Juhuhu, zima in led sta tu!

Foto: Primož Blaha

Najljubši del leta je končno napočil! Zima je prišla z velikim zamahom in postregla z dovolj nizkimi temperaturami, da se je v gorah agregatno stanje slapov že začelo spreminjati.

Konec tedna smo se tako z dvema svežima alpincema odpravili na njuno prvo turo v led. Ker že zadnjih n-let za prvi slap v sezoni splezam Sinjega nad Jezerskim, smo tudi tokrat odšli v te lepe konce in razbijali po ledu, čudovit zimski dan pa si začinili s pestrim in strmim sestopom.

Več fotografij in obširnejši opis Primoža pa na društveni strani Freeapproved.

Francoski harem aktivnosti - Chamonix

Društveni sindikalni izlet v zibelko alpinizma Chamonix

Slaba tretjina članov Freeapproved stoji na dežju. 52 se nas namreč v zimskem nalivu (dež!) na P+R Dolgi most baše v dvonadstropni avtobus. Kupi plezalne, smučarske in letalne opreme romajo v gromozanski prtljažnik avtobusa, ki dobesedno golta številne kose prtljage. A kaj ko nas je res veliko in ima vsak s seboj dva para smuči - ene za turno smučanje, druge za pršič, nekateri še tretje za dostop do sten. Tudi plezalne navlake: vrvi, varovalni pripomočki, čelade, plezalni nahrbtniki. Ob hitrem štetju z našo pomočjo pridna šoferja le s težavo zložita vseh 260 kosov prtljage v avtobus in – avantura se lahko prične!

Chamonix sem pred leti, ko sem bil alpinistično aktivnejši, pogosto obiskoval. Pred desetletjem sem ga obiskal v vseh mesecih! Po tistem pa je število letnih obiskov strmo upadlo do te mere, da zadnji dve leti Chamonixa nisem videl niti enkrat letno. Milo se mi je storilo, ko sem na socialnih omrežjih spremljal fotografije prijateljev, največkrat Jakata in Tine, ki sta se malo vodniško, malo pa sama zase smučala, plezala in uživala pod in na ošiljenih vršacih Masiva.

Vsakoletno tradicijo tedenskega zimovanja nekje v Alpah sem se zato letos odločil organizirat pod Mont Blancom. Chamonix, ki že več stoletij velja za zibelko alpinizma in je obenem tudi mondeno smučarsko središče obdano z visokimi gorami Centralnih Alp, se je sprva zdelo precej utopična ideja. Najprej zaradi večkratnika cene dosedanjih zimovanj, malo zaradi pomanjkanja »masovnih« namestitev in nenazadnje zato, ker ima velika skupina mnogo različnih želja. Toda preverjen recept prejšnjih let, ko sem za društvene izlete vselej izbiral lokacije, kjer se da odločati med različnimi aktivnostmi, ki so vremenu, razmeram in željam posameznikov primerne, je bilo zagotovilo za uspeh. Zbralo se nas je zares veliko!

Harem aktivnosti

V Chamonixu se da prav zares početi vse: alpinizem, športno plezanje v dvorani, smučanje po urejenih progah ali pršiču (freeride), turno smučanje, ledno plezanje, letenje, drsanje in tek na smučeh… Sliši se noro, mar ne?

A realnost je na svetu, ki mu pravimo Zemlja, vendarle pogojena z vremenom. In ker življenje ni potica in ne mores imeti vsega, se je tudi naša skupina prilagajala vremenskim pogojem.

Razporejeni po apartmajih znotraj iste velikanske hiše smo povečini sami skrbeli za svojo prehrano. Kulinarične dobrote prijateljev v sosednjih apartmajih, s katerimi smo bili obdani, smo seveda redno degustirali, tako da je kljub športno aktivnim dnem na svežem zraku naše telo vsak večer dobilo preštevilno količino kalorij.

Romantično zasneženi Chamonix poleg dnevnega aktivnega preživljanja časa nudi tudi zatočišče nočnim pticam. Ne samo, da je na voljo kup primernih restavracij za gurmanske užitke, ki se po celodnevnem preganjanju po gorah in več tisoč presmučanih metrih še kako priležejo, temveč tudi drugačne vrste nočnega življa. Ta mlajši udeleženci zimovanja so znali vse izvrstno izkoristit in se tu in tam zato ob dogovorjeni jutranji uri niso udeležili odhoda v gore. Omeniti velja tudi dodatne prednosti karte Ultimate, ki vključuje bazene in savno, kot tudi vse lokalne avtobusne prevoze.

Ker je bila v hribih ob našem prihodu stopnja plazovne nevarnosti 4/5, smo se tudi ta bolj pršičasto navdušeni zadrževali v bližini urejenih smučišč in puhasto podlago izkoriščali le v poraslih strminah. Ves dan sta helikopterja obletavala grebene in z miniranjem ter pokanjem prožila debelo snežno oddejo. V zadnjih 48 urah je zapadlo meter in več snega. Tudi obeti niso bili nič boljši – vsak dan v času našega bivanja je padlo 20-30 cm snega, kar nam je kljub oblakom in slabi vidljivosti raztegnilo usta do ušes. Ne bom sicer krivičen do damskega dela našega društva, ki bi si želel več sončnih žarkov, ampak neprekinjeno divjanje po pršiču je odtehtalo z zastrim nebom povezano slabo voljo.

Ljudske bitke v dolini

Kar sicer čivkajo že ptice na vsaki veji, bom vendarle izpostavil: v Chamonixu so »klasični« smučarji v manjšini. Vse dni našega zimovanja je bilo na smučiščih še opoldne moč smučati po »rebrcih« (od snežnega teptalca zglajeni smučarski podlagi). Ljubitelji klasičnih smučarskih strmin so tako še kako zelo prišli na svoj račun! Za druge, ki smo si želeli pršiča, pa je bila kljub vsakodnevnemu sneženju in sveži podlagi vsako jutro bitka. Vsi z enakimi željami smo želeli stati med prvimi v vrstah za jutranje vožnje na goro, da bi lahko razrili, kar se razriti da. A tako kot so pobočja nad Chamonixom nepojemljivo velika in nudijo izjemno veliko možnosti za sveže linije, tako nepojemljivo je tudi prej omenjeno število freeride smučarjev. In pobočja se v samo nekaj urah spremenijo v razritim njivam podobne širjave že v prvi polovici dneva. Za tiste z dobrim poznavanjem terenov in lokalnih mini-skrivnosti je po sneženju deviških pobočij še dovolj, a tudi te - brez hoje dostopni tereni – so v roku 24 ur zvoženi do zadnjega metra.

Krona zimovanja zadnji dan

Vsak dan smo na internetu pregledovali številne vremenske napovedi. Venomer v upanju po vremenskem izboljšanju, da bi končno lahko odšli na Aiguille du Midi. To je 3842 m visoka granitna špica na katero pripelje legendarna gondola. Téléphérique de l'Aiguille du Midi je bila zgrajena že leta 1955 in je kar dve desetletji nosila rekord najvišje gondola, še danes pa se ponaša z rekordom gondole z najvišjo višinsko razliko.

Naša želja je bil seveda opevani spust po beli dolini (Valle Blanche). Smučarski spust je dolg kar 17 km in z višinsko razliko 2800 m predstavlja enega najbolj želenih smučarskih spustov v Alpah! Kljub mnogim obiskom Chamonixa mi Valle Blanche do sedaj ni uspelo presmučati v sončnem vremenu. Vselej je bil najmanj del poti ovit v oblake, včasih pa tudi meglo.

[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=C1kA2T15jt4&w=630&h=354]

Tokrat se nam je nasmehnila sreča in okrog 30 se nas je z velikimi pričakovanji postavilo v vrsto za gondolo. Glede na rano uro in meglo v dolini smo upali, da bomo na vrsti za prve vožnje na goro, a je bilo podobno mislečih preveč. Do zadnjega centimetra nabito gondolo, ki je šla 3. po vrsti oni dan na goro nam je vendarle uspelo ujeti. V naši smučarski skupinici je bilo kar nekaj takšnih, ki še niso bili vajeni tolikšne nadmorske višine. Tistih nekaj stopnic navzgor od gondole do tunela je bil že kar zalogaj. Trema je pri mnogih izzvala še klic narave in potrebnih je bilo še več stopnic preden so si lahko olajšali mehurje.

Izhod na zloglasno grebensko rez, ki pripelje na začetek spusta čez Valle Blanche je vreden omembe. Na obeh straneh zevata prepada – na sever je do varnih tal preko 1300 m ledu in skalovja, na jug slabih 400 m. Greben je v sezoni zavarovan z vrvno ograjo, a ob množici, ki sočasno po teh strminah sestopa s smučmi na ramah, palicami v rokah in smučarskimi čevlji brez derez na nogah – vendarle ne vzpodbuja pretiranega zaupanja ali občutka varnosti.

Alpinističnih podvigov nevajenim je hoja do ledenika po grebenu povečini predstavljala največje strahospoštovanje celotnega dne. Naposled smo se vsi zbrali na manjši uravnavi, se zaradi -18ºC še bolje oblekli, naredili skupinsko fotografijo in pričeli sanjski spust po opojno beli, kot puh mehki podlagi.  Celotedensko sneženje je ledeniške razpoke in širna pobočja prekrilo s poldrugim metrom prvovrstnega pršiča, mestoma ga je veter s sten odložil še enkrat toliko. Zaradi slabega vremena je gondola vse dni do našega prihoda mirovala.

Ne samo v sneg - tudi v srce

Z vsakim novim zavojem smo v mehki podlagi pustili več sledi in se v rahlih nagibih med divjanjem po pršiču dotikali snežnih kristalov, ki so v oblakih pršeli prek glave.

Vriskal in užival sem in z vsakim metrom spusta ne samo v snegu temveč tudi v srcu pustil sladek spomin. Z vsakim ovinkom sem postajal hvaležnejši: naravi za lepote, ki jih nudi, vremenu za priložnost, ki nam jo je bilo dano izkoristit, članom in številnim prijateljem za izvrsten teden, ki mi ga je bilo dano preživeti v njihovi družbi.

Chamonix - še se bomo videvali!

Logistika in stroškovnik

V povprečju si je udeleženec zimovanja denarnico olajšal s sledečimi postavkami:

• Prevoz z avtobusom: 70 EUR
• Bivanje v apartmaju za štiri oziroma šest oseb: 160 EUR
• Hrana nakupljena v trgovinah v času bivanja: 70-100 EUR
• Smučarska karta Chamonix Ultimate: 280 EUR

Prispevek je bil objavljen v decemberski številki Planinskega vestnika 2013.

Zapis o avanturi in obširna fotogalerija je na voljo na strani društva Freeapproved.

https://vimeo.com/59409807

Ledno plezanje - oprema in sistem oblačenja

Pred mnogo, mnogo leti, ki jih rajši več ne štejem, sem se začel ukvarjati tudi s turističnim zahajanjem v gore pozimi. Spomnim se, kako sem požiral vso možno literaturo: prebiral bloge, zapise o opremi, tehniki in vsem kar se je dalo najti. Tako prek spleta kot v tiskanih izdajah. Iz Amerike sem naročal knjige Jeffa Lowa, Marka Twighta in drugih tisti čas najboljših inovatorjev in plezalcev v ledu. Ker sem po duši tehničen tip, mi je poznavanje delovanja opreme, oblačil, sistemov oblačenja in vse s tem povezano precej zanimivo. Ker se spomnim tudi, kako mi je najbolj prav prišel kakšen konkreten namig kako ta in oni uporablja kakšno opremo, tehniko in podobno, sem se odločil zapisati par vrstic, ki bodo morda komu dale kakšno idejo ali olajšale odločitev pred nakupom. Vnaprej seveda opozarjam, da gre zgolj in izključno za moje osebno mišljenje, ki ne temelji na nikakršnem profesionalnem oziroma drugačnem znanju/poznavanju, temveč zgolj na nekajletnih amaterskih izkušnjah. Se mi pa osnutek pričujočega prispevka med Drafti valja že skoraj 2 leti, tako da je skrajni čas, da zaključim.

K zapisu me je vsaj malo podžgala tudi izkušnja, ko sem oktobra v eni izmed slovenskih trgovin z opremo za planinstvo, alpinizem ipd. slišal prodajalca ubogemu novincu, najbrž tečajnik - "prodajati buče". Še vedno se močno strinjam z reklom: "Nisem dovolj bogat, da bi kupoval poceni!" Zgodba mi je poznana, saj sem jo izkusil na lastni koži v svojih začetkih...

Sistem oblačenja je kajpak najbolj tesno povezan z aktivnostjo in razmerami. Ker se bom osredotočil na ledno plezanje, ostaneta samo še dve kategoriji: A od 0C do -10C ter B od -10 do -20C.

Dostop

Tisti, ki ste v hribe pozimi že zahajali veste, da ob vsem kar ni ravnina, človeku hitro postane vroče tudi pri -10C. Težava pozimi tako niti slučajno ni takrat, ko se človek giba, ampak ko stoji oziroma na prehodu. In prav to je ledno plezanje - tipična Stop & Go aktivnost: prvi spleza do varovališča, se ustavi in varuje drugega, ki pleza. V tem času pa na dan pridejo pomankljivosti klasičnega čebulnega oblačenja oziroma oblačenja v slojih.

Če je dostop daljši od ure in pol ali če je izrazito strm/naporen in vem, da se bom konkretno preznojil kljub zmanjšanemu tempu, vzamem dodatno švic majico. Zadnja leta v zimskem času uporabljam izključno perilo iz Merino (Patagonia Merino 2 in 3). Če je dostop krajši, se ne preoblačim in perilo posušim na sebi med plezanjem.

Pri temperaturah do -10C, če ni vetra, skoraj brez izjeme dostopam zgolj v perilu in mi je dovolj, me ne zebe. Če je vetrovno dodam še nekaj neprepihljivega. Navadno je to ArcTeryx Atom LT jkt. To je v zadnjem letu moj največkrat uporaben kos oblačil. Zaenkrat temu podobnega od drugih proizvajalcev nisem zasledil. Po izolaciji je primerljiv s powerstretchom, s to razliko, da Atom-a ne prepiha in da je lažji in se na manjše zloži/zbaše.

Za dostop navadno uporabljam tanjše windstopper rokavice, kot ekstra par. Pogosto se namreč zgodi, da s temi rokavicami človek grabi za kakšno rušje, preči kakšne grape, potoke ipd. in kaj rado se pripeti, da se zmočijo. Rokavice s kuhane volne sem pred leti opustil. Odlično funkcionirajo dokler so povsem suhe in relativno nove, z rabo pa se raztegnejo, veter jih prepiha in vsakič hitreje postanejo mokre in trde. Na njih se prijema sneg in če jih prepotiš že na dostopu te potem zebe še cel dan. Je pa kuhana volna meni osebno še vedno nadvse uporabna v kombinaciji kot notranja rokavica, preko pa nepremočljive hardshell rokavice. Minus takšne kombinacije je okornost in nerodno rokovanje.

Plezanje zaledenelih slapov

Zunanji sloj

Za plezanje slapov uporabljam bodisi vetrovko (hardshell) ali softshell, odvisno od temperatur. Če je toplo, okrog ničle pa tja do -10, navadno vzamem hardshell, ker pričakujem več kapljanja in vode v slapu. Za zimski hardshell uporabljam Patagonia Stretch Element jkt ter občasno ArcTeryx Alpha LT jkt. Kadar je hladno je vode manj in vzamem softshell - Patagonia Northwall jkt. Ta je podložen z R2 flisom, ki je lepljen na zunanji material, tako da izjemno dobro diha, je raztegljiv in topel. Ta softshell mi je po dolgem času, ko softshellov nisem uporabljal (nisem opazil bistvene razlike v dihalnih sposobnostih med hs in ss), znova zelo všeč. Ker je podložen, je uporaben izključno za hladnejše dni. Odkar imam Northwall se sicer nagibam k temu, da ga bom pozimi vse več uporabljal, saj dejansko plezam ko je mrzlo in hladno in tudi če je slabo vreme sneži. Če pa pozimi dežuje, je vreme tako za doma ostat.

Ker imam dolge in pajkasto suhe noge, pri hlačah nimam veliko izbire. Po nekaj iteracijah sem pristal na krojih Patagonie in preizkusil in redno uporabljam Alpine Guide Pants (AGP), Ltw Alpine Guide Pants, Winter Alpine Guide Pants ter za letos (še nisem preizkusil - Mixed Alpine Guide Pants, kar je hibridna izvedenka, kombinacija membrane in softshella).

Za ledno plezanje sem skoraj izključno uporabljal AGP, za zares mrzle dni pa Winter Alpine Guide Pants, ki so na stegnih in riti podložene s kožuhastim flisom podobnim kot Patagonia R2. Za varovališča in postanke ter bivake preko vsega skupaj poveznem Patagonia MicroPuff hlače, ki so polnjene z umetnim polnilom Primaloft One.

Na varovališčih, ob pavzah in drugačnih postankih uporabim bodisi lažjo sintetično bundo kot npr. Patagonia NanoPuff ali ArcTeryx Atom LT. Kadar je zares hladno uporabljam tudi Patagonia DAS Parko, lahko pa tudi kombinacijo zgoraj omenjene sintetične bunde in ultralahkega, a debelega puhastega brezrokavnika. Vse omenjene sloje vedno dam preko softshella oziroma hardshella. Letos bom preizkusil Atom SV Hoody, ki je primerljivo topel kot DAS Parka, le da je 2x lažji in krojen za suhce kot sem sam.

Ne glede na izbiro softshella ali hardshella pa se mi zdi bistvenega pomena odlično krojena kapuca. Če ni ustrezna je skoraj enako kot če si brez, sneg, voda, veter - vse sili skozi luknje, zato je zares pomembno, da se prilega. Ne vem zakaj se nekateri kosi zimskih oblačil (zunanji sloj) sploh prodajajo brez, saj se ne spomnim dneva, tudi lepega, ko bi me kapuca kakorkoli motila - prej obratno!

Srednji sloj

Ta je odvisen od tipa zunanjega sloja. Če uporabljam softshell Patagonia Northwall, ki je podložen, potem srednji sloj eliminiram. Na ta način je izboljšana gibljivost in dihanje. Razlika je res občutna - freedom of movement, kot temu marketinško rečejo proizvajalci, je res super. Oblečeno imam samo termo perilo  in softshell, ko pritisne mraz preko njega dam omenjeno izolacijo.

Če imam oblečen hardshell, kot srednji sloj nosim bodisi Patagonia R1 Hoody ali ArcTeryx Atom LT. V izjemnih primerih oboje.

V noge me navadno ne zebe, zato uporabljam termo perilo Patagonia Merino 2, če zares stisne pa ArcTeryx RHO pants, kar je v osnovi Powerstretch. Eno ali drugo lahko kombiniram tako pod klasičnimi softshell hlačami AGP ali winter AGP.

Prvi sloj ob koži

Patagonia Capilene mi je hvaležno služila 10 let, zadnji dve leti pa uporabljam Patagonia Merino 2 in Merino 3. Nazaj na sintetiko se vrnem šele poleti, ker se mi zdi, da je za odtenek "hladnejša" kot Merino, vendar novih kosov sintetičnega perila ne bom več (do)kupoval.

Rokavice, pokrivala

Uporabljam windstopper rokavice za dostope, ki se navadno zmočijo, ampak so priročne za fotografiranje, pripravljanje na vzpon, natikanje pasu, derez ipd. Za plezanje se "preobujem" v BD Punisher Pro rokavice, če je izjemen mraz imam s seboj še en dodaten par BD Enforcer. Za najhujši mraz ali smeri v stenah uporabljam palčnike, vendar sem z njimi precej okoren. Na daljši vzpon vzamem vedno vsaj 2 para rokavic, čeprav sem doslej tudi v največji moči imel suhe roke s plezanjem v BD Punisher rokavicah. Prav presenetljivo, saj niso niti oglaševane kot ekstra "vodotesne".

Za pokrivalo vselej uporabljam balaclavo oziroma po domače kapuco z odprtino za obraz ali podkapo. Človek čez glavo in vrat izgubi 60% telesne toplete in prav hecni se mi zdijo kakšni plezalci, ki drgetajo na varovališčih ali pod slapom, oblečeni v vse kar imajo s seboj, vrat imajo pa popolnoma razkrit, na glavi pa neko "luknjičasto" štrikano perujsko kapo. Razlika med kapo in podkapo oz. balaclavo je ogromna. Ko sem to sprobal prvič nikoli več nisem oblekel navadne kape, razen če so temperature okrog 0C, kar pa je že tudi tako toplo, da navadno uporabim samo trak za ušesa.

Prednost podkape je tudi ta, da ne čutiš oz. te ne zmrazi, ko ti med plezanjem kakšen košček ledu ali snega "špricne" za vrat, ne čutiš šibkega vetra, del obraza in cel vrat je zaščiten.

Zimske radosti v Tamarju

Danes v Tamarju zimskih radosti ni manjkalo. Najprej vse močnejše sneženje, potem plazovi in na koncu še norci na sneženih cestah ... Samo ledu premalo :( Nekaj več o avanturi sem zapisal na strani freeapproved.

Slap pod Sušico, video

Skupaj sem spackal nov filmček - tokrat o minulem lednem plezanju v Logarski dolini v zaledenelih slapovih Slap pod Sušico, Kaskade ter Avtocesta. Prijeten ogled :) [youtube http://www.youtube.com/watch?v=xGuozDE-js0&fmt=22]