimi nogami torej odpade.
Končno smo se povsem približali steni. Nad nami se je dvigal skoraj kilometrski zid pečin, temnih previsov in svetlo sivih plati ter žlebov in grabnov med njimi. V spodnjem delu je lepoto stene zmotilo le nekaj zelenega šavja. Ko človek stoji pod tako veliko steno in ko se zave, kako zelo majhen v resnici je, ga navdajo posebni občutki. Kar nekakšno strahospoštovanje dobiš, ko zreš z napol zlomljenim vratom navzgor in razmišljaš kaj vse bo potrebno, da boš naposled stal na vrhu.
A nismo dolgo razmišljali. Poveznili smo si čelade na glavo in začeli s plezanjem. Sprva lažjim, kjer smo zavoljo hitrosti plezali kar nenavezani. Na nekaterih strmejših in izpostavljenih mestih smo si sicer želeli psihične opore v obliki vrvi, vendar je bodisi zaradi slabe skale ali pa nemogočega nameščanja varovanja nismo potegnili iz nahrbtnikov. V slabih dveh urah smo tako prišli do Dibonove police. Polica je dobila ime po Angelu Diboni, kateremu je prvemu uspel vzpon preko veličastne severne stene Špika.
Prav tu, na Dibonovi polici pa se je začela naša kalvarija. Izbrali smo napačen vstop. Plezali smo po strmi, povsem navpični in na več mestih previsni poči.
O pretirani opremljenosti in "naježenosti" z obstoječimi klini seveda ne moremo govoriti, saj so se v celotnem, 55 metrskem raztežaju, bohotili le trije. Pa še od teh sta bila dva bolj piškava. Arnetov pogled v nadaljevanje je bil mnogo manj zaskrbljen kot moj. Previsna, povsem gladka zajeda nad nami, je namreč na videz predstavljala težko preplezljivo zaporo. Sodeč po barvi skale, tudi kvaliteta le-te ni bila hvalevredna. Po skici in opisu sodeč, naj bi ta raztežaj bil ocenjen s IV oziroma V, če bi plezali varianto. Kot smo spoznali kasneje, nismo bili ne v originalu ne v varianti, marveč nekje po svoje, najbrž v kakšni drugi smeri ali poskusu smeri. Na zgornji točki je namreč star prusik (vrvica) v klinih najverjetneje pomenila spust po vrvi.
Odločili smo se, da jo z izpostavljeno prečnico mahnemo v levo. Plezali smo do naslednje razčlembe prek plati. "Varujem" in že smo bili vsi na kupu na varovališču. Sanjalo se nam ni, kje smo. Pod nami je bila strma, zelo gladka in mestoma previsna zapora. Levo, dva raztežaja više smo videli začetke Direttissime, zaman pa smo iskali kakšne razpoznavne razčlembe Direktne smeri. Odločili smo se, da če je skala res tako dobra, kot se govori, da gremo pač po logični liniji, po dobri skali višje. Priplezali smo na nekakšno nagnjeno rampo, ki nas je naposled pripeljala do slavne, iz doline lepo vidne zajede Direttissime.
Naslednjih 8 raztežajev je bilo ves čas strmih, izpostavljenih in napetih. Kar malce smo bili presenečeni nad težavnostjo, predvsem pa konstantno naklonino. V mnogih smereh, ki smo jih plezali in nosijo ocene okrog V ali VI, imajo neko najtežje mesto v raztežaju, nekaj metrov, potem pa plezanje postane lažje. Ocena raztežaja je namreč ocenjena po najtežjem mestu. Tu pa so bili raztežaji v vsej svoji dolžini napeti. Nekaj klinov je sicer tičalo v skali, a daleč od tega, da bi lahko govorili o popolni opremljenosti. Takoj nam je postalo žal, da nismo s seboj imeli več "friendov" (metuljev), saj je skala dobra in bi dopuščala uporabo le-teh.
Ko je bilo najtežje za nami, torej celotna višina zajede, prečnica na skalaški steber in raz, in ko smo že mislili, da se bomo do vrha samo še sprehodili, nas je počakal izjemno krušljiv in nevaren raztežaj. Arne ga je mojstrsko splezal in si med plezanjem celo požvižgaval. Slišati je bilo skoraj tako, kot da uživa. A vendar ni bilo tako. V celotnem raztežaju je vpel komaj dve slabi varovali, skale pa so se mu krušile izpod nog in izpod rok. Po zraku so žvižgali kamni vseh velikosti in oblik, najbolj pa smo se bali za vrvi po in prek katerih so leteli skalni odkruški. Tako Arne kot vrvi so jo srečno odnesle in kmalu sva sledila tudi s Tadejem.
Znašli smo se v zadnjih šestih raztežajih, kjer pa je bil potek smeri enoličen, skala pa zelo dobra. Oddahnili smo si, saj smo vedeli, da nam bo uspelo izplezati še pred nočjo. Tega me je bilo najbolj strah! Hočeš-nočeš sem se namreč kot najstarejši in najbolj izkušen počutil odgovornega za našo navezo. Ko smo se namreč na vrhu spodnje polovice smeri izgubljali in plezali nekakšne neopremljene in težke variante, je čas blazno hitro bežal. Neopremljeni raztežaji, neopremljena varovališča in tako naprej, vse to vzame kar nekaj časa...
Zadnji težki raztežaj in poslednji, kjer smo plezali navezani, je bil posebej zanimiv. Ocenjen je (samo) s petico, nam pa se je vsem zdel mnogo težji. Nekakšen ozki kamin se je prelevil v previs, kjer so noge bingljale po svoje, roke pa mrzlično iskale dobrih oprijemov. Ker smo seveda (v tako veliki steni) plezali z nahrbtniki, je bil spopad s previsom še bolj zabaven. Preplezali (prehodili) smo še zadnjih 50 metrov stene.
Na vrhu smo od veselja in fantastičnih barv pred sončnim zahodom pošteno zavriskali. No, moj vrisk je bil že bolj hripav, saj sem (bojda) v celi steni brez prekinitve govoril. Po krajšem premoru in opazovanju zahajanja sonca, smo pospravili opremo in se počasi odpravili po drugi strani gore navzdol proti Kranjski Gori. Čakalo nas je mučnih 1600 višinskih metrov sestopa. Ker se mi je glas povrnil in se mi je od srca odvalil kamen skrbi, je tudi jezik stekel po ustaljenih tirih in v žlobudraje smo sestopali v črno noč. Sestop je popestrila tudi radovedna leteča golazen, ki se nam je rojila okrog čelnih svetilk in se zaletavala v naš obraz.
Po skupno 20 urah odkar smo zapustili svet udobja in varnosti, smo zelo utrujeni, a srečni in z novo izkušnjo v žepu priracali v Kranjsko Goro.
PS: Vzpon do mesta, kjer smo pustili Gozdarčka, smo opravili danes in iz razbolelih stegenskih mišic odpravili vsaj malo kisline.
In ker sem ravno usposobil še galerijo, dodajam še nekaj malega novih fotografij.
[gallery=2]
Še preden začnem na dolgo in široko opisovati avanturo, katere del je tudi spodnji zapis, naj to vseeno opišem v ločenem zapisu. Da bo jasno o čem sploh kvasim, naj povem, da smo bili kot prej omenjeno namenjeni v severno steno špika. Velika alpska stena zahteva rano vstajanje. Arne se je iz Ljubljane pripeljal k meni v KG, kjer sva prespala. V zakonski postelji. Ker je bila budilka nastavljena na 4. uro zjutraj, se prav veliko spanca ni obetalo. Vseeno mi je nekako uspelo zaspati, ko se kar naenkrat prebudim in vidim Arneta, kako leži, kot nekakšno truplo poleg mene in nekaj sika v brk. Leži na trebuhu, dolginu kakršen je tace gledajo 20 cm čez rob postelje in mu kukajo izpod odeje, ravno tako cel zgornji del trupa. Godrnja in benti, mene pa tako znervira, da sem tik na tem, da mu rečem, da bi rad vsaj 4 ure spal, preden jo mahnemo v steno. A se zadržim in še naprej spremljam njegov spanec.
Vsake toliko časa se popraska, striktno in vedno v enakem zaporedju. Zjutraj ga povprašam, kako je kaj spal, pa mi odvrne le - da slabo. Da praktično nič ni spal. Čudno, meni je zgledalo drugače. Naposled omeni še, da je celo noč burno sanjal in se prebujal.
Toliko o (kratkem) spancu, sedaj pa v steno.