Viewing entries tagged
alpinizem
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.
Mavrica življenja – Spominska smer Nejca Sedeja poteka v JV steni Nad Šitom glave z udobnim dostopom s prelaza. Kot nalašč za pozpopopoldanske ture - dolge junijske dni in vročino, ki jo je na Vršiču vsekakor znosnejša.
Bratovska smer v severni steni Srebrnjaka je (bila) lepa smer s solidno skalo za slovenske razmere in z detajlom smeri pri prehodu čez ploščo iz kota, ki se spogleduje s petico.
Pred časom je v smeri prišlo do velika podora. Nanj so plezalci že opozarjali, ko pa smo prebrali zapis iz 2021, da naj bi bil podor "stabilen", smo se odpravili v smer. Če bi podor prej videli z lastnimi očmi, se v smer ne bi podali!
Voda ob naloženih skalnih blokih teče z vseh strani, kar pomeni, da najverjetneje tudi mraz/zima še vedno aktivno opravljata svoje delo in da je samo vprašanje časa, kdaj bo še precej večji del stene/podora odletel v dolino in pokosil vse pod seboj. V vpadnici od podora je tudi kar nekaj naloženega kamenja in tudi večjih skalnih blokov, ki jih je ob udarcu padajočih skal razmajalo.
Menim, da je smeri v slovenskih gorah (in nenazadnje bolj zahodno v tej isti steni) še dovolj, da se lahko brez slabe vesti pleza (bolj varno) in z manjšim tveganjem pred grozečim podorom - pravim kolosom skalnih blokov.
Sicer pa so nad planino zares lepi in mirni konci, prav neverjetno lepo je! Srebrnjak pa čudovita gora!
Rodilom podobna sitna in vlažna tvorba nas je kot prvorodka želela iztisnit in odložit v nedrje skalovja, ki je zevalo 150 vertikalnih metrov pod nami...
Z Blažem sva se spoznala na alpinistični šoli pred skoraj šestimi leti. Takrat še ni (zelo) veliko govoril, a zato toliko hitreje hodil in plezal. Že pred uradnim zaključkom alpinstične šole mi je bilo jasno, da bo Blaževa alpinistična in plezalna pot bogata...
V želji po plezanju v ledu, smo se odpravili čez mejo in nazaj še enkrat čez mejo - pod Predel.
Namesto sprehajanja po grabnu, so sledili (tanki) ledni skoki, ko je zmanjkalo še ledu, je nastopilo škripanje. Ne ob pikanju v sneg podobnem stiroporu, temveč večinskemu delu praskanja po skalah prekritih s snegom dvomljive kakovosti.
Vsled manjku časa in vse slabši skali slovenskih gora, sem se tokrat Dolomitov še posebej veselil. Res mi je všeč skala, čvrsti prijemi, strmina in izpostavljenost (tudi lažjih) smeri in seveda - kratki dostopi. Smeri je v izobilju in ko sem na eni izmed tur minuli vikend zrl v gore, sem hitro prišel do zaključka, da je eno življenje premalo, da bi dodobra obdelal vse smeri v stenah nad enim samim prelazom, kaj šele v širšem obsegu!
Po več kot desetletju plazenja v sencah severnih sten je bil že skrajni čas, da vsaj občasno pokukam na sončno stran. Ker trenutno zima ni radodarna s snegom in skopari z nizkimi temperaturami, je bila odločitev še toliko lažja. Najkrajši dan v letu izkoristimo za zimsko grebensko prečenje Škrnatarica - Dovški križ!
Foto: Primož Blaha
Najljubši del leta je končno napočil! Zima je prišla z velikim zamahom in postregla z dovolj nizkimi temperaturami, da se je v gorah agregatno stanje slapov že začelo spreminjati.
Konec tedna smo se tako z dvema svežima alpincema odpravili na njuno prvo turo v led. Ker že zadnjih n-let za prvi slap v sezoni splezam Sinjega nad Jezerskim, smo tudi tokrat odšli v te lepe konce in razbijali po ledu, čudovit zimski dan pa si začinili s pestrim in strmim sestopom.
Več fotografij in obširnejši opis Primoža pa na društveni strani Freeapproved.
