Polovica poletne Freeapproved odprave se nas je danes namenila plezati. Prvotni načrti o plezanju na Primorskem so bili zaradi dežja ob uri našega odhoda hitro opuščeni, kraji južneje, npr. plezališče v Rovinju ipd. pa so bili za naš (moj) razpoložljivi časovni okvir predaleč. Kot je dejal Prežihov Voranc v Samorastnikih, ko je nekoga poslal s trebuhom za kruhom - tako je bilo tudi z nami. Mahnili smo jo nekam na vzhod, v želji za boljši vsakdan, le da je bil naš dolgoročni cilj samo en in taisti dan. Danes. Nedelja, 13. april.
Usoda nam ni bila naklonjena, to lahko že kar takoj povem. Pa tudi če se še tako trudim in skušam situacijo olepšati. Najprej smo po 71-ih spremembah planov naposled določili kurz. Borov kompas na Suunto ročni uri je kazal sever na levo, moj na desno. Tadej, naš zvesti in spretni šofer, pa jo je ubral naravnost. Skupaj z zaspanim in srboritim kopilotom Arnetom, sta dostavno vozilo tipa Forester Turbo usmerila pod Reško planino. Da le ne bi bilo preveč "straight-forward", smo se do Trbovelj pripeljali po tisočerih stranpoteh in kolovozih. Kot tisti, ki blog redneje spremljate, že veste, da tovrstni podvigi za Gozdarčka ne predstavljajo težav.
Arnetu je v minulem tednu poleg intenzivnega študiranja v CTKju, ki na medinski fakulteti ne uide tudi največjim genijem kot je tudi sam, malenkostno pretiraval s posvečanjem pozornosti ženski družbi. Tudi v zelo poznih večernih in poznih nočnih urah. To se je preko tedna nakopičilo in danes je bil prav posebej srborit. Tako simpatično in prismuknjeno siten je bil. Ravno dobro sem ga prek zime navadil, da se zjutraj ne zamuja dogovorjene ure za odhod v hribe niti 1 minuto, že je danes spet ves razpuščen zamudil debelih 20 minut! Ko smo prispeli v plezališče, se je obotavljal kot še nikoli, grdo govoril čez vreme, lokacijo in izbiro plezališča in še čez starega, opotekajočega se psa. K sreči se ostareli ovčar približal ni dovolj približal Arnetu, ker bi ga v navalu sitnobe najbrž ugriznil. Arne psa, da ne bo pomote.
Ko smo naredili tistih 50 korakov po blatni stezici, je Arne nadaljeval s svojim programom. Najprej je kot "v jok pa na drevo" splezal na drevo sredi ničesar. V stanju popolne koncentracije se je kot kakšen izkušen pomorščak zazrl v daljavo in opazoval obzorje. Deloval je neverjetno pomirjen in v spravi s samim seboj in svetom. A ni bilo potrebno veliko in iz tega kratek čas trajajočega pomirjenega stanja se je vrnil zgodnje-jutranji Arne. Jezen na ves svet in na Bora (vsaj 10x sem že na poti v plezališče poudaril, da je Bor tisti, ki je danes odločil kam in kako gremo - sem že vedel zakaj...) je jezno soglašal s tem, da je najbolje, da splezamo edini 2 na-pol suhi smeri. Prijetno strmi in previsni in z mnogo vlažnimi stopi in oprimki ter mrzlo skalo za povrh, nista bili nikomur v pretiran užitek.
Medtem ko se je Bor poskušal v smeri in se nekoliko dlje zadrževal v mokrem detajlu, je Arne sklenil, da mu je dolgčas. Sredi "varovanja" je izvedel nekaj trikov na vrvi kot kakšen profesionalen cirkusant. Pričel je s piruetami, nadaljeval s silhuetami galebov ob pomladanskem dvorjenju izbrankam, s silno krotkimi gibi telesa polzel po vrvi dol in se z elegantnimi skoki odrival nazaj v višino. Vse lepo in prav, le da je bila to ista vrv na kateri je visel/plezal/se guncal Bor.
S Tadejem nama ni preostalo drugega kot da nemo opazujeva ta labodji spev in občudovanja vredno govorico teles. Ko mi je bilo vsega dovolj, sem vseeno sklenil, da Arneta spravim nazaj na trdna tla.
Splezali smo dve smeri, potem pa se je naša avantura pravzaprav šele začela. Tadej ima notranjost Gozdarčka neverjetno čisto. Sterilno čisto. Tako da nas je, rajo, posedel kar v prtljažnik, noge pa so nam bingljale v zraku. Odpeljal nas je v kakšen kilometer oddaljen sektor proti vzhodu. Avto je pustil na urejenem parkirišču polnem pasjih drekov.
Zagrizli smo v blaten breg. Bor, sicer športen mlad fant, je v mladosti kot kaže preveč spremljal gibe Majkla Džeksona. V podzavest se mu je očitno moralo vtisniti kar nekaj teh plesnih gibov, s kakršnimi je danes poplesaval po teh prvih 20-ih metrih odurno blatnega terena. Dvakrat se je skoraj pripeljal mimo mene kot da bi bil na drsalnici. Arne je napredoval kot prvi in prav tako kopal in ril po blatu, le da je njega reševala njegova super-duper puhovka, ki je danes na spolzkem terenu v glavnem prevzemala vlogo ladijskega sidra oziroma cepina.
Ko smo naposled pririnili do pod stene, ki jo je Arne tako opeval in hvalil, je bila hvala bogu popolnoma mokra. V tej ni bilo niti ene smeri, ki bi bila v celoti suha - previsnosti navkljub. Arne je kaj kmalu povesil pogled v tla in potihnil. Bor mu je sledil. S Tadejem sva pa vseeno rekla, da bova vsaj nekaj splezala in tako zagrizla v edinih 5 metrov suhe stene, ki so bili sicer del 15 metrske smeri. Tadej je s prefinjeno elegantnimi gibi posegal po najvišjih grifih, vse dokler ni zagazil v mokri svet zgornjih previsov. Malo je še poskušal, potem pa se naposled predal in položil orožje. Spustil sem ga pod steno in poln elana poskusil tudi sam. Tudi meni ušiva smer z mokrimi stopi in grifi v dobrem previsku ni pustila preko. Sicer mi je zmanjkalo po neumnosti, samo saj je vedno tako. Prebil sem se do vrha v novem zamahu, ker sem vedel, da me že čaka Arnetova Poli salamca in metrska štruca, ki sem jo bil kupil v trboveljskem Tušu, medtem ko je Arne, tokrat blazno dovzeten za čisto okolje in ekologijo, okaral lokalne prebivalce, vladujoče politike in vse druge po spisku, ki so Trbovlje naredili takšne, kot so.
Poli smo hitro zmazali, medtem pa se je Tadej še malo pozibal na vrvi, ki je visela čez previs. Poleg njegovega gozdarčka in močnih bodlnov, ki jih večkrat opevam v svojih zablojenih spisih, moram tokrat izpostaviti še Tadejev nič kaj krotki levji krik. To, da je barva njegove grive (gostih, rahlo valovitih in močnih las) ter brade malenkost podobna levji - ni nič v primerjavi s tem kakšne krike spušča. Ko sva ga z Arnetom visečega na vrvi zagnala nad prepad, je iz sebe izvil tako levje rjovenje, da so ga najbrž slišali na obeh straneh Reške planine - na štajerski in trboveljski strani. Ko smo vajo nekajkrat ponovili in se je njegov strah polegel, je tudi kričanje pojenjalo.
Povsem NEaplezani, a nasiteni in nasmejani, smo po blatnih stezah opravili še sestop. Na dveh mestih smo razmišljali o spustih po vrveh, a smo potem kljub silni izpostavljenosti in nevarnosti pred padci preživeli in misel o spustih opustili. Potem smo še kakšne pol ure čistili blato z naše obutvije, medtem ko je Arne poleg blata ob čiščenju odstranjeval tudi negravžni pasji drek, ki ga je bil pohodil na poti.
Ker smo si zaželeli še 58 krofov, smo jo nazaj mahnili po drugi cesti. Cesta in gozdarček sta nas popeljala mimo kmetije, kjer sem videl nenavadno mutantsko žival. Po mojem poglobljenem znanju biologije in izjemno dobrem poznavanju živalskega sveta (insekti mi sicer najbolj ležijo), sem strokovno presodil, da gre za (lat. Pavius Gigantus) hibridnega pava. To je žival, ki je v bistvu mešanica ali hibrid med afriškim dolgovratim nojem in malezijskim kratkopernatim papagajem. O čem govorim prikazuje spodnja fotografija. Ta pav je namreč zadolžen za oranje njiv s svojim traktorjem, na katerem pozira.
