Razbili so mi obraz

Ob silnem udarcu sem polzavesten naredil nekaj korakov vzvratno, z leve proti desni je moj obraz pred očmi vodoravno prehitevala kri, ki je bila brizgala iz razklanih ust ... Ne spomnim se več kdaj točno se je neljubi pripetljaj zgodil, mislim pa, da je bilo v sedmem razredu osnovne šole. Obiskoval sem O.Š. Danile Kumar za Bežigradom. Mami naju je s sestro na poti v službo kot ponavadi oddala okrog 7:30. Jutra pred pričetkom pouka sem navadno izkoristil za učenje, včasih pa tudi za dokončanje kakšnih domačih nalog ali izpolnjevanje delovnih zvezkov za vnaprej.

Onega dne sva s sestro prišla še nekaj minut prej. Kot vedno sva šla najprej v garderobe, da bi se preobula v tiste smešne osnovnošolske ninja copatke. Garderobe za učence so bile urejene v zaklonišču, torej kletnih prostorih šole. Ko sva prišla dol, so v eni izmed garderob na levi (skriti pred kamero s hodnika) že čakali visokorastli in neslovensko govoreči učenci iz paralelke. Monobrow, tipičen športni nogometni stajling in obvezno gibanje v tropu, so bile nekako tipične lastnosti takrat, danes in vedno aktualnih prijateljev z juga.

Branimir, čigar priimek sem pozabil, končal pa se je na –ić, me je povlekel v njihovo garderobo. Nevedoč kaj se dogaja, je sestra samo obnemela stala na hodniku, in tako kot tudi jaz, samo čakala kaj nasilneži želijo.

»Ka si ti težio mojum bratu, a?« se je glasilo vprašanje, na katerega seveda nisem poznal odgovora. Prvič zato, ker niti nisem vedel kdo je njegov brat in da ga sploh ima in kot drugo zato, ker se nisem spomnil, da bi pred kratkim sploh komurkoli težil.

Že takrat brkat, 190 cm visok in čokoladno »zagorel« je očitno sklepal, da se mu smejem v brk. Obkroženemu s pravtako lepo zagorelimi prijatelji mrkih pogledov se nisem fizično upiral in sem samo odvrnil, da resnično ne vem o čem govori.

Moj nedolžni pogled ga očitno ni prepričal in sledil je silovit udarec s pestjo naravnost v moj obraz. Za trenutek sem videl zvezde in se kot v filmu opotekel vzvratno na hodnik, ven iz garderobe. Kri iz razklanih ust je letela mimo mojega obraza vodoravno in še danes imam pred očmi živo sliko tega pripetljaja. Malce »zadet« od pravkar doživetega sem nadaljeval v svojo garderobo, sestra je bila vsa v skrbeh. Ne spomnim se več njene reakcije, mislm pa, da je hotela steči »do ravnatelja«. Pa sem ji rekel, da itak nič ni, da kaj pa mi bo to in tako dalje.

Ko sem se preubuval mi je iz ust še vedno tekla kri, s katero sem že zdavnaj prepojil ves robec. Vmes sem s svojim jezičkom raziskoval ustno votlino in na mestu, kjer se je notranja stran lica dotikala zob, je zevala velikanska preklanina. Kar »udrlo« se mi je notri in z jezikom sem čutil samo še zunanjo stran – kožo na licu. Imel sem velikansko srečo, da nisem dobil luknje skoz in skoz!

Šel sem k pouku in ko sem še naprej malo tipal kaj in kako, sem se odločil, da je najbrž najbolj pametno, da pokličem mami. Že po dveh vprašanjih, ki mi jih je bila zastavila, ji je postalo jasno, da bo treba na šivanje. Poslala je pome in že čez pol ure sem ležal na opreacijski mizi. Nekaj špricov z nekim razpršilom, potem pa še injekcija in 5 šivov. Pa nazaj v šolo.

Sestra je očitno vseeno nekaj sčvekala in sledil je obisk pri socialni delavki. Tam sem povedal kaj se je zgodilo in s tem se je zgodba, kar se šole tiče, bolj ali manj zaključila.

Čez dan sem močno otekel in dobro se spominjam, da se zvečer nisem mogel smejati. Bolelo me je že, če sem pošteno odprl usta. Šivov sicer nisem čutil, pač pa me je skelelo ob vsakem premikanju ust. Težko sem jedel, zob si prve dni nisem uspel ščetkati kot je treba.

Na pripetljaj sem hitro pozabil. Človek namreč vedno nekaj z nečim primerja, in ko sem pomislil na razklano lice v primerjavi z zlomljenim vratom in skorajšnjo invalidnostjo, je bilo kmalu vse pozabljeno.

Sem se pa vseeno ustrezno pripravil za podobne tovrstne pripetljaje v prihodnosti. Oborožil sem se malodane z vsem takrat (pol)legalno dostopnim in to s pridom nekajkrat tudi izkoristil. Večinoma v času srednje šole, vedno in brez izjeme pa so me v to prisili prijatelji z južnim naglasom.

Kje je danes zlovešči nasilnež, ki me je bil mahnil ne vem, vem pa, da je bila O.Š. zanj pretrd oreh in je zadnji razred nadaljeval v »popoldanski izmeni«.

Poškodba kolena, polži in kurbe

V soboto sem plezal v plezališču Kamnik blizu Žalca. No tam nekje. Na dostopu sem se zadnji hip izognil mnogim strupenim in pretečim živalim, ki mi ob mojih obiskih naravnih plezališč kar naprej strežejo po življenju. Najprej sem zadnji hip odskočil vstran, ko je po poti navzdol pridrsal rjavi slepec. Prav predrzno je sikal z razcepljenim jezičkom in slep kot je bil seveda zgrešil pot in nadaljeval med listjem. Slepec cepec.

Le lučaj stran se je sredi blate in drseče potke bohotil polž. Njegova hišica je bila sicer spoštljivo urejena in na nasploh je na pogled izgledal ves krotek in prijazen polž. Temna polžja plat se je pokazala šele, ko je iztegoval rožičke naravnost v moj obraz, medtem ko sem v makro načinu snemal njegovo premično montažno hišico. Ker so tudi polži nepredvidljivi in ker morda brizgajo kot tiste stupenjače iz Amazonije - v mislih imam krastače - sem snemanje prekinil in smo nadaljevali proti stenam.

Ko smo že skoraj dosegli odrešujoče skalne tvorbe, kjer si človek lahko oddahne od skoraj vse golazni z izjemo pajkov, je na poti ležal še en polž. Polžek v bistvu. Bil je izjemno majhen. A če gre verjeti pregovorom, da je strup v majhnih stekleničkah, je tudi s tem polžekom bilo takoj. Ob daljšem ogledovanju se mi je zdela njegova hišica pobarvana na križ, podobno kot pri pajku križarju. Ker s slednjim ni dobro češenj zobati ali v steni viseti, tudi tega polža strupenjaka nisem želel več ogledovati, še manj snemati.

V plezališču pa mir kot že dolgo ne! Z izjemo blata in zemlje, ki je v tem obdobju - ob pričetku športno plezalne sezone - prisoten v poklinah in počeh ter raznih oprimkih, ni bilo več nobenih ovir za nemoteno plezanje.

Po nekaj ogrevalnih Frančkovih (Knez) smereh, in ko me je vmes že pošteno navilo, sem se spravil v Frančkovo zajedo. Ta prvič sem bil prekratek, potem pa sem se le spravil čez to pokončno smer, kjer ti vsak dodatni centimeter velikosti pomaga do vrhunca :) Obratno je z debelino prstov, saj (pre)debeli onemogočajo dobro oprijeti se edinega navzdol obrnjenega oprimka na najtežjem mestu.

Potem sem zlezel še svojo prvo 9a smer, potem pa nas je pot vodila domov. Z Borom sva se na Dolgem mostu še malo zaklepetala in kot dva cirkusanta, ki počivata na dolgi poti iz Romunije proti Franciji, zadremala na sedežih v avtomobilu.

Nedelja naju je z Borom odpeljala na Gorenjsko. V neposredni bližini Škofje Loke se nahaja plezališče Kamnitnik. Tega smo lani kar nekajkrat obiskali, letos pa je bilo prvič. Prizorišče se je v roku ene ure, ko sva plezala, spremenilo v konjušnico in pravo maškarado. Nekakšen festival oziroma prireditev s srednjeveškim privdihom je namreč botrovala 100 m oddaljenemu šolskemu igrišču.

Kostumi, konjeniki, kobile in vse kar zraven paše -vse je bilo super. Edinole nabijanje cerkvenih zborovskih pesmi in oglušujoče pridige na mega-zvočnikih so malo motile srednjeveško vzdušje. Ker sva prišla pred zaprtjem ceste, je bil najin avto za to človeško - srednjeveško zapreko. Nazajgrede v LJ sva se tako morala skupaj s konji, vitezi, popi, papeži, verniki, angelčki, prostitutkami, kralji in z ostalimi glavnimi akterji srednjega veka prebiti na plano. Oni s konji, vozovi in peš, midva pa z avtom.

Zlahka sem si lahko predstavljal kako zabodeno bi v resnici gledali pred 600 leti, ko bi se med njimi vozila z avtom, tako kot sva se v nedeljo. Nadvse široko razprte oči in naravnost v naju uprejeni pogledi nekaterih so mi dala zlahka misliti kako bi se ob takem dejanju pred 600 leti znašla na grmadi, na natezalnici, na judeževi zibki ali kolu. Vsekakor pa ne v Kitajski restavraciji, kamor sva jo mahnila takoj po plezariji, da sva nadoknadila izgubljene kalorije.

Sem pa napravil še eno neumnost. Neroden kakor sem - sem z nogo oziroma kolenom z vsem šusom butnil ob skalo. Ne vem kakšna je funkcija pogačice, vem pa da je kost in da me ta kost danes tako boli, da ne moram hoditi in da imam ves dan stegnjeno nogo. Mami je rekla, da če bo jutri slabše, grem slikat. Ker moj olympus ne bo dovolj, to pomeni, da bom obiskal rentgen. Ah pa saj je že res dolgo odkar sem nazadnje napolnil svoje telo z X žarki. 64x doza leta 1996 ob zlomu vrata in 3x vaja leta 2004, ko so šle smučarske akrobacije po zlu.

Vseeno držim pesti, da ni nič, da bo jutri dobro in da imam le pošteno udarnino, ki mi sedaj povzroča oteklino.

Zdaj pa naprej v boj s časom :)

Zlomljen vrat - moja življenjska preizkušnja

Torej naslov ni prav nobena šala. Čisto zares sem si zlomil vrat. Če smo natančni - vratno vretence C6, njegov desni artikularis (tisto krilce na strani), povrh vsega pa še neke nenaravne rotacije vsega skupaj. Neprijeten pojav. Štel sem polnih dvanajst let, bil razposajen razbojnik in treniral sem gimnastiko. Prav tako zares, kar redno, štirikrat tedensko sem obiskoval takrat še ne-prenovljeno telovadnico. Bil sem še premlad da bi doumel zakaj se tako pogosto repenčijo zaradi starih naprav, nemogočih pogojev za trening in vse ostalo. Takrat nisem na to niti pomislil. Bilo mi je super, s prijatelji telovadci smo se izvrstno razumeli in z veseljem trenirali.

Kot pa je moja mami vedno govorila - da ne moram biti pri miru in da norim kot da bi imel "mevle v'rit"- taok je bilo tudi tistega usodnega dne (žal ne vem datuma, bom raziskal!). Bil je to običajni dan, pravzaprav že bolj večer. Bilo je enkrat konec zime ali pa začetek pomladi, tako da so bili dnevi še sorazmerno kratki. Na treningu smo navadno za ogrevanje preden smo začeli z vragolijami na orodjih, malo skakali z malo prožnjo ponjavo (kanvasom). Za tiste, ki ne poznate tega "odbojnega inštrumenta", naj mimogrede pojasnim, da gre za pomanjšan trampolin (tega pa vsi poznajo), kjer pritečeš z zaletom, ga naskočiš (včasih zaradi neprevidnosti tudi dobesedno) in potem te odbije v zrak zvezdam na proti. No tudi slednje se je meni tistega dne takorekoč dobesedno zgodilo.

Vzel sem zalet, se med tekom še nekajkrat obrnil, se režal kot prismuknjen in po pripovedovanju mojih prijateljev - mimogrede nekomu prisolil še brco v rit. Če strnem - bil sem popolnoma neosredotočen. Brez vsakršne koncentracije. Pa saj to navadno ni bil problem, vsaj ne takrat, ko sem delal take običajne salte in podobno. A točno takrat sem delal nek zafrknjen element, z nekimi dodatnimi obrati in čudo gimnastičnimi vložki, za katere niti nimam znanja in spomina, da bi vse opisal. Po strojniško pa znam opisati z eno besedo: turbulentno. V glavnem v vse smeri, osi in podobno.

Pristal sem naravnost na glavi. In to brez da bi nastavil roke. Torej prav naravnost na svojo trdo, trmasto in energije polno glavo. In ta ni prav nič ublažila padca, pač pa sem začutil ostro bolečino v vratu in mravljince v desni roki. Takoj sem vedel, da to ni eden tistih mnogih - "običajnih" padcev, ki jih sicer človek v času treningov in aktivnega otroštva doživi v otroštvu in mladosti.

Vseeno si še nisem predstavljal kako resna je pravzaprav situacija, sem se pa odločil, da s treningom prekinem in jo mahnem domov, domači dohtarci v pregled in oceno. Nekako sem se nagibal k temu, da sem najbrž kakšno mišico strgal, to pa je tudi vse. Še zdaj se spomnim, kako mi je pritekla solza ko sem ležal na blazinah, pri tem pa so vsi mislili, da se spet zafrkavam in da spet prepričljivo igram. Tako so me vlekli na blazini, se režali in tudi meni se je na usta prikradel nasmeh. O tem, kako ravnati ob takšnih primerih, so jih kasneje še slišali - predvsem trenerji. Verjamem pa, da ob vsem džumbusu, ki sem ga zganjal, nihče ni več nič verjel.

Počasi sem se oblekel, odkorakal slab kilometer do postaje, se usedel na šestko in jo mahnil proti Črnučam. Potem me je znova čakal še en dober kilometer od postaje do doma. Vse z zlomljenim vratom. Vmes sem nekajkrat obrnil glavo in še danes se spomnim, kako je šlo... V levo v redu, nič bolečin. Ko pa sem obrnil v desno, me je tako svinjsko zabolelo, da najbrž ni veliko manjkalo pa bi padel v nezavest. Prokleti bedak. Ko bi vsaj razmišljal, kaj se dogaja v "notranjosti". Lahko bi se bil ubil! Samega sebe - na avtobusu. Ali pa vsaj ohromil. Otrok bedasti.

No pa pustimo to, kako sem se kasneje sam sebe v podzavesti "karal", češ kako sem bil lahko tako neumen, da sem to probaval. Edini izgovor, ki sem ga našel , je bil ta, da sem bil star 12 let - takrat pa ima bojda otrok pravico še-ne-vedeti vsega.

Na poti domov so mi ustavili starši in Matevž, ki so se peljali iz Opere ali neke predstave, za katero niso dobili vstopnic. Takrat sem drugič zajokal, število oziroma količina solz pa je bila nekaj večja. Mami mi je dala doma takoj opornico na vrat, mirovat sem moral, potem pa se je začela akcija...

Najprej me je čakal klasični rentgen. Na tem so ugotovili, da imam zlomljeno vretence. Potem me je čakal CT, kjer so ugotovili, da je v bistvu zlom še nekoliko resnejši. Potem sem šel v neko ambulantno kabino, kjer me je dr. Štravs malo pregledal, potem pa so začeli nositi kovinske obroče, ki bi pasali na mojo glavo. Takrat sem zajokal tretjič in še danes se točno spomnim groznih občutkov strahu. Sklepam in bojim se, da je to strah, pač dodatno potenciran, ki ga občuti nekdo, ki ga bodo mučili, vrgli s stolpnice ali kaj podobno neugodnega. V glavnem grozno. Izbrali smo številko obroča, ki mi naj bi ga naslednji dan privijačili v glavo. Ja tako je - privijačili. Dobesedno. Temu se strokovno reče nekakšna ekstenzija, gre pa za to, da ti raztegnejo mišice, da se lahko vretenca postavijo nazaj v vrsto in da se kost zaceli.

Še nečesa ne bom pozabil... In sicer obraza zaskrbljenega fotra, ko mi je po tem, ko je zvedel, da bom ostal v bolnici, prinesel banane. Neverjetno kako človek brez da spregovori besedo že z izrazom na obrazu izrazi svojo grozo in notranje skrbi.

No noč sem prespal relativno mirno, navkljub umirajočemu pisatelju v isti sobi, čigar ime sem pozabil. Do danes mi ni bilo in mi najbrž nikoli ne bo jasno, zakaj 12 letnega otroka tretirajo kot odraslega in te dajo na tramvo, kjer ljudje, žal, dobesedno umirajo. To je namreč bil še dodaten psihološki pritisk, ki pa je deloval tako bolj podzavestno, kot pa da bi se ga neposredno zavedal.

Zjutraj je prišel cel trop v belo oblečenih ljudi. Zdravniki iz vseh mogočih oddelkov so prišli gledati čudo malo neumno in razposajeno. No, zadnje troje jim niti ni bilo pomembno, bolj je bilo najbrž zanimivo to, da sem bil prvi takšen in na tak način polomljen primer v kliničnem centru. Navadno so jih bodisi zagipsali ali pa privijačili med operacijo vse skupaj. Ker sem bil še otrok in sem še rasel, bi me operacija, kjer bi vretenca privijačili ali ojačali s ploščam iz mene naredila kriplja, gips pa bi mi pustil trajne posledice. Potrebna je bila torej prej omenjena ekstenzija in druga zdravniška čudodelstva.

Danes, ko prebiram knjige o inkviziciji in raznoraznih neprijetnih metodah, ki so jih izvajali v preteklosti, spoznavam, da so tudi nekatare (žal nujno potrebne) zdravniške metode na prvi pogled podobne. Vijaki, kri, železo in mehka tkiva.... fuj. Kot 12 letni otrok z že tako burno domišljijo pa sem seveda vse tiste vijake videl 2x bolj ostre, 4x daljše in nasploh me je bilo groza.

Ampak sem špilal frajerja. Nič nisem jokal, lagal pa bi, če bi rekel, da me ni bilo strah. A toplina mamine kirurške roke in njena bližina mi je vseeno dala vedeti, da bo nekoč vse ok. Odpeljali so me v neko ambulantno sobo.

Na tisti smešni mizi, ki jo lahko napumpaš in se dvigne, so bili zloženi inštrumenti. Vse od injekcij, do samovreznih vijakov in drugih nič kaj na pogled prijetnih kovinskih reči. Dr. Štravs je nataknil rokavice, glavo sem imel nagnjeno vznak, nekaj označil na moji glavi na štirih točkah - potem pa smo začeli. Najprej sem dobil gigantske injekcije, ki so mi jih vbrizgali tako kot to v filmu naredi Bruce Willis, ko želi nekoga ubiti. Bolečina je bila temu primerna. Ko sem imel vsa štiri označena mesta nabrekla od anestetika so mi nataknili obroč, potem pa...

Vijak je zaradi ostrine dobesedno prerezal skozi kožo (ne vem zakaj niso prej naredili mini zarez s skalpelom, ne bi imel brazgotin?!), potem pa je začel prodirati naravnost v lobanjo. Bolelo je kot prasica. Pozabili so mi omrtvičiti še pokostnico, ki je pravtako občutljiva. Občutek je bil takšen, kot da bi mi na glavo nekdo spuščal v prešo. Pa kar trajalo in trajalo je. Najbolj grozen je bil prvi vijak, na moji desni strani čela, ko se mi je proti očesu ulila kri, glavo pa mi je luknjal samovrezni vijak. Precej neprijetna bolečina.

Ena, dva, tri, štiri! "Pa smo" pripomne neka sestra, ko me že vsega omotičnega od bolečin in strahu naposled naluknjajo s štirimi vijaki v lobanjo. Niti črhnil nisem ničesar, samo vesel sem bil, da je konec. Takrat sem še poslednjič zajokal.

Čakali so me trije mučni dnevi na travmi. Vmes je preminil tudi prej omenjeni pisatelj. Sosed me je izdal, da čez noč sanjam in še ko spim, ne moram biti pri miru. Začeli so me prevezovati s trakom za psihopate. Brat, ki mi je povsem za brezveze dal še injekcijo proti strjevanju krvi, me je tako nabodel v trebuh, da me je bolel še cel teden. Na tramvi nisem bil rad.

Minili so trije dnevi. Slikali smo na rentgenu, kazalo je dobro. Odpeljali so me v mavčarno, kjer smo naročili pregrešno dragih XYZ veliko metrov plastičnega gipsa in me zagipsali. Vijake - mimogrede - so mi odvijačili iz glave na živo. Brez injekcij.

Že na prihodnji kontroli so ugotovili, da je situacija spet enaka. Prednost in slabost je imeti močne mišice. Ob padcu so mi rešile življenje, ob okrevanju pa so potegnile vse skupaj vkup in vretence se je spet premaknilo.

Mislim, da se mi je mama takrat prvič v življenju zlagala, za kar ji bom do konca svojih dni hvaležen. Rekla je namreč, da me čaka še 1 teden, da moram res samo za 1 teden v bolnico. Danes vem, da je že takrat vedela, da me čaka vsaj mesec. K sreči sem si izboril, da me dajo v polno uspavanje, lepo na jagode na masko in nasvidenje. Vmes so me vlekli za vrat, se na moje rame opirali s koleni in nasploh je mami opisovala, da je izgledalo precej grozno. Kakorkoli že, vrat je bil v pravi poziciji, še enkrat so mi privijačili šraufe v glavo in gremo počivat.

Tokrat sem se zbudil v prostorni sobi, sam in na otroškem oddelku...

... Dva dolga meseca sem lezal v bolnici. Precej nepremicno. Lezal sem ves cas na hrbtu, rahlo nagnjen nazaj in se glavo sem imel vznak. Toda ta cas je hitro minil. Se danes sicer ne vem, kako da se mi ni neznansko zaletelo ob hranjenju v tako nerodni poziciji glave in poziralnika, se pa spomnim vsega drugega... Predvsem bolecin v hrbtu v prvih tednih, ko se misice se niso navadile na mirovanje.

Po tem, ko sem zapustil bolnico, sem se 14 dni imel gips do pasu, zatem še opornico za vrat. Ko sem vse skupaj snel dol sem kaj kmalu sem že igral košarko. Tri mesece po bolnici pa sem se vrnil na trening gimnastike in v zraku uganjal vragolije še nadaljnja 3 leta. Po desetih letih sem takrat sklenil svojo gimnastično pot in se podal v svet vertikale ter se v celoti predal alpinizmu, kasneje pa se turnemu in freeride smucanju.

Takšne izkušnje ne privoščim nikomur. Vsekakor je bila to kljub veliko VELIKO sreče zame to ena največjih preizkušenj v življenju do sedaj. Upam, da tudi zadnja tovrstna.