V petek 19. maja 2017 je potekal projekt AdidasTerrex in Freeapproved, kjer smo člani športnega društva Freeapproved ponesli štafeto od Pirana (0 m) do vrha Triglava (2864 m).
Viewing entries tagged
snemanje
Po skoraj mesecu dni živčne vojne s prestavljanjem snemanja tik pred zdajci zaradi oblakov, vetra ali česa tretjega, kar ni bilo skladno s perfekcionističnimi pričakovanji, smo pred časom naposled dočakali povsem sončen in zares sanjski jesenski dan - popolno!
Še v avtu smo se pogovarjali, da se bodo verjetno zdaj, ko smo se končno lahko zbrali pod modrim nebom s pravimi snemalnimi pogoji na lokaciji, po murphyju zgodile kakšne nepričakovane stvari. Bodisi piknik s številno udeležbo in šotori sredi travnika ali pa trosenje gnojnice. K sreči se je zgodila le košnja oziroma obračanje trave. Prijazna voznica velikanskega traktorja je na moje vprašanje koliko časa bo še trajalo delo na travniku odvrnila s prijaznim: "Še dva kroga zapeljem!" Hvala vam - prijazna gospa!
In res je po nekaj kratkih trenutkih traktor odropotal, nam pa je ostal sveže pokošen, živo zelen travnik in čakal, da ga okrasimo z igralci kot belo platno z barvami.
Barve zahajajočega sonca za oddaljenimi grebeni so nam narisale najlepšo možno filmsko kuliso in edina skrb, ki smo se je stežka otepali je bila poslavljajoča se svetloba. V razmeroma kratkem času smo morali posneti kar precej različnih kadrov z raznoraznimi pripomočki in majhno, a učinkovito ekipo. Najtrši oreh so predstavljali otroci, ki jih za razliko od vsega hudega vajenih prijateljev ne moreš na enak način priganjati, vzpodbujati in bodriti. No nekaj napredka se je pokazalo, ko smo jih podkupili s sladoledom.
Dan je šel hitro h koncu in dobesedno za rep smo lovili še zadnje sončne žarke, prav do zadnjega. Sledilo je pospravljanje opreme in zahvala ta najmlajšim igralcem s sladoledom v Lescah.
Ker film snemamo v CinemaDNG formatu, kjer 20 minut posnetkov zasede neverjetnih 128 GB, je sledil še tehnično obarvan večer z arhiviranjem posnetega materiala in enkodiranje oglednih kopij nižjih resolucij prek noči.
Za nami je tehnično najlažji snemalni dan, vseh 5 naslednjih bo neprimerno zahtevnejših, odvijali se bodo v visokogorju, preko noči, s številčnejšo ekipo in zahtevno logistiko. Se že veselim!
Fotografije: Bor Šumrada
"Zdravja, sreče in ljubezni ti želim! Ostalo se pa kupi." V začetku se mi je voščilo zdelo smešno. Pozneje sem razmišljal, da verjetno drži. Po snemanju v Steni pred dnevi - pa sem dokončno doumel. In danes razumem: zdravje JE najpomembnejša stvar v življenju! Ko sem si pred leti zlomil vrat, in malodane zapustil ta svet, sem se po malem že začel zavedati, da je zdravje na prvem mestu. Po doživetem v Steni med snemanjem fanta s presajenimi pljuči, pa se mi je to še toliko bolj vsidralo v možgane. O podrobnostih zgodbe je žal še preuranjeno pisati in ne bo možno razumet povezave z uvodom, zato zaenkrat ob nekaj fotografijah le kratka predstavitev čudovitega dne preživetega v Steni: o snemanju, o plezanju, o doživetjih in o tem kako sem bil med snemanjem intervjujev na poseben način opomnjen na to, kar si mislim, da vem - zdravje je najpomembnejše!
Snemanje smo pričeli že v temi, na poti oziroma vožnji proti Vratom. Rana ura - zlata ura načelno drži, za snemalne potrebe pa bi si vendarle želel, da bi pričeli malo pozneje. Z Vrat mimo Aljaževega doma smo začeli hodit okrog šestih in z lepim tempom napredovali proti Steni. Seveda z obveznimi postanki, da sem odkljukal svoj seznam kadrov in scen shranjenih v telefonu.
Do stene in na vstop v Slovensko smer v Steni smo oprtani s stativi, odbojniki, mikrofoni, objektivi, kamerami in kupi dodatnih baterij prisopihali ravno v času, ko so sončni žarki začeli lepo božati južna pobočja na drugi strani doline Vrat. Brez obotavljanja smo pričeli s pležo čez prvi, vstopni skok v Slovensko smer.
V Slovenski grapi, to je nad Bučarjevo steno, še leži sneg zadnje sezone. Kot kaže bo dočakal novo pošiljko in se še za vsaj leto dni postaral. Sneg je sicer na površini ob trenutnih temperaturah lepo odjenjan in se da lepo prečit. Še bolj razveseljujoča novica za plezalce - stena zgleda povsem suha in je godna za plezanje, le zelo zgodnje jutranje ure so sveže.
Gorski vodnik, Tomaž Jakofčič - Jaka, ki je prek stene vodil naša dva igralca, je odločil, da Steno in Slovensko smer zapustimo čez Frelihov izstop. Na zgornji fotografiji v prečnici stopicam po policah proti desni, na vrh stolpa, kjer nas je počakala še ena lahka, a zračna prečnica v desno.
Po izstopu smo naredili krajšo pavzo na Slovenskem turmu, kjer je tekla beseda o tem ali mu bolj pristoji slovenska ali nemška različica imena. Ne vem kako se je družba zedinila, ker sem bil preveč zatopljen v delo pred nosom - kako bom iz objektiva spravil prašno pikico. Z nekaj sreče mi je uspelo in z veseljem sem se pridružil koščkom čokolade, ki je bila v "obtoku".
Minute in ure so hitro tekle, nas pa je čakalo še enkrat toliko višinskih metrov, kot smo jih bili preplezali. Še isti dan smo se kanili povzpeti na Triglav, da bi lahko v miru in ob lepi svetlobi, ki ju prinesejo poznopopoldanske ure, posneli sklepne kadre na vrhu ob Aljaževem stolpu.
Na Kredarici smo naredili še eno krajšo pavzo. Ker je bil moj nahrbtnik že brez tekočine težak 10 kg, sem s seboj vzel le slab liter. Še kako prav je zato prišla odprta koča na Kredarici, kjer sem svoje telo oskrbel z dodatnimi dvemi litri prepotrebne pijače za vzpon na vrh in nazaj v dolino. Malo me je negativno presenetila le silna neprijaznost osebe - strežnega osebja, ki je delovalo izrazito nezainteresirano za delo. Oseba je bila neprijazna, ošabna, odrezava in mi dajala občutek, da sem ji tam kot stranka odveč. Škoda.
Ekipa na vrhu pred Aljaževim stolpom, kjer se nastavljamo soncu in opazujemo veličastno okolje v katerem se nahajamo. Zadaj v glavi me je že kljuvalo: malo od žeje, malo od misli na dolg sestop. Oh kako rad bi ga skrajšal s kakšno bližnjico po zraku, a tega dne je bilo to nemogoče...
Severniku v brk se smejimo Janez Rutar, Rok Merhar in Anže Čokl. Brez pomoči tudi tokrat ne bi šlo, zato se moram še posebej lepo zahvalit Roku in Đaniju. Oba sta pristavila kamenček v mozaiku k temu, da sem lahko posnel kar je bilo za ta dan naročeno. Verjamem, da sem bil precej nadležen, ko sem ju ves čas premikal levo desno, stran od kadra sem, stran od kadra tu, malo gor, malo dol... Oba sta tudi fotografirala, kako nastajajo posnetki, kar je še posebej hvale vredno!
Dan je bil dolg in zame kar naporen. V vsaki smeri, četudi lahki kakor je Slovenska, imaš načelno dosti opravka že sam s seboj - s tem da se z vsemi štirimi držiš stene, noge postavljaš tja, kjer te nosijo in se z rokami vlečeš za oprimke, ki se stene dejansko držijo. Ko snemaš, pa zraven pride še misel na to, da česa ne pozabiš posneti, pa oprezanje za lepimi prizori, sprotno reševanje tehničnih ugank, najprej na pozicijo naprej, posneti, da gredo mimo, pospravit opremo in spet hitet in prehitet naprej...
Kot sem že zapisal sodelujočim: "Jutri bodo moja stegna gotovo zakislena, prsti na nogah bodo spet malo razboleni, usta suha... A v mojem srcu topel spomin na novo avanturo. Hvala."
Snemali smo za Studio Virc v produkciji katerega nastaja oddaja Vdih drugega za TV SLO, ki bo na sporedu 20. januarja 2014 ob 22. uri na TV Slovenija 1.
Fotografije: Janez Rutar - Džani, Rok Merhar in Anže Čokl.
Oblekla me je Patagonia Europe, fotografiram in snemam z opremo Canon, energijo mi dajejo ploščice Mulebar, padec v steni pa ustavijo vrvi Sterling.
V prihodnjih tednih bomo snemali nov film za zanimivega naročnika. Dva vikenda smo bili tako razpeti med Jezerskim in Vršičem, kjer smo si ogledovali snemalne lokacije, spremljali pot sonca po nebu, igro senc v naravi in tako dalje. Z velikim pričakovanjem tako minevajo dnevi, da se ustali vremenska napoved in razkadijo oblački, da se prvi snemalni dnevi lahko prično.
Dule s pogledom na Jalovec in Mangart v ozadju.
Na travniku pred Planico s panoramo Mojstrovk v ozadju.
Še prej pa vnovično snemanje z Tomažem Jakofčičem - Jako (z gosti) v severni steni Triglava!
Lahko bi zapisal, da je bila moja zadnja snemalna naloga že kar zelo blizu idealnemu. Vse kar sem počel namreč zelo rad počnem. Odkrit bom, zato bom naštel prav vse, kar sem ob nalogi snemanja v Špiku za dokumentarni film o Miri Marko Debelak z veseljem počel:
- razmišljal o snemalni opremi, jo izbiral in nakupoval novo,
- se učil, spoznaval nove snemalne trike in majhne posebnosti kako kaj posnet,
- šel nekaj stopničk nazaj v procesu zajema slike, da sem bolje spoznal osnove,
- s prstom po skicah in očmi po zemljevidu pred-izbiral dobre snemalne lokacije,
- šel na teren z dobrimi prijatelji in prehodil pot do stene, da sem potrdil izbor snemalnih lokacij in ocenil razmere v steni,
- se s Tino in Jakatom odpravil na bivak pod Špikom,
- plezal v impozantni Špikovi severni steni,
- snemal v steni, pod njo, in na vrhu,
- spal na vrhu Špika in z žarom v očeh spremljal sončni zahod, nemo zrl v zvezdnato nebo in zjutraj opazoval sonce, ki je plezalo proti nebu,
- utrujen in dehidriran ter od sonca skurjen sestopal čez Kačji graben in se veselil osvežitve v ledeni Pišnici!
Ob vsem naštetem sem bil ves čas obkrožen s prijatelji in odlično družbo in najbrž je kaj kmalu vsakomur jasno, da je takšna naloga lahko samo sanjska naloga...
Če preidem na konkretnejše točke zapisanega in se jih kronološko dotaknem s kratkim opisom, je najbolj smotrno začeti s težavami. Največja je bila v tem, da mi ni bilo jasno kako bom v steno tovoril snemalno opremo in predvsem koliko le-te naj vzamem s seboj. Po temeljitem razmisleku in po tem, ko sem že n-krat prebral scenarij in kaj me snemalno čaka v steni, sem opremo zreduciral na dobrih 6 kilogramov. Ostalih 20 kilogramov snemalne, spalne in hranilne opreme so mi prinesli dobri prijatelji z društva Freeapproved po drugi strani gore na vrh, čez Kačji graben.
Precej zimski obeti teden dni pred vzponom!
Ko sem naposled našel način, kako najbolj smotrno in elegantno pretovorit opremo čez s steno, v kateri moraš dejansko z vsemi štirimi poprijet za skalo in plezat, je sledil že prijetnejši del: izbira lokacij, ogled razmer in posledična določitev datuma za dan D.
Z Borom in Duletom smo odšli do snega pod steno Špika. Upali smo sicer, da ga bo manj, ampak smo že na dostopu od daleč pogledovali proti steni in vse bolj zaskrbljeni stmeli pod mokre, črne previse Špikove stene, kjer je bilo še ogromno snega! Pravzaprav je cela smer izgledala skorajda zimsko! Po nekaj posnetkih timelapsov in ogledovanja stene smo se pred prihajajočim slabim vremenom spravili nazaj v dolino.
Zajemanje sličic zgoraj in ena izmed njih spodaj.
Ker s timelapsi izpod stene nisem bil povsem zadovoljen, sem se nekega dne (no v bistvu noči) ob 3:30 odpravil iz Ljubljane, da bi posnel še timelapse vzhajajočega sonca z drugega konca doline. Nastavil sem aparate in zgodnje jutranje ure od 4:30 do 8:30 izkoristil za službeno delo na računalniku, medtem ko se je na fotoaparatih zajemalo več tisoč sličic iz katerih se potem sestavi film.
Fotoaparat je bil nastavljen na intervalometer in vsakih 10 sekund posnel fotografijo. Na drugem je bil intervalometer na 12 sekund. Ko je bilo sonce dovolj visoko sem zamenjal objektiv in vse skupaj ponovil.
Pred najbolj zahtevnim delom snemanja v steni me je čakalo še vodno doživetje. Pred popoldansko prakso vijuganja po zraku na Primorskem sem se odpeljal v KG in od mostu nadaljeval peš vzdolž Pišnice. Snemal sem ob, tik nad in celo pod vodo. Vsakič, ko sem kamero dvignil z vode sem imel roke popolnoma odrvenele, ker je reka kot kaže pravkar stopljen sneg, njena temperatura pa zares zelo nizka.
Pogled v svet pod gladino Pišnice.
Naposled v steno!
Prvotni načrt se je zaradi hude zime in velikih količin snega v gorah moral spremeniti in snemanje premakniti. Po zgoraj omenjeni ogledni turi je bil teden pretežno slab, z veliko padavinami in napovedanimi nevihtami. Toda konec tedna je obetal in najbolj sončen dan, višje temperature in nobenih neviht. Dan je bil izbran in že smo korakali proti bivaku pod Špikom.
Snemalna in osebna oprema za vzpon v Direktni smeri v Špiku.
Za snemanje v steni sem s seboj nosil in plezal s/z:
- 16-35 f2.8 II USM
- 24-70 f2.8. II USM
- Manfrotto monopod
- GoPro Black 2x
- Zacuto Z-Finder
- 2x 32GB, 2x 16GB in 2x 8GB spominske kartice
- Polarizacijski filter
- NDx8 filter
- 4x baterije LP6
Poleg naštetega je Jaka v nahrbtniku nosil še dodatno Sony Handycam kamero kot backup.
Tina in Jaka sta me bila do bivaka najbrž že precej sita, saj smo se na poti nekajkrat ustavljali, posneli dostop, pogovor, razglede, točenje vode,hojo in skratka vse kar zraven spada. Dan je bil res dolg in kar nekaj časa nam je bilo še dano uživat razglede pred bivakom s pogledom na mogočno trikotno Špikovo steno.
Po relativno mirni noči, kjer je bilo slišat le kakšnega polha in šumenje listja, (predvsem) v domišljiji pa so se po deki podile strigle (po Jakatovi so se tudi v resnici), smo po skopem zajtrku okrog 6h krenili od bivaka. Prezgodnji nismo hoteli biti, ker smo imeli planiran prihod s pomočniki (in opremo, ki so mi jo prinašali) ob 15 h na vrh.
Do Zelene glave je bilo v začetku še nekaj snega, potem pa smo večji del plezali po desni strani ogibajoč se spolzkega snega. Nad Dibonovo polico, ko se začne bolj strmo plezanje, za kamero nisem poprijemal zelo pogosto, ker stena še ni tako atraktivna, izpostavljenost pa tudi še ni velika. Čim pa smo prišli do velike zajede v zgornjem delu, kjer si eden za drugim sledijo težji raztežaji Direktne smeri, je bilo snemanja več!
Tina v spodnje delu zajede, v veliki "knjigi" med ploščama. Spodaj pa Jakov pogled na snemalca in plezalko. Foto spodaj: Tomaž Jakofčič
Od spodaj so raztežaji zgledali bolj mokri, kot so bili v resnici. Nekako si je voda pot utrla tam, kjer ni bilo potrebno prijameat, tako da je bilo plezanje v prvih dveh raztežajih v zajedi prijetno, dasihravno mestoma malček krušljivo. Večkrat sem se v steni ustavil, za silo namestil, zavreščal Jaki, da je zategnil plezalno vrv, da se nisem zvrnil vznak in snemal Tino med vzpenjanjem.
Edino najtežji raztežaj oziroma njegov detajl je bil precej moker, čezenj se je namreč cedila pravkar staljena voda z zgornjega snežišča. Vesel sem bil, da sem plezal v dostopnih čevljih z debelimi volnenimi nogavicami, saj mi je voda dodobra zatekla v čevelj, ko sem bil postavljen v razkorak, moj flis pa je v komolcu služil kot cedilo za čaj - pri zapestju je voda vdirala notri in čez komolec precejena nazaj ven - drobir pa je ostal v rokavu. Toda mesto je bilo res strmo in lepo izpostavljeno, zato sem se kmalu nad najtežjim mestom razkoračil in posnel kako prek ključnega mesta elegantno hiti Jaka.
Deset metrov pod najtežjim (mokrim) mestom v smeri. Foto: Tomaž Jakofčič
Sledil je še dober raztežaj plezanja, zatem pa še prečka in prehod skozi znamenito okno, skozi katerega stopiš na sončno stran. Od tam sem že slišal tudi klice z vrha, kamor so prihiteli Rok, Boštjan, Džani, Dule in Duško. Brez njih, ki so po drugi strani gore čez Kačji graben pritovorili ostalo snemalno opremo, bivak opremo, hrano in kuhalnik s katerim smo topili sneg za prepotrebno tekočino - seveda ne bi bilo, kot je bilo. Na tem mestu se jim torej lahko le še enkrat lepo zahvalim.
Končno se je snemanje s stativom lahko pričelo. V steni zaradi strmine nisem mogel pametno uporabiti niti monopoda, ki je bil tako čez celo steno zgolj za zgago - odvečno težo in navlako. Foto zgoraj: Jani Rutar
Snemanje na vrhu je bilo precej zabavno. Fantje so se že nastavljali sončnim žarkom, sam pa sem še vedno skušal ohraniti koncentracijo, da ne bi izpustili kakšnega izmed kadrov, ki so nas še čakali. Scenarij sem si razdelil v oporne točke in shranil kot opravila v telefon, vsakega v svojo točko. Tako sem spotoma, ko smo kaj posneli, odkljukal opravljeno in laže sledil kaj še potrebujem posnet. Pri takem številu kadrov in manjših specifičnih zadev bi sicer gotovo kaj pozabil. EMŠO me prav gotovo že lovi za rep!
Dule, Duško, Boštjan, Rok in Džani - zlati fantje, ki so prinesli opremo, hrano in pijačo!
Foto zgoraj: Jani Rutar
Fantje so z doline prinesli kup pomagal in opreme, ki olajša nastavitve in izboljša kvaliteto končnega izdelka. Tukaj smo Tino pripravljali na veselje in vzklike na vrhu.
Vriski in veseljačenje na vrhu po koncu vzpona! Foto: Tomaž Jakofčič.
Tina, Jaka in razgled na Škrlatico.
Pogled proti Jalovcu in Mangartu!
Igralca, plezalca in gorska vodnika - Jaka in Tina ter snemalec Anže. Foto: Rok Merhar
Tudi z vrha sem si želel posneti timelapse in tako smo se odločili, da bomo na vrhu prenočili. Dan je bil res fenomenalen in spanja smo se močno veselili. Delno zato, ker ni bilo prav nikakršne vlage, sonce je bilo v daljavi in vidljivost fanstastična. Videli smo vse do Grossglocknerja, doline pa so napolnjevale meglice.
Preden smo se odpravili spat smo tako postavili stative, jih še dodatno zazidali s skalami, da se ja ne bi v kakšnem sunku vetra kaj premaknilo, potem pa se počasi pospravili s spalne vreče. Džani je ostal še pokonci in se prestavljal levo in desno, čakajoč, da se naposled le stemni, da bi uzrl zvezde. Dejansko je bilo svetlo do 23h in prav hecno je, ko vstaneš ob 4h in je spet svetlo.
Takole smo zaželeli lahko noč Sloveniji ter utonili v sladkih sanjah. Noč je bila nepopisno lepa. Na našo srečo ni bilo lune, ki pogosto moti spanec vrh gora, pa tudi zvezde je bilo laže videt. Pravzaprav je bilo nebo polno zvezd, kot že dolgo ne!
Film nastaja v produkciji Studia Virc za TVS, več o produkciji, filmu in avtorjih pa tukaj v zapisu Boštjana Virca.
Fotografije samega vzpona in zapis objavljen na strani Freeapproved.
Danes se je tudi uradno pričelo snemanje za krovno znamko 2864.
Prav ponosen sem, da bo celotni film, od scenarija, režije, postprukcije in seveda celo same zasnove plod domačega, slovenskega znanja. Film snemamo v produkciji s Studiem Virc, s katerim tudi sicer pogosto sodelujem :)
Spodaj nekaj utrinkov današnjega, 1. snemalnega dne, ko se je snemalo pod vodo, pod ledom, pa s kajaki, tekači in ostalo... Preveč podrobnosti ne smem razkriti, zato resnično samo nekaj utrinkov.
[slideshow]
Ker sem še vedno brez kamere (in tako bo do jeseni) sem se malo zamislil nad fotografiranjem. Sedaj, ko malo slikam znova vidim, da je časovni vložek za fotografiranje napram snemanju-montaži-postprodukciji - zanemarljiv. In kar sam sebe malo obsojam zdaj, ko na tak "poceni" način pridem do fotografije, op cop, 10 min pa je že vse online.
Do jeseni, ko pride kamera, se bom torej malo "švercal" in pač objavljal samo fotografije ...
Nekaj zadnjih fotogalerij je sicer na voljo v moji spletni picasa fotogaleriji na katero se lahko tudi "prijavite", da vas ob novih fotografijah obvesti ...
Lambada, Sveča in Najvišji slap
[vodpod id=Video.2983119&w=425&h=350&fv=host%3Dpicasaweb.google.com%26amp%3Bcaptions%3D1%26amp%3Bnoautoplay%3D1%26amp%3Bhl%3Den_US%26amp%3Bfeat%3Dflashalbum%26amp%3BRGB%3D0x000000%26amp%3Bfeed%3Dhttp%253A%252F%252Fpicasaweb.google.com%252Fdata%252Ffeed%252Fapi%252Fuser%252Fanzecokl.com%252Falbumid%252F5434132751676400305%253Falt%253Drss%2526kind%253Dphoto%2526hl%253Den_US]
Nekaj v Krnici
[vodpod id=Video.2963554&w=425&h=350&fv=host%3Dpicasaweb.google.com%26amp%3Bcaptions%3D1%26amp%3Bnoautoplay%3D1%26amp%3Bhl%3Den_US%26amp%3Bfeat%3Dflashalbum%26amp%3BRGB%3D0x000000%26amp%3Bfeed%3Dhttp%253A%252F%252Fpicasaweb.google.com%252Fdata%252Ffeed%252Fapi%252Fuser%252Fanzecokl.com%252Falbumid%252F5433042775090824641%253Falt%253Drss%2526kind%253Dphoto%2526hl%253Den_US]
Grapa med Travnikom in Šitami
[vodpod id=Video.2955663&w=425&h=350&fv=host%3Dpicasaweb.google.com%26amp%3Bcaptions%3D1%26amp%3Bnoautoplay%3D1%26amp%3Bhl%3Den_US%26amp%3Bfeat%3Dflashalbum%26amp%3BRGB%3D0x000000%26amp%3Bfeed%3Dhttp%253A%252F%252Fpicasaweb.google.com%252Fdata%252Ffeed%252Fapi%252Fuser%252Fanzecokl.com%252Falbumid%252F5432471756279484321%253Falt%253Drss%2526kind%253Dphoto%2526hl%253Den_US]
Travniška grapa
[vodpod id=Video.2902393&w=425&h=350&fv=host%3Dpicasaweb.google.com%26amp%3Bcaptions%3D1%26amp%3Bnoautoplay%3D1%26amp%3Bhl%3Den_US%26amp%3Bfeat%3Dflashalbum%26amp%3BRGB%3D0x000000%26amp%3Bfeed%3Dhttp%253A%252F%252Fpicasaweb.google.com%252Fdata%252Ffeed%252Fapi%252Fuser%252Fanzecokl.com%252Falbumid%252F5428942879407071857%253Falt%253Drss%2526kind%253Dphoto%2526hl%253Den_US]
Vsakih 5 let se domislim česa "inovativnega". Tokrat sem posnel vzpon s kamero, pritrjeno na podlaht. In z rezultati sem zadovoljen! Tadej, Rok, Bor in jaz smo se zakadili v Črni Kal in kaj lepšega kot prazen sektor pri Stolpu. Za ogrevanje sem si izbral Škrablovo poč, ker so ves čas super šalce. Primerna se mi je zdela tudi za 1. smer posnetno na takšen način in že sem bil pripravljen.
Kamero sem na podlaht pritrdil s plezalskim trakom in vse skupaj dodatno zavaroval s povojem. Ker sem pred časom utopil pokojno HD kamero, sem trak izdatno zategnil. In to je bila poglavitna napaka! Mišice sem dobesedno zadušil in tako moji prsti niso imeli takorekoč nobene moči, zato sem se čez Škrablovo kar pošteno nasopihal... Več pa v pričujočem kratkem filmčku!
PS: Vsi, ki želite Škrablovo splezati na pogled, ogled filma prepovedan. Vidni so namreč vsi ključni oprijemi in pozicije rok! :)
[youtube http://www.youtube.com/watch?v=jNSNmv-Q0vk&fmt=22]
Danes popoldne me je v dno srca prizadel telefonski klic. Na drugi strani telefona je bil namreč Sonyjev servis, ki me je (sicer strokovno in prijazno) obvestil, da je moja HD kamera uničena in da se je ne da popraviti.
Krasno. Ta trenutek sem torej brez meni tako ljube kompaktne in super dobre kamere. Sliši se bedasto, pa najbrž tudi je, ampak počutim se kar nekako prazno. Najbrž zato, ker mi je kamera in snemanje res zelo zelo ljub hobi. Rad snemam, montiram film(čk)e... Ne vem kako dolgo bom brez, ampak se bojim, da nove kamere prav kmalu ne bom držal v rokah. Ta uničene seveda nisem imel zavarovane, pa tudi zavarovalnica najbrž ne zavaruje kamere za "plavanje pod vodo" ali napake iz malomarnosti - bojim se namreč, da je bilo preslabo zatesnjeno oz. namontirano ohišje za podvodno snemanje.
Kakorkoli že - do nadaljnega sem obsojen na snemanje bodisi ta veliko HD prasico, ali pa ne NEsnemanje... Smrk.
Kot obljubljeno prilagam še filmček o plezanju v Tamarju ter vzpon v mega oblegani smeri Bobnarjev plaz v Brani. [youtube http://www.youtube.com/watch?v=TzxF2TDg8vQ&fmt=22]