5 stvari brez katerih mi živeti ni

Delovni dan se je znova zavlekel v večer in ob tem sem pomislil katere so tiste materialne stvari, brez katerih si ne predstavljam vsakdana. Govorim seveda o klasičnem, lahko bi rekel povprečnemu vsakdanu, ko sem v (večinoma) Sloveniji, v službi, doma, v stenah, ...

iPhone

Moje osnovno komunikacijsko orodje. Pripomoček za urejanje in pregled koledarjev, opomnikov, to-do-jev ter vsega ostalega. Email odjemalec, ki ga imam vedno in povsod pri sebi. Moje mesečno povprečje odhodnih klicev je 1000 minut, še vsaj pol toliko je prejetih klicev. To je 1500 minut oziroma 25 ur - dober dan v mesecu sem torej na telefonu. Kup stvari tako opravim in ker imam vsak dan v povprečju 90 minut "časa" za opravke v avtomobilu - precej opravim na poti. Če imam srečo usrana baterija iPhonea zdrži do večera, torej 16 ur. Telefon je izključen, ko spim in ko plezam v stenah (ne pa tudi v plezališču).

MacBook Pro

Ultimativni prenosni računalnik. Na njem je vse kar se tiče posla oziroma službe kot tudi ostalega, kar rabim vsak dan vsak trenutek in kjerkoli z računalnikom sem. Večinoma računalnik uporabljam za Office for Mac, Adobe paket ter seveda email. Občasno (kadar sem na poti) na njem zajemam fotografije iz SD kartice svojega G11. Če je nujno na MBP kdaj pa kdaj zmontiram tudi kakšen filmček. Računalnik me vedno spremlja na službenih in privat poteh. Računalnik doma ostane samo kadar grem na odpravo. Oziroma lažem - takrat ga nadomesti kakšen manjši, ceneni.

iMac

Malo večja računalniška žival, ki mi z vsemi večjedrnimi procesorji služi za montažo filmov, obdelavo fotografij in delo za službo, ki ga navadno ob koncih tedna opravljam od doma. Velikanski zaslon je pregleden in super za kakšne analize v excelu, pripravljanje prezentacij in nasploh je to nepogrešljivi del vsakdana za domačim pragom. Nadomešča tudi televizijo, ki je sploh več ne gledam. Na iMacu si vsake toliko ogledam kakšen film.

Avto

Plezališča na Primorskem, slapovi v Logarski dolini, stene nad Tamarjem, Julijske Alpe, Chamonix in vse vmes. Avto je moje priljubljeno prevozno sredstvo, ki ga s pridom izrabljam vsakodnevno in si brez njega težko predstavljam, da bi lahko počel vse kar počnem. Praktični je tudi brezžični internet, ki ga imam v avtu urejenega preko HSDPA signala od Mobitela in mi tako omogoča mobilno pisarno na 4-ih kolesih.

Zdrav napitek

Zmleta skuta, mleko, med, jabolko in cimet

S tem čudežnim zmletim napojem sem postal zasvojen. Pijem ga namesto sladice, po daljših turah me čaka v avtu kot prvi obrok, zaužijem ga po treningu z utežmi in nasploh je tako dober, da bi se lahko cel dan nacejal z njim. Mljask. No seveda bi moral prišteti med stvari brez katerih mi živeti ni tudi ostalo prehrano, ampak tisto so pač stvari nujne za preživetje, tako da jih posebej ne pišem, ker so samoumevne.

Kotečnik

Razlogov za tako neustaljeno in redko oglašanje na svojem blogu ne bom znova poudarjal. Razlog seveda tiči v kroničnem pomanjkanju časa - nič novega. A stvari gredo na bolje, časa bo upam, da kmalu spet več - tudi za hobije in da bom prostemu času lahko spet rekel "prosti čas". Trenutno je namreč prosti čas enako službenemu času, le na drugi fizični poziciji.

Prejšnji vikend smo bili pridni tako in drugače. Po nabitem tempu prejšnjega tedna sem se za vikend sproščal pri plezanju. Zadnje čase mi gre na bolje in sem se nekako premaknil z mrtve točke. Zakaj mrtve točke? Ker se mi je dozdevalo, da bodisi nimam volje, časa in seveda pogosto moči plezati kaj več kot 6a. Ponovila se je zgodba izpred let, ko sem splezal dve 6b, potem pa "za foro" probal 7b in jo splezal.

V soboto v Črnem Kalu sem tako za las zgrešil 7b+. Ker se mi je še plezalo smo v nedeljo odbrzeli in v Kotečniku plezali po dolgem in počez. Proti koncu dneva smo se premaknili v sektor Kača.

Zakaj ima sektor takšno ime rajši ne ugibam, vsekakor pa sem prišel (znova) do pomembnega spoznanja. Ako bi še vedno bil otrok, in bi mi starši le kupili tiste preklete čokoladice "Životinsko carstvo"... in če bi imel še knjižico, v kateri so se nalepke zbirale... sem prepričan, da bi samo ob nedeljskem obisku tega plezališča in dostopa do Kače zbral celotno zbirko. Mogoče bi se zataknilo le pri dinozavrih, sicer pa sem na kratkem pohajkovanju od sektorja Pisani svet do Kače srečal vse.

In kaj hujšega se še lahko pripeti, kot da me cel dan bodisi obletavajo bodisi obkrožajo živali na več kot štirih nogah? Klop me ugrizne. In ni spustil, dokler ga nisem s pinceto izruval iz svoje desne ritnice! Pri tem sem si skoraj spahnil vrat in samo svoji prirojeni kirurški roki in žilici za dobro opazovanje pri samopregledovanju za klope se lahko zahvalim, da sem ga sploh odkril in potem še ustrezno odstranil. Ko sem jo po odstranitvi pogledal pod povečevalnim steklom, je imela ta strašanska gozdna zverina vse pare nog in rok in krempljev in zob, in če se ne motim, je bila prasica. Torej samica. Samci so večji pa nekako bolj jim štrlijo ušesa ali krila ali karkoli že te krvoločne živali imajo. Fuj.

Sedaj, ko sem opisal dostop in vse neprijetnosti povezane s samo prisotnostjo človeka v naravnem okolju polnem životinskega carstva, ki nam homo sapiensov resno najeda, se lahko osredotočim še na dva vzpona. Zlato jabolko sem zmogel takoj in se potem poln elana zagnal še v zadnjo smer za izplezanje Ris. Naš hišni fotograf Sandi Ražman pa je vzpona v teh kratkih a sladkih smereh tudi obeležil.

Bitka s časom

Ko sem bil mlajši so me nekajkrat pretepli neslovensko govoreči sodržavljani, dandanes pa iz dneva v dan bijem bitko s pomanjkanjem časa. Precej klavrno postane takrat, ko bi si vzel nekaj privatnih minutk ali pa uric za raziskovanje tehničnih novosti iz sveta računalništva in alpinistične opreme, pa mogoče da bi prebral kakšen strokovni članek ali literaturo po kateri se izobražujem (in sem že v poštenem zaostanku), pa kar ne gre. Do konca meseca bo sicer akcije vedno več, potem pa se stvari počasi umirijo in postavijo na svoje mesto.

Pred kratkim sem bil opozorjen še na to, da naše društvo deluje v širšo javno korist s produkcijo dokumentarnih filmov in moram sedaj izpolniti kup formularjev in papirjev, da nam bo RS podarila prijetno presenečenje :)

Zdaj grem pa naprej k generaciji X, Y (to smo mi :) in prihajajoči Net generaciji najmanjših pokovcev, ki nas bodo tastare pokosili menda na vseh področjih... Raziskava Junco & Mastrodicasa, 2007.