Vsake toliko se zganem in razgrnem ozadje tega in onega. Tokrat se bom - kot že naslov pove - dotaknil nastajanja filma 2864. Če najprej osvetlnim nekaj ozadja... Film 2864 je povezan z rojstvom znamke 2864. Ideja, ki se mi je utrnila kakšnim letom in ko smo jo potem pilotno uporabili že za poimenovanje odlične a la carte restavracije, se mi je zdela vredna nadaljnjega razvoja. Odkrito rečeno sem imel še največ težav pri prepričevanju, da je številčno poimenovanje znamke lahko dobro in zanimivo, navkljub temu, da večina na 1. žogo ne ve, zakaj točno se gre ali kaj to pomeni. Ampak to je vendar ravno namen! Da se bodo ljudje (vsaj ta radovedni) pozanimali ali pa se jim bo vsaj zdelo zanimivo.
Moja predvidevanja so se potrdila in vprašanja so se vrstila. Zlasti tujci so, ko izvedo, da je to višina Triglava in kaj vse to zgodbo spremlja - naravnost navdušeni.
Da si o tem želim namesto klasičnega načina reklamiranja produkta ali storitve, torej v našem primeru na primer hotelske namestitve, organizacije seminarjev ali na primer masažnih storitev - pravzaprav rajši prikazati našo vizijo, našo strategijo. In kaj boljšega kot napraviti epsko zgodbo o ozadju znamke 2864?
Za izvajalca (firmo, ampak firme smo itak ljudje!) sem izbral koga drugega kot svojega sedaj že večletnega snemalnega pajdaša Boštjana. Osnovno predstavo o tem kaj hočemo doseči oziroma kakšen film želim sem imel, nisem pa vedel kako bomo to "povedali". Moči sem združili s svojimi ožjimi sodelavkami in kmalu smo imeli pripravljene tekste ter osnovni koncept, ki smo ga z veliko izmenjane e-pošte z Boštjanom ter še z režiserjem Žigatom naposled pripeljali do srečnega konca.
Ko sem v drugi polovici februarja poslal dokončno potrditev, smo s projektom začeli s polno paro! Ker legenda govori o 4 srčnih možeh in ker takšnih k sreči kar nekaj poznam, sem v ŠD Freeapproved hitro dobil pozitivne odgovore in nastopajoči so bili izbrani. Moja naloga je med drugim obsegala tudi iskanje ostalih modelov ter "igralcev", pri čemer se moram že takoj zahvaliti vsem na ŠD Freeapproved , saj smo praktično ves nabor modelov dobili na tak način. Pri ostalih je pomagal "javni razpis" na FB, kjer so se interesenti prijavljali preko emaila s priloženimi fotografijami :)
Projekt je bil zastavljen na 5 snemalnih dni (dva kadra smo si morali izposoditi iz mojega in Boštjanovega arhiva).
In tako se je začelo... Snemalni dan številka 1. Bohinjsko jezero. Zgodnje jutro sem izkoristil za turno smučarski izlet na Viševnik, a bil že malo po 10. uri na lokaciji. Ker je Bohinjsko jezero z ožjo okolico del Triglavskega narodnega parka, smo bili primorani zaprositi (in ga dobili) tudi za dovoljenje TNP, da lahko v parku snemamo.
Scena je bila malodane kičasta, kar nedvomno pričajo tudi posneti kadri. Na severnem bregu je bila še debela oddeja ledu, ki je negibno plavala na vodi. Na koncu rta postavljena kamera, na vodi trije kajakaši. Zares idilično.
Podvodne kadre je posnel Boštjan, ki je med drugim tudi redni potapljač v vseh razmerah in ob vseh letnih časih.
Na rtu sta se posneli tudi bohinjski tekačici.
Ker zgodba in legenda govorita o 4 srčnih možeh, jih je bilo seveda potrebno tudi posneti. Ko je že padla senca in je spet malo stisnil mraz, se je ekipa popoldne preselila pod kip štirih srčnih mož.
Uspešno zaključen 1. snemalni dan!
Ker nismo smeli zgubljat časa, se je prav takoj zgodil tudi 2. snemalni dan na Pokljuki.
Snemali sta se dve punčki, Ožbe s punco ter Grega Ažman kot tekač na smučeh. Ker naša trajnostna naravnanost in filozofija temeljita na tem, da v naravi puščamo čim manj (minljivih) sledi, je bil tudi celotni koncept zgodbe narejen pozimi, s sledmi v snegu. Nanemoma je bilo opuščeno smučanje (kot sicer pomembna zimska aktivnost v Bohinju) ter gorsko kolesarjenje (spust s kolesom), saj gre pri obeh dejavostih pot "navzdol", naša zgodba pa gre proti Triglavu, torej ves čas navzgor. Karikirano biti dober, biti najboljši, proti vrhu - proti zmagi.
Snemalna knjiga je narekovala pester tempo, zato nismo prav dolgo čakali, preden so se naposled poklopili vreme, razpoložljiv čas vseh akterjev ter razmere, potrebne za snemanje kadrov na na območju Vogla. Še prej pa je snemalna ekipa posnela tudi kadre s konji, za kar je bil potreben 3. snemalni dan.
Četrti snemalni dan smo pričeli čakajoč na 1. gondolo za Vogel. Takratna ekipa štirih srčnih mož je bila okrepljena s petim članom, kar se je izkazalo ne le za dobrodošlo pomoč pri prenašanju opreme in logistiki, temveč tudi zaradi boljše izkoriščenega snemalnega dne.
Snemalni dan je hitro minil. Malo nam je ponagajalo vreme, ker smo želeli več snega. A zima skopa s snežnimi padavinami se ni dala in s svojo trmo vztrajala prav do konca. Nismo imeli izbire kot da nadaljujemo s snemanjem.
Bližnje "plezalne" kadre smo posneli v kratkih in sladkih "stencah" na Voglu. Bistveni so bili detajli, zato nismo izbirali pravih, zahtevnih sten.
Onega dne smo izvedli še nekaj daljših sestopov in zatem vzponov, da smo dobili v širokem planu mogočnost gora in seveda štiri pare nog srčnih mož, ki se vzpenjajo proti vrhu.
Dan se je uspešno zaključil. Lačni, a zadovoljni smo se odpravili v hotel na pozno kosilo/večerjo in naprej proti domu.
Podobno kot na faksu z večino, ko cvetke (ta najtežji izpiti) ostanejo za na konec, je bilo podobno/enako tudi z našim snemanjem filma o brandu 2864. Najzahtevnejše snemanje je ostalo za na konec. A nenamenoma. Enostavno je za helikoptersko snemanje potrebno zadostiti kup obveznim pogojem, brez katerih ni lepih kadrov. Predvsem tukaj mislim na vreme, ne sme biti preveč vetrovno in - ker gre nenazadnje vseeno za našo najvišjo goro - imeti moraš dobre razmere za vzpon na vrh.
In tako se je zame pričel eden bolj napornih vikendov. V soboto in nedeljo sem namreč skakal s padalom. AFF tečaj padalstva se je bližal koncu, strah pred zapuščanjem perfektno delujočega letala med letom v zraku sem pa še vedno imel. In ker ima psihični napor name bolj uničujoč učinek kot fizični, sem bil ob 16h, ko sem zaključil s skoki za oni dan na letališču v Mariboru, precej utrujen. Vse bi bilo OK, če bi jo mahnil naravnost domov. A moja pot se za čudovit konec vikenda se je pravzaprav šele začela. Najprej sem pobral Urbanovca v Izlakah, zatem Džanija v Kranju in tako smo se trije mušketirji znašli na izhodišču za Triglav - na koncu ceste v dolini Krme - ob 20:30 uri zvečer.
Ko smo se naposled napakirali in napojili s sparjeno vodo, ki se mi je cel dan "kuhala" na letališču v Mariboru, smo ob nekaj minut do devete zvečer krenili. S seboj sem poleg turnih smuči trogal tudi turne pancarje. Ovešen kot ribniški krošnjar sem lomastil po gozdu in se (skušal) izogibati vejevju, ki me je cukalo enkrat na eno, drugič na drugo stran.
Pred nami bi bila prav čudovita nočna avanturica, če bi se jaz spomnil na nekaj malega hrane in pijače, ki sem jo bil pripravil v avto pred odhodom v Maribor na skoke. Tako pa sem prilično utrujen, lačen in žejen (hvala Džaniju, ker mi je posodil nekaj dolgih požirkov z njegovega meha) hlastal za zrakom in se šibil pod težo svoje krošnje do ene ure zjutraj. Ob enih in četrt smo prispeli na Kredarico. Jaz globalno gledano mrtev. A najbrž me je prav to rešilo slabega spanca, ki sta ga bila deležna moja sotrpina.
Zjutraj je iz doline kakor gams v samo 2 urah in 20 minutah priskakljal še četrti srčni mož in tako je bila ekipa za snemanje na vrhu kompletna.
Sledil je telefonski klic v helikoptersko bazo, kjer sva z Žigatom oba dahnila poslednji da - gremo snemat! Kljub močnemu vetru smo rekli, da bomo poskusili in ob 8. uri smo jo zarezali proti vrhu Triglava - ponosu slovenskega naroda!
Dogovorjeni smo bili, da bomo 50 dolžinskih metrov pod vrhom počakali na hrup helikopterja. Dober plan, če ne bi tako zavijal veter, da nam je skoraj odneslo z grebena. Alternativna varianta s profesionalnim walkie-talkijem ali drugačno radijsko zvezo prav tako ni bila uporabna in tako mi je preostalo le še to, da sem se zanašal na skupne pogovore, idejo in usklajevanja z režiserjem ter njegov zadnji email.
Spomin me še ni povsem zapustil in tako smo Blaž, Džani, Jani in jaz ob 10. uri stopili na vrh, okrog nas pa je krožil helikopter. Po nekaj preletih z različne oddaljenosti smo tako dobili ustrezne kadre, za nas zemljane na vrhu Triglava pa je bil veter kaj kmalu dovolj hladen, da smo se spravili v dolino.
Najprej smo sestopili do Kredarice, kjer smo se podkrepčali s čajem, zatem pa odsmučali (in zaradi pomanjkanja snega) odlomastili do doline in proti domu.
Snemanje je bilo tako končano. Vse ostalo se je dogajalo v postprodukciji. Pavle Ravnohrib je posodil glas za brano besedilo, dodana je bila glasba, zvočni efekti ter vse ostalo. In tako je nastal pričujoči filmček, na katerega smo lahko ponosni vsi Slovenci.
In zakaj po mojem mnenju ne samo sodelujoči? Zato, ker je naša Slovenija resnično čudovita! Triglav kot narodni simbol pa še vedno, navkljub številnim upodobitvam drzen in mogočen.
Ostale fotografije s snemanja filma 2864 so na voljo tukaj.
[youtube http://youtu.be/o0cKppa8zKE]