Danes sva z Borom plezala eno zelo lepo smer. Kratka in sladko. In čeprav me navpičnost ključnih raztežajev ne moti, vseeno ne maram preveč mest, kjer ni možno namestiti (dobrega) varovala. Dobrega zato, ker slabih že nekaj časa ne nameščam več pogosto. Ko sem bil še bolj zelen kot sem sedaj, sem tu in tam kakšno varovalo naštimal in je bilo slabo. V primeru padca gotovo ne bi držalo, pač bolj "za psiho", kot se reče. Zdaj pa recimo, da psiho "imam" boljšo in me pač zgolj skrbi za varnost. Za to pa vse bolj. Te pa slaba varovala (varnosti) ne prinesejo v izobilju...
Tako pride, da mora biti človek malce iznajdljiv. In danes je bilo na primer v najlepšem (3.) raztežaju prav zabavno plezati v detajlu - navpičnem kotu lepo zapolnjenim s snegom. S hrbtom se veselo opreš na steno, meča ječijo pod silo, ki jo potencira navor, medtem ko stojiš na konicah derez. Ampak si lepo vzameš čas, se razgledaš naokrog in nadješ na primer izvrsten skriti skalni rogelj (nekakšen izrastek v steni :), preko vržeš gurtno in varovanje je popolno. Da bi se gurtna (prešita zanka) ne izmaknila in spolzela dol, sem jo lepo zadelal s trdim snegom, če pa tega ne bi bilo se pa lahko izvrstno uporabi tudi odvečno opremo. Npr. danes bi lahko na to gurtno obesil vse ledne vijake, gurtno obtežil in miren, vedoč, da se ne more sneti, plezal dalje. Potem se pokažejo še možnosti za namestitev jebice in tako dalje. Pravi užitek torej! Veliko bolj užitkarsko kot prvi raztežaj, kjer z izjemo dveh klinov in ene prešite zanke ni bilo v 60 metrih kaj pretirano "varnega".
Kot že tolikokrat se je tudi danes v omenjeni smeri pripetilo, da je bil najbolj smotan raztežaj tisti, ki je načeloma najlažji. Borči je tako praskal po ostankih pomrznjenega snega in količini ledu primerni za v kozarec soka. K sreči je visok, pa je s svojo medvedjo šapo zagrabil kar za bližnje ruševje. Tudi na slednjega imam krasne spomine - kot na primer davnega leta 1999, ko sem bil res živo-zelen "plezalec" in sem s Primožem Lajevcem in Petrom Mikšo "iskal" primerni sestop. S Sinjega slapu smo namreč krenili desno, gazili ko budale in naposled zalutali. Ko smo prišli nad navpičen, in kot se je kasneje izkazalo - previsen 30 metrski skok - smo se odločili za spust po vrvi. Ta spust mi je še danes nekaj najbolj groznega kar pomnim - "abzajlali" smo namreč na prastar, rahitičen macesen debeline kakšne 3-4 centimetre! Edino kar smo sredi plazovitih pobočij sploh našli. Jao!
Da se vrnem k današnji uživaški plezariji... Po zares zares dolgem času sem se mdr. danes tudi močno spotil. A ne med vzponom, saj so bile temperature ravno pravšnje, pač pa na dostopu! Borči ima očitno preveč kondicije, saj pridno trenira čez dan in čez noč :) Najbrž mu prav te nočne avanture širijo pljuča in tako sem danes sopihal kot tovrni vlak. Nekako sem ga sicer kljub svojim letom še dohajal, ob tem pa so se mi kot omenjeno na čelu pri minus nekaj pojavile potne srage. Pojav, ki ga ne pomnim že lep čas. Sem bolj kot kakšna kača - moja normalna telesna temperatura je 36,2ºC, vročina me kuha pri manj kot 37ºC, potim se pa tudi bolj malo v splošnem. Sploh pozimi.
Škoda, da se je ves dan megla gibala prav okrog vstopa, tako da ni bilo pravih razgledov. Plezanje je pa vseeno bilo odlično in upam, da bo letos dobra zimska sezona. Pa da se vmes še malce segreje in potem spet zahladi, da bo še kje kakšen škripavček. Prav zanimivo je namreč kako je lahko v isti steni, samo 50 m stran, sneg povsem nesprijet in rahel - beri: neuporaben za plezanje!
Za dodatno veselje pa je poskrbel še zmrznjeni desni sredinec aka fuck finger. Iz neznanih razlogov ga zelo slabo čutim, enak občutek kot pri blagih omrzlinah. Od kje to mi ni jasno, ker mi je samo enkrat pošteno zanohtalo ...
Do prihodnjič torej in - Srečno!
