Popolna polomija

Danes popoldne me je v dno srca prizadel telefonski klic. Na drugi strani telefona je bil namreč Sonyjev servis, ki me je (sicer strokovno in prijazno) obvestil, da je moja HD kamera uničena in da se je ne da popraviti.

Krasno. Ta trenutek sem torej brez meni tako ljube kompaktne in super dobre kamere. Sliši se bedasto, pa najbrž tudi je, ampak počutim se kar nekako prazno. Najbrž zato, ker mi je kamera in snemanje res zelo zelo ljub hobi. Rad snemam, montiram film(čk)e... Ne vem kako dolgo bom brez, ampak se bojim, da nove kamere prav kmalu ne bom držal v rokah. Ta uničene seveda nisem imel zavarovane, pa tudi zavarovalnica najbrž ne zavaruje kamere za "plavanje pod vodo" ali napake iz malomarnosti - bojim se namreč, da je bilo preslabo zatesnjeno oz. namontirano ohišje za podvodno snemanje.

Kakorkoli že - do nadaljnega sem obsojen na snemanje bodisi ta veliko HD prasico, ali pa ne NEsnemanje... Smrk.

Sin nacista

Za osebo na fotografiji ne bom podal imena, ker je njegova zgodba tako zelo kruta in žalostna, da je ime povsem brezpredmetno.

Fotografija je bila posneta na dan odhoda iz hotela v središču opuščenega mesta v provinci Xinjiang, po tem, ko je oseba s polno ritjo alkohola na fotografiji prijatelju grozila z nožem prislonjenim na goltanec in nekaj izmenjanimi pestmi.

Ob poslušanju zgodbe njegovega poznega otroštva in o tem kdo in kaj je bil njegov oče, sem se pošteno zamislil kako zelo daleč so šle nacistične ideologije in dejanja. Ker sem omejen s časom naj bo to neke vrste napovednik zgodbe, ki jo morda nekoč razkrijem in zapišem na blog.

Tisti, ki vedo o kom teče beseda, naj se prosim vzdržijo komentarjev z zapisom njegovega imena. Hvala.