Prve snežinke v Ljubljani in ... prva viroza

Snega se vsako leto veselim kot otrok! In to brez pretiravanja. Okrog mene so že vsi nestrpni, ko ves čas pogledujem vreme, izkoriščam interno vremensko obveščevalno službo (Jaka, Andraž - hvala :) in seveda komaj čakam, da napovedani sneg dejansko pride. Navadil sem se že, da gre pogosto za nateg, da snega potem ni od nikoder ali pa da pride, ampak v znatno manjših količinah, kot so bile napovedane. Ampak lepo je že, ko sneži. Četudi malo. Poplesavanje snežink na nebu mi vsakokrat - pa naj bo to v začetku, vmes ali na koncu sezone - prebudi nekaj otroškega duha, ki je globoko vsidran v meni. Tokratne zimske vragolije in željo, da bi jih šel ujet v svoj fotoaparat v hribe, sem žal moral izpustit, saj se me je lotila neka strašna viroza, ki me v svojih krempeljcih drži že več dni (navadno z njimi opravim v dveh, morda treh dneh). Počitek, čaj, počitek, čaj, počitek ... Precej monotono je življenje, ko je človek bolan in vsakič znova se zavem, da je pravzaprav zdravje tisto res prvo in najpomembnejše na lestvici ključnih reči v življenju. In znova se potrdi in še vedno drži pregovor: zdravje, sreča in ljubezen, ostalo se pa kupi.

Pa še en timelapse, ki razkrije, da so bili okrog fotoaparata v času fotografiranja duhovi, ker se 3x zatrese!

http://youtu.be/WyqDRqtJFMM?hd=1

Gruzijska gostilna Zlato Runo

Pred dnevi smo se odpravili na službeno kosilo v novo gostilno z gruzijsko hrano - Gostilna Zlato Runo. Polni pričakovanja in navdušenja smo stopili v preprosto restavracijo, kjer nenavaden ambient popestri izjemno prijazen možak, ki je obenem stregel, poračunal, točil pijačo in veliko govoril. Najbolj zanimivo je to, da je hrana dejansko dobra - ker je domača. Vse sestavine namreč omenjeni mož v eni osebi kupuje pri slovenskih kmetih. Tako je barva jajc dejansko živorumena, skuta in okus, prav tako mladi sir in podobno.

Najprej smo vsi želeli njoke, a nas je mojster prepričal, da moramo probati Arapačiri Pararičii - ali nekaj takšnega. To je najbolj tipična gruzijska jed in razen tega, da je bila meni osebno preveč slana, kar dobro tudi izgleda. Možakar je potem kar gratis nosil razne ostale domače dobrote in opeval menda izvrstno gruzijsko vino.

Kar ta gostilna nima v finem interierju, izbranem priboru in opremi ter ostalih materialnih rečeh, vse 1000x nadomesti in odtehta nezaigrana in odkrita prijaznost človeka, ki se trudi iz nič nekaj narediti. Poleg tega pa so še cene "ugodne".

Skratka - gostilno toplo toplo priporočam, že zato da spoznate prijaznega možaka in seveda probate tipične gruzijske jedi... v Ljubljani, na Hacquetovi v Župančičevi jami 50 m od Mobitelove stavbe na Vilharjevi.

Megla, da bi jo z nožem rezal

Trenutno je zunaj takšna megla, da bi jo lahko z nožem rezal. Ta pregovor je sicer že star, ampak še kako drži. Na tla sem za foro odložil koš s smetmi, stopil 10 korakov naprej in ga nisem več videl. Takšna megla je! In ker bo takšna megla še vsaj dva meseca, me to prav nič ne veseli. Zlasti ne zato, ker so včeraj med plezanjem in danes na izletu tako prijetno greli topli pozno-jesenski sončni žarki... Ta trenutek pa hladi in mrazi vlažna megla. Bljek.

Kreten s skuterjem v centru Ljubljane

Prej sem šel po opravkih in nazajgrede v pisarno peljem skozi center, mimo Name. Pa že mimo mene prinorijo trije objestneži na brenclnih (beri: jebeni skuterji z nekimi zarostanimi auspuhi). Malo je manjkalo pa bi mi odbil stransko ogledalo na avtu, ko se je basal in gužval mimo naše kolone. Kaj je sledilo mi je bilo jasno... Na križišču pred rdečo lučjno nabijal gas v tri krasne, da se mu je kadilo iz tazadnje, in takoj še preden se je prižgala zelena ful gas med ljudi, ki so med zadnjimi prečkali zebro. Obnemeli so na mestu, eno staro mamo je skoraj kap, un pa ful gas naprej. Kreten! No potem je kao mojstrko dvignil jajca od skuterja na zadnje kolo in se tako vozil 200 m, potem pa takoj za križiščem pri Nami slučajno tam stoji policaj. Ta je k sreči skočil na svoj BMW policijski motor in z lučkami in sireno za temi kreteni. Ko so objestneži zavili desno pri Metalki je bil policaj že za njimi. Enega je ustavil, dva sta pobegnila. Upam, da ga namlati da 1. kreten pove kje sta še dva prijatelja in vsem zaplenijo motorje. Potem bi jim predlagal pa 1 mesec prisilnega dela in sicer, da se jih s 400 kg kuglo vsakega da na avtocesto, brez znakov, da poteka "delo na cesti". Oni bi pa potem mirno tam barvali črte in ostale oznake, medtem ko bi mimo njihovih glav pičili avtomobili. Mogoče bi pomagalo, da potem ne bi več delali takih bedarij.