Viewing entries tagged
alpinizem

Z ledene Sveče v previse Kupljenika

Comment

Z ledene Sveče v previse Kupljenika

Z Blažem sva se spoznala na alpinistični šoli pred skoraj šestimi leti. Takrat še ni (zelo) veliko govoril, a zato toliko hitreje hodil in plezal. Že pred uradnim zaključkom alpinstične šole mi je bilo jasno, da bo Blaževa alpinistična in plezalna pot bogata...

Comment

Plezanje v vertikali Dolomitov

Comment

Plezanje v vertikali Dolomitov

Vsled manjku časa in vse slabši skali slovenskih gora, sem se tokrat Dolomitov še posebej veselil. Res mi je všeč skala, čvrsti prijemi, strmina in izpostavljenost (tudi lažjih) smeri in seveda - kratki dostopi. Smeri je v izobilju in ko sem na eni izmed tur minuli vikend zrl v gore, sem hitro prišel do zaključka, da je eno življenje premalo, da bi dodobra obdelal vse smeri v stenah nad enim samim prelazom, kaj šele v širšem obsegu!

Comment

Zimsko grebensko prečenje - Škrnatarica - Dovški križ

Comment

Zimsko grebensko prečenje - Škrnatarica - Dovški križ

Po več kot desetletju plazenja v sencah severnih sten je bil že skrajni čas, da vsaj občasno pokukam na sončno stran. Ker trenutno zima ni radodarna s snegom in skopari z nizkimi temperaturami, je bila odločitev še toliko lažja. Najkrajši dan v letu izkoristimo za zimsko grebensko prečenje Škrnatarica - Dovški križ!

Comment

Comment

Juhuhu, zima in led sta tu!

001_Anze_COKL_DSC02005 Foto: Primož Blaha

001_Anze_COKL_Sinji slap Dec13-31Najljubši del leta je končno napočil! Zima je prišla z velikim zamahom in postregla z dovolj nizkimi temperaturami, da se je v gorah agregatno stanje slapov že začelo spreminjati.

001_Anze_COKL_Sinji slap Dec13-50Konec tedna smo se tako z dvema svežima alpincema odpravili na njuno prvo turo v led. Ker že zadnjih n-let za prvi slap v sezoni splezam Sinjega nad Jezerskim, smo tudi tokrat odšli v te lepe konce in razbijali po ledu, čudovit zimski dan pa si začinili s pestrim in strmim sestopom.

001_Anze_COKL_Sinji slap Dec13-90

Več fotografij in obširnejši opis Primoža pa na društveni strani Freeapproved.

Comment

Comment

Alpinistična oprema prihodnosti

Odkar me podpira Patagonia in sem "bližje" procesom nastajanja novih linij oblačil in materialov za alpinistične ter smučarske potrebe , vse bolj spoznavam razsežnosti "outdoor" industrije.  Že kar nekaj let ni več dovolj, da so oblačila funkcionalna, vse bolj je pomembna tudi estetska komponenta. Zlasti to velja pri ženskih oblačilih, kjer sta forma (kroj) in barve pogosto odločujoč faktor za nakup. Hočeš nočeš - je to realnost in v poplavi ponudbe , ki iz leta v leto dviga prag konkurenčnosti - nujno zlo! In ker pogosto dobim vprašanja kaj uporabljam - kdaj in kje, sem se po dolgem času odločil spet spisati svoje razmišljanje na temo opreme in oblačil.

Enako kot pri avtomobilih (in verjetno še marsikaterih drugih industrijah, ki vključujejo raziskave in razvoj), se tudi "trendsetterjem" kot so Patagonia, ArcTeryx, Marmot ipd., pogosto po krivici dodaja oznaka "plačaš samo ime". Pri avtomobilih se enako govori tudi za Mercedes-Benz ter Audi in še koga... Ampak večina pozablja ali pa namenoma spregleda, da ta podjetja v raziskave in razvoj namenijo precej več denarja kot kdorkoli drug. Del tega bremena pa prav gotovo nosi tudi končni potrošnik. In prednosti? Tehnologije in produkti, ki postavljajo mejnike in tlakujejo pot za ostale, ki ideje tako ali drugače "kopirajo".

Za zimsko sezono mi je Patagonia poslala kar nekaj novih produktov, za katere že zgolj po opisih vem, da bodo bombastični. Čez nekaj dni mi bo rjav UPS dostavni kombi pripeljal težko pričakovano kolekcijo 2014. Med njimi bi izpostavil nekaj najbolj zanimivih in težko pričakovanih...

Patagonia Knifeblade pants

Po veliki uspešnici - Knifeblade puloverju (spodaj na fotografiji pri plezanju v Dolomitih) so odslej na voljo tudi istoimenske hlače in Knifeblade jacket (polna zadrga spredaj). Obo kosa sta narejena iz enakega soft-shell materiala, to je Polartec Power Shield Pro. Steve Houseu, Colin Haleyju in številnim drugim je to nepogrešljiv kos garderobe za plezanje v gorah, zlati v hladnejših mesecih. A prav tudi poleti v Dolomitih in Alpah ali senčnih severnih stenah v Sloveniji pride še kako prav.

Dolomiti 2013P-15

Knifeblade pullover je "oskubljen" softshell, zelo lahek, odlično diha, z verjetno najboljšim krojem kar sem jih kdaj sprobal - dovolj dolg, da ne leze izza roba pasu, z dolgimi rokavi, v telesu precej teliran.

Knifeblade pants pa so hlače z enako filozofijo. Minimalističen, lahek softshell, vodoodbojen, neprepihljiv, brez nepotrebnih neumnosti, ki žulijo pod težkim nahrbtnikom (in še zlasti, če imamo na sebi pod nahrbtnikm še plezalni pas). Okrog bokov so hlače gladke brez pasu ali ušes za pas, tako da tudi ni možnosti, da bi kjerkoli kaj žulilo. Hlače so v pasu malček višje in tako primerne tudi za najbolj obupno zimsko vreme.

83285_744.fpx

Izjemen kos iz enakega materiala kot v Knifeblade sem uporabljal že prejšnjo sezono in sicer Northwall Jacket. To je softshell, ki je podložen z Regulator flisom. In če sem pred leti še govoril, da so podloženi zunanji sloji nesmisel, sem po intenzivni uporabi Northwalla tako za plezanje kot smučanje v zelo mrzlem vremenu - mnenje  spremenil. S Polartec Regulator flisom spojen zunanji sloj mehkega, za sneg in veter 99,9% nepropustnega materiala (ki pa zavoljo tega 0,1% prepustnosti diha ekpotencialno bolje od 100% nepropustnih), je Northwall (spodaj na fotografiji ob plezanju v sneženju, vetru in pršnih plazičih) presegel prav vsa pričakovanja. Northwall je sicer precej topel in je meni pisan na kožo, ko je 10 stopinj pod ničlo ali hladneje. Medtem ko sem Northwall že precej dobro preizkusil v vseh vremenskih pogojih, pa moram Knifeblade še preizkusiti. Uporabljam ga namreč šele od pomladi dalje, a se že veselim njegove rabe v hladnejših mesecih, ki so pred nami! Še posebej prav mi bo prišel za letos načrtovana prečenja.

Trenutek med dvema pršnima plazovoma

Patagonia Encapsil™ Down Belay Parka

Verjetno ena večjih revolucij zadnjega časa! Čeprav so se s procesom "plemenitenja" visokokvalitetnega (900+ fill) naravnega gosjega puha že ukvarjala razna butična podjetja (kot npr. izdelovalec najboljših spalk na svetu featheredfriends.com), je šele Patagoniji kot kaže uspela "zmagovalna kombinacija" za trajno(-ejšo) obstojnost obogatenega puha. Gre za proces nevidnega nanosa hidrofobnega sloja na vsak posamezen "lasek" puha. To mu ne le zagotavlja večjo vodoodbojnost in preprečevanje vpijanja vode, ampak prvič v zgodovini tako obdelan puh doseže volumen 1000+ cuin.

patagonia-encapsil-xl

Bunda (zgoraj na fotografiji) bo gotovo precej revolucionarizirala branžo puhovk. Vprašanje je seveda kako se bodo podobne obdelave "bogatenja s plazmo" (konkretna je patentirana) lotili drugi proizvajalci. Puhasta oblačila bodo tako nadoknadila takorekoč edino slabost (poleg višje cene), t.j. večje občutljivosti za vodo.

Napačno si namreč večina uporabnikov razlaga, da je težava pri puhu zunaj. Se pravi kapljajoča voda v zaledenelem slapu na varovališču in morebitno sneženje. V resnici je večji problem pri puhovkah drugje! In sicer v nas samih - ker naše telo diha, koža oddaja vlago (švic, če hočete) in kar se ga v tekoči formi ne nabere na spodnjih slojih (pa še ta gre pos proti zunanjim slojem) - se slej ko prej nabere v zadnjem sloju. In to je v tem primeru puhovka. Po celodnevni uporabi v določenih razmerah se (zlasti starejše puhovke) lahko konkretno "napijejo" od znotraj in postanejo težje, izolativnost pa je slabša. Zanimive članke na to temo je že pred desetletji pisal zloglasni Mark Twight.

Škoda, da je v Sloveniji nemogoče priti do določenih kosov oblačil Patagonia. Ponudba je zelo okrnjena, prodaja jih samo ena veriga trgovin, pa še to v zelo zelo selekcioniranem obsegu. Morda nasvet za koga, ki še ne pozna - Patagonia.com ima na evropski strani pogosto posebne ponudbe in praviloma skoraj vsak mesec nekaj dni, ko je poštnina znotraj EU brezplačna. Ker je lokacija odpošiljanja znotraj EU tudi ni nobenih carinskih oz. davčnih obveznosti. Izbor na spletni strani pa neomejen!

Patagonia DAS Parka

Še preden mi je Steve House poslal svojo legendarno zeleno DAS parko, v kateri je opravil  enega najboljših vzponov v karieri, sem o tej jakni polnjeni s sintetičnim polnilom Primaloft in pozneje Primaloft One, bral zelo različna mnenja. Po eni sezoni uporabe sem tudi sam ostal nekako razdvojen. Všeč mi je udoben (skoraj preveč širok) kroj, ker lahko bundo povezneš čez vse ostale zunanje sloje, ima velika dva notranja žepa za gretje rokavic, spravilo kakšne Mulebar ploščice ipd. Tudi topla je bila bunda precej, funkcionirala pa je v vsakem vremenu, viharju (fotografija spodaj) ter tudi dežju (dobesedno). Motilo pa me je, da je relativno težka, dasihravno je narejena iz zelo robustnih materialov in je zato namenjena za intenzivno, dolgoletno rabo. Vmes sem uporabljal rahlo prenovljeno DAS parko druge barve in manjše velikosti, ki je bila že precej boljša od predhodnice.

Letos pa se z UPSom na moj naslov že vozi istoimensko darilo Patagonie, ki je dobilo za novo sezono korenite  spremembe. Tako v materialu kot tudi kroju in - kar se mi zdi pomembno - zmanjšanju skupne teže in to ne na račun izolacije. Nenazadnje je na voljo tudi bolj živa barva z imenom Viking (spodaj na fotografiji).

patagonia-m-das-parka-blue

Med novostmi za prihajajočo hladno sezono je še en kos, ki bi mu namenil nekaj vrstic, ker se mi zdi hkrati zelo preprost in silno uporaben!

Patagonia Capilene® 4 Expedition Weight One Piece Suit

Kot že samo ime pove gre za kos oblačila, ki je kot nekakšen sodoben "pajac", kakršne smo včasih uporabljali za pižamo. Svoj prvi pajac-pižamo sem pred desetletji sicer podedoval najprej od brata on pa od starejše sestre. Bil je bombažen in kičast :) Sodoben pajac za aktivnosti v mrzlem okolju je seveda povsem druga zgodba.

Patagonia One Piece Suit je nastal na željo patagonijinih ambasadorjev iz vrst alpinistov in smučarjev (spodaj na fotografiji).

M-Capilene-4-One-Piece-polartec

Kolikokrat se je že zgodilo, da sneg zleze za vrat, pa ob padcu v pršiču pod jakno in tako dalje. Prepreči tudi "slab spoj" zgornjega in spodnjega dela, kjer te čez ledvica lahko zahladi, pa zminimizira gubanje dveh slojev itd. In v odgovor na te težave je Patagonia izdelala One Piece suit. Prepričan sem, da se bo v praksi za uporabnika suit zelo dobro obnesel. Prepričan sem tudi, da bi, če bi ga izdelovali v Merino 2 ali Merino 3 izvedenki (iz Merino volne), bil še bolj zaželen kos opreme.

Iskreno povedano pa me zelo zanima tudi koliko časa bo na voljo. Podoben kos pajaca so že pred leti izdelovali v konkurenčnih podjetjih (TNF, Mountain Hardware), pa so po sezoni ali dveh opustili izdelavo. Zakaj?

Prihodnost?

Razlog je preprost. Vsak kos mora doseč nek prag dobičkonosnosti in/ali vsaj zadovoljiv % prodaje. Če ga ne, je njegova proizvodnja nesmiselna. In tukaj se zatakne. Ker so to (npr. pajaci) visoko-specializirani kosi za redke posameznike, ki jih je celo na globalni ravni (očitno) relativno malo. Upam, da bo Patagonia vztrajala s produktom vsaj nekaj sezon, da bi lahko prednosti enodelnega kompleta prvega sloja spoznalo čimveč ljudi.

Po drugi strani pa lahko le fantaziram kaj vse bi bilo že danes lahko na tržišču, če bi tržišče in kupna moč to prenesla ali bi bil ekonomičen obseg večji.

Pred časom mi je bil namreč predstavljen prototip nahbrtnika iz materialov, ki so ultra lahki, vodotesni, trpežnejši od vsega doslej uporabljenega, se lahko izdelajo v kakršnikoli barvi in imajo še kup drugih pozitivnih lastnosti. Tehnologija in materiali za prozivodnjo obstajajo, znanje takisto. Težava je ta, da tržišče takšnega izdelka ne bi preneslo ekonomsko. Nahbrtnik kakršen je bil sanjski prototip bi namreč v redni prodaji stal preko 1000 EUR. In čeprav bi se gotovo našli kljukci, ki bi nahrbtnik kupili, je lansiranje takšnega produkta ekonomsko neupravičljivo in se ga tudi outdoor trendsetterji kot so Patagonia, ArcTeryx in podobni ne lotijo.

Enako je s plezalnimi vrvmi. Že v času mojega zaključevanja študija smo na LEM (laboratorij za eksperimentalno mehaniko) gledali in se čudili nekim časovno odvisnim materialom podjetja BASF iz katerih bi se lahko brez težav izdelala vrv debeline 4-5 mm, z lastnostmi, ki bi bile v prav vsem boljše od vsega kar je danes na voljo (ulovitvena sila, št. padcev ipd.), poleg tega pa bi bila tudi "Edge safe", torej odporna(-ejša) proti padcu čez oster rob. Takšne vrvi bi lahko uporabljali že danes! A kaj ko bi bila cena za 50 m vrv 5.000 EUR. Tržišče tega ne prenese... Alternativno bi morda šlo, če bi začeli enako vrv uporabljat za sušenje perila in vodenje psov na izlete. Ekonomija obsega bi se drastično povečala, tehnologija pocenila - plezalci pa bi namesto treh kilogramov in 9.5 mm debelih vrvi nosili  in plezali z 1 kg težkimi (lahkimi) in 5 mm debelimi (tankimi!) vrvmi.

Nekaj pa je gotovo. Ob vsakem takšnem afnanju s sodobno opremo se s spoštovanjem spominjam na ta stare kerlce, ki so plezali hudičevo resne smeri, osvajali ošiljene vrhove in ostre grebene - v pumparcah in volnenih puloverjih!

Mi: klovni. Oni: carji!

Comment

Zabaviščni park v dolini Vrata in Bavarska smer v Triglavu

Comment

Zabaviščni park v dolini Vrata in Bavarska smer v Triglavu

S plačilom 3,50 EUR je v Triglavskem narodnem parku, edinem parku v Sloveniji, dovoljeno marsikaj. Tako se nam je dolina Vrat trem nedeljskim pohodnikom 11. avgusta prikazala v vsem svojem blišču (in bedi). Stotine avtomobilov parkiranih na travi, na pašnikih, v gozdu, ob stezicah, ob Aljaževem domu, ob zimski sobi, na poti na Škrlatico, pred, ob in za Šlajmerjevim domom in tudi na dovozih do heli ploščadi. Igra skrivalnic šotorjenj na ustreznih mestih v gozdu, avtodomi ob reki in potočkih, ostanki odprtega ognja, komercialna panoramska letala, ki prdijo in preletavajo vrh Triglava, ponos Slovencev, ter druge narodno-zabavne atrakcije, kar si domačini in tujci lahko privoščijo (le), ko enkrat plačajo listek za parkiranje.

Toda pozor! Da ne bi slučajno prikolesarili v Vrata po kakšnih stranpoteh ali pa z jadralnim padalom leteli nad vršaci, kajti to je strahovito škodljivo flori in favni! Najprej plačat listek, potem pa z avtom do klina, če vam potegne - ja potem lahko pa še dlje. Morda vas te dni še ustavi opustošenje plazu izpod Stenarja, a nič zato, kajti tam že dela in čisti poceni azijska delovna sila.

Bavarska-2

Jutranji prometni kolaps v srcu Triglavskega narodnega parka v dolini Vrata.

Mimo rdečega odloma

Roman mimo rdečega odloma.

Bavarska-125

Prečnica iz kotla proti vzhodu po policah.

Bavarska-160

Še zadnja štirica v Bavarski smeri.

Bavarska-203

Nekje piše, da sta bila Cimr&Jan  istospolna zakonska partnerja, ki sta v ljubezenski vnemi namesto romantičnega izleta na Karibe, skočila v krušljivi in senčni svet triglavske severne stene in našla prehod za prihodnje rodove. Džanozo legenda v zadnjih metrih Zimmer-Jahnovega izstopa iz Stene.

Bavarska-230

Ko smo se končno prebili v relativen mir brezpotja (kar v resnici to ni več), ki vodi do Stene, smo slišali sebe in počasi vse bolj razločno tudi "varujem, plezam, podri". Vstopili smo opoldne, ker so se službene obveznosti zavlekle do poznega jutra. Džanozo legenda je smer že plezal in se je bežno spominjal izpred nekaj let, ko je prvič vlekel za skalo v Bavarski smeri. V drugem raztežaju smo šli malček po svoje in si tako za kakšno oceno više raztegnili naše prste. Svežemu alpincu, čigar prva tura v Steni je to bila, je spoznal tudi bridkost slovenske plezarije in krušljivosti skale, ko je skupaj z odkruški zabingljal nad praznino. Tekoče smo šibali naprej in Bavarske je bilo hitro konec. Druga zgodba je prehod v Nemško in naprej čez Zimmer-Jahnovo poročno peripetijo (več ob opisu fotografij), ki se vleče ko pasja čreva in ko končno prideš na rob stene, planinarjenja še vedno ni konec ampak se pravzaprav šele zares začne. Zahvaljujoč službenim obveznostim in poznemu vstopu smo lahko ob sestopu opazovali zahajajoče sonce in doživeli lepote, ki jih narava visoko nad zabaviščnim parkom doline Vrat ponuja...

Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc., Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.

Celotna objava s fotozgodbo je objavljena na društveni strani Freeapproved.

Poslednji sončni žarki božajo ostenja ob sestopu.

Comment

Mira Marko Debelak - snemanje dokumetarnega filma v Špiku

Comment

Mira Marko Debelak - snemanje dokumetarnega filma v Špiku

Lahko bi zapisal, da je bila moja zadnja snemalna naloga že kar zelo blizu idealnemu. Vse kar sem počel namreč zelo rad počnem. Odkrit bom, zato bom naštel prav vse, kar sem ob nalogi snemanja v Špiku za dokumentarni film o Miri Marko Debelak z veseljem počel:

  • razmišljal o snemalni opremi, jo izbiral in nakupoval novo,
  • se učil, spoznaval nove snemalne trike in majhne posebnosti kako kaj posnet,
  • šel nekaj stopničk nazaj v procesu zajema slike, da sem bolje spoznal osnove,
  • s prstom po skicah in očmi po zemljevidu pred-izbiral dobre snemalne lokacije,
  • šel na teren z dobrimi prijatelji in prehodil pot do stene, da sem potrdil izbor snemalnih lokacij in ocenil razmere v steni,
  • se s Tino in Jakatom odpravil na bivak pod Špikom,
  • plezal v impozantni Špikovi severni steni,
  • snemal v steni, pod njo, in na vrhu,
  • spal na vrhu Špika in z žarom v očeh spremljal sončni zahod, nemo zrl v zvezdnato nebo in zjutraj opazoval sonce, ki je plezalo proti nebu,
  • utrujen in dehidriran ter od sonca skurjen sestopal čez Kačji graben in se veselil osvežitve v ledeni Pišnici!

Ob vsem naštetem sem bil ves čas obkrožen s prijatelji in odlično družbo in najbrž je kaj kmalu vsakomur jasno, da je takšna naloga lahko samo sanjska naloga...

Če preidem na konkretnejše točke zapisanega in se jih kronološko dotaknem s kratkim opisom, je najbolj smotrno začeti s težavami. Največja je bila v tem, da mi ni bilo jasno kako bom v steno tovoril snemalno opremo in predvsem koliko le-te naj vzamem s seboj. Po temeljitem razmisleku in po tem, ko sem že n-krat prebral scenarij in kaj me snemalno čaka v steni, sem opremo zreduciral na dobrih 6 kilogramov. Ostalih 20 kilogramov snemalne, spalne in hranilne opreme so mi prinesli dobri prijatelji z društva Freeapproved po drugi strani gore na vrh, čez Kačji graben.

Precej zimski obeti teden dni pred vzponom!

Zimske razmere

Ko sem naposled našel način, kako najbolj smotrno in elegantno pretovorit opremo čez s steno, v kateri moraš dejansko z vsemi štirimi poprijet za skalo in plezat, je sledil že prijetnejši del: izbira lokacij, ogled razmer in posledična določitev datuma za dan D.

Z Borom in Duletom smo odšli do snega pod steno Špika. Upali smo sicer, da ga bo manj, ampak smo že na dostopu od daleč pogledovali proti steni in vse bolj zaskrbljeni stmeli pod mokre, črne previse Špikove stene, kjer je bilo še ogromno snega! Pravzaprav je cela smer izgledala skorajda zimsko! Po nekaj posnetkih timelapsov in ogledovanja stene smo se pred prihajajočim slabim vremenom spravili nazaj v dolino.

Mira-Marko-Debelak-Spik_003

Zajemanje sličic zgoraj in ena izmed njih spodaj.

Ker s timelapsi izpod stene nisem bil povsem zadovoljen, sem se nekega dne (no v bistvu noči) ob 3:30 odpravil iz Ljubljane, da bi posnel še timelapse vzhajajočega sonca z drugega konca doline. Nastavil sem aparate in zgodnje jutranje ure od 4:30 do 8:30 izkoristil za službeno delo na računalniku, medtem ko se je na fotoaparatih zajemalo več tisoč sličic iz katerih se potem sestavi film.

Fotoaparat je bil nastavljen na intervalometer in vsakih 10 sekund posnel fotografijo. Na drugem je bil intervalometer na 12 sekund. Ko je bilo sonce dovolj visoko sem zamenjal objektiv in vse skupaj ponovil.

Mira-Marko-Debelak-Spik_002

Pred najbolj zahtevnim delom snemanja v steni me je čakalo še vodno doživetje. Pred popoldansko prakso vijuganja po zraku na Primorskem sem se odpeljal v KG in od mostu nadaljeval peš vzdolž Pišnice. Snemal sem ob, tik nad in celo pod vodo. Vsakič, ko sem kamero dvignil z vode sem imel roke popolnoma odrvenele, ker je reka kot kaže pravkar stopljen sneg, njena temperatura pa zares zelo nizka.

Pogled v svet pod gladino Pišnice.

Mira-Marko-Debelak-Spik_006

Naposled v steno!

Prvotni načrt se je zaradi hude zime in velikih količin snega v gorah moral spremeniti in snemanje premakniti. Po zgoraj omenjeni ogledni turi je bil teden pretežno slab, z veliko padavinami in napovedanimi nevihtami. Toda konec tedna je obetal in najbolj sončen dan, višje temperature in nobenih neviht. Dan je bil izbran in že smo korakali proti bivaku pod Špikom.

Snemalna in osebna oprema za vzpon v Direktni smeri v Špiku.

Mira-Marko-Debelak-Spik_004

Za snemanje v steni sem s seboj nosil in plezal s/z:

  • 16-35 f2.8 II USM
  • 24-70 f2.8. II USM
  • Manfrotto monopod
  • GoPro Black 2x
  • Zacuto Z-Finder
  • 2x 32GB, 2x 16GB in 2x 8GB spominske kartice
  • Polarizacijski filter
  • NDx8 filter
  • 4x baterije LP6

Poleg naštetega je Jaka v nahrbtniku nosil še dodatno Sony Handycam kamero kot backup.

Tina in Jaka sta me bila do bivaka najbrž že precej sita, saj smo se na poti nekajkrat ustavljali, posneli dostop, pogovor, razglede, točenje vode,hojo in skratka vse kar zraven spada. Dan je bil res dolg in kar nekaj časa nam je bilo še dano uživat razglede pred bivakom s pogledom na mogočno trikotno Špikovo steno.

Po relativno mirni noči, kjer je bilo slišat le kakšnega polha in šumenje listja, (predvsem) v domišljiji pa so se po  deki podile strigle (po Jakatovi so se tudi v resnici), smo po skopem zajtrku okrog 6h krenili od bivaka. Prezgodnji nismo hoteli biti, ker smo imeli planiran prihod s pomočniki (in opremo, ki so mi jo prinašali) ob 15 h na vrh.

Mira-Marko-Debelak-Spik_009

Do Zelene glave je bilo v začetku še nekaj snega, potem pa smo večji del plezali po desni strani ogibajoč se spolzkega snega. Nad Dibonovo polico, ko se začne bolj strmo plezanje, za kamero nisem poprijemal zelo pogosto, ker stena še ni tako atraktivna, izpostavljenost pa tudi še ni velika. Čim pa smo prišli do velike zajede v zgornjem delu, kjer si eden za drugim sledijo težji raztežaji Direktne smeri, je bilo snemanja več!

Mira-Marko-Debelak-Spik_011

Tina v spodnje delu zajede, v veliki "knjigi" med ploščama. Spodaj pa Jakov pogled na snemalca in plezalko. Foto spodaj: Tomaž Jakofčič

Mira-Marko-Debelak-Spik_010

Od spodaj so raztežaji zgledali bolj mokri, kot so bili v resnici. Nekako si je voda pot utrla tam, kjer ni bilo potrebno prijameat, tako da je bilo plezanje v prvih dveh raztežajih v zajedi prijetno, dasihravno mestoma malček krušljivo. Večkrat sem se v steni ustavil, za silo namestil, zavreščal Jaki, da je zategnil plezalno vrv, da se nisem zvrnil vznak in snemal Tino med vzpenjanjem.

Mira-Marko-Debelak-Spik_016

Edino najtežji raztežaj oziroma njegov detajl je bil precej moker, čezenj se je namreč cedila pravkar staljena voda z zgornjega snežišča. Vesel sem bil, da sem plezal v dostopnih čevljih z debelimi volnenimi nogavicami, saj mi je voda dodobra zatekla v čevelj, ko sem bil postavljen v razkorak, moj flis pa je v komolcu služil kot cedilo za čaj - pri zapestju je voda vdirala notri in čez komolec precejena nazaj ven - drobir pa je ostal v rokavu. Toda mesto je bilo res strmo in lepo izpostavljeno, zato sem se kmalu nad najtežjim mestom razkoračil in posnel kako prek ključnega mesta elegantno hiti Jaka.

Mira-Marko-Debelak-Spik_012

Deset metrov pod najtežjim (mokrim) mestom v smeri. Foto: Tomaž Jakofčič

Sledil je še dober raztežaj plezanja, zatem pa še prečka in prehod skozi znamenito okno, skozi katerega stopiš na sončno stran. Od tam sem že slišal tudi klice z vrha, kamor so prihiteli Rok, Boštjan, Džani, Dule in Duško. Brez njih, ki so po drugi strani gore čez Kačji graben pritovorili ostalo snemalno opremo, bivak opremo, hrano in kuhalnik s katerim smo topili sneg za prepotrebno tekočino - seveda ne bi bilo, kot je bilo. Na tem mestu se jim torej lahko le še enkrat lepo zahvalim.

Mira-Marko-Debelak-Spik_019

Končno se je snemanje s stativom lahko pričelo. V steni zaradi strmine nisem mogel pametno uporabiti niti monopoda, ki je bil tako čez celo steno zgolj za zgago - odvečno težo in navlako. Foto zgoraj: Jani Rutar

Mira-Marko-Debelak-Spik_020

Snemanje na vrhu je bilo precej zabavno. Fantje so se že nastavljali sončnim žarkom, sam pa sem še vedno skušal ohraniti koncentracijo, da ne bi izpustili kakšnega izmed kadrov, ki so nas še čakali. Scenarij sem si razdelil v oporne točke in shranil kot opravila v telefon, vsakega v svojo točko. Tako sem spotoma, ko smo kaj posneli, odkljukal opravljeno in laže sledil kaj še potrebujem posnet. Pri takem številu kadrov in manjših specifičnih zadev bi sicer gotovo kaj pozabil. EMŠO me prav gotovo že lovi za rep!

Mira-Marko-Debelak-Spik_024

Dule, Duško, Boštjan, Rok in Džani - zlati fantje, ki so prinesli opremo, hrano in pijačo!

Mira-Marko-Debelak-Spik_018

Foto zgoraj: Jani Rutar

Fantje so z doline prinesli kup pomagal in opreme, ki olajša nastavitve in izboljša kvaliteto končnega izdelka. Tukaj smo Tino pripravljali na veselje in vzklike na vrhu.

Mira-Marko-Debelak-Spik_013

Vriski in veseljačenje na vrhu po koncu vzpona! Foto: Tomaž Jakofčič.

Mira-Marko-Debelak-Spik_021

Tina, Jaka in razgled na Škrlatico.

Mira-Marko-Debelak-Spik_023

Pogled proti Jalovcu in Mangartu!

Mira-Marko-Debelak-Spik_022

Igralca, plezalca in gorska vodnika - Jaka in Tina ter snemalec Anže. Foto: Rok Merhar

Tudi z vrha sem si želel posneti timelapse in tako smo se odločili, da bomo na vrhu prenočili. Dan je bil res fenomenalen in spanja smo se močno veselili. Delno zato, ker ni bilo prav nikakršne vlage, sonce je bilo v daljavi in vidljivost fanstastična. Videli smo vse do Grossglocknerja, doline pa so napolnjevale meglice.

Mira-Marko-Debelak-Spik_026

Preden smo se odpravili spat smo tako postavili stative, jih še dodatno zazidali s skalami, da se ja ne bi v kakšnem sunku vetra kaj premaknilo, potem pa se počasi pospravili s spalne vreče. Džani je ostal še pokonci in se prestavljal levo in desno, čakajoč, da se naposled le stemni, da bi uzrl zvezde. Dejansko je bilo svetlo do 23h in prav hecno je, ko vstaneš ob 4h in je spet svetlo.

Mira-Marko-Debelak-Spik_025

Takole smo zaželeli lahko noč Sloveniji ter utonili v sladkih sanjah. Noč je bila nepopisno lepa. Na našo srečo ni bilo lune, ki pogosto moti spanec vrh gora, pa tudi zvezde je bilo laže videt. Pravzaprav je bilo nebo polno zvezd, kot že dolgo ne!

Mira-Marko-Debelak-Spik_027

Film nastaja v produkciji Studia Virc za TVS, več o produkciji, filmu in avtorjih pa tukaj v zapisu Boštjana Virca.

Fotografije samega vzpona in zapis objavljen na strani Freeapproved.

Comment