Po skoraj šestih letih monotone akcije sem v trenutku šibkosti podlegel skušnjavi. Zaprisežen eni sami in zaslepljen sam s seboj, sem naposled dahnil usodni konec in se zatipkal v nove vode ... prenosne! V tem času sem zamenjal modelov ThinkPadov, programsko preizkusil vse možno, kar se preizkusiti da, poslednjo PC krono pa je nosil legendarni ThinkPad X300. Narava (službenega) dela se je sicer še borila vprid PCja in vztrajala, a izgubila boj v bitki interesov in tehtanja PC vs MAC. Pred letom sem za spravljanje svojega hobija k življenju, to je montažo filmov, kupil svoj prvi Mac. Izredno zadovoljen predvsem s programom za montažo sem počasi začel na tehtnico polagati tudi službeno delo. In ko sem pred kratkim izvedel, da je padla še zadnja ovira - to je Halcom ProKlik - in da je mogoče službena plačila izvajati tudi na Macu - sem pogrnil na celi črti.
ThinkPad X300 je zamenjal težji, a uporabnejši MacBook 13,3" s trenutno najhitrejšim dobavljivim procesorjem 2,53 GHz, 8 GB RAMa ter - še čakam pošiljko - Intelov masterpiece X-25 160 GB SSD. Zverinsko hitra mašina me bo tako še manj ovirala pri toku misli in udejanjanjem le-teh. Tisti, ki me ne poznajo in ne vedo kako hitroprst sem za računalnikom, si najbrž mislijo, da sem ubrisan. Ampak čisto brez heca - meni so res vsi računalniki prepočasni!
Računalnik je takorekoč vse kar sem. Ali bolje rečeno - brez računalnika ne bi uspel ustvariti, kar sem. Nič čudnega, da mu zato posvečam toliko pozornosti (in prihrankov). Na računalniku pišem blog, na njem snujem poslovne ideje, rišem organigrame, gledam gradbene načrte, oblikujem to in ono, obdelujem fotografije, plačujem račune, pišem članke, urejam spletne strani, planiram investicije in delam analize, montiram filme, delam animacije, sanjarim o novih destinacijah za odprave, uporabljam google earth, poslušam glasbo (ok, to redko), ostajam v stikih s prijatelji preko velikih luž Atlantika in Tihega ocena, pogledam kakšen film in - pišem in odgovarjam na e-pošto ter vse drugo kar si človek sploh lahko zamisli. V končni fazi z njim upravljam tudi s celotno pametno zgradbo hotela Bohinj Park! Računalnik je torej zame povsem nepogrešljivo orodje!
Jasno - so tudi slabe reči. Na primer delna zasvojenost, da mora biti na računalniku vse tip-top. Namizje urejeno! Več kot tri, morda 4 zmazki v obliki ikonc so že škandal in znak neorganiziranosti. Vse ima svoje mesto, natančno razdelano po tematiki in poglavjih. Malo mi sicer tukaj daje potuha nenehnega indeksiranja in svetlobne hitrosti SSDja, kjer s Spotlightom (iskalnik v Mac OS X) najdeš vse v trenutku, a vendar mora vsaka datoteka in mapa slej ko prej končati na svojem mestu. Vnaprej razdelana podatkovna hierarhija mi tako omogoča,da že več let zapored vse kar iščem oziroma potrebujem, pa četudi gre za več let staro datoteko, najdem takoj. Kljub velikanskemu številu različnih tipov datotek za različne stvari. Nekaj za Freeapproved, nekaj za službo, drugo za osebno rabo in tretje in četrto in peto ...
In kaj me najbolj moti? Predvsem dvoje: "velika" teža za tako majhen računalnik in glossy zaslon, ki je v sončnem vremenu ali v steklenih prostorih povsem neuporaben! Pa dejstvo, da računalnik nima niti integriranega HSDPA modema. Kdo pravi, da je brezžični internet že povsod?