Že 70 ur mineva odkar so me napadli virusni vojščaki. Kar dobro se branim - očitno, saj jih vsako noč, praktično vsako uro, ko ne moram več dihati, odplavim skozi nos v skret papirnate robce. Jutro po bitki, ko zvečer zgrešim koš v spalnici, pa izgleda takole...
Zgodilo se je. Prvič leta 1929, drugič leta 1987 in dogaja se sedaj. V ZDA se je v omenjenih letih zlomila borza in nastopila finančna kriza. Prvič so jo rešili, drugič so jo rešili in tudi tretjič jo bodo rešili z veliko injekcijo denarja iz državnih rezerv. V EU je drugače - na takšne krize so slabše pripravljeni in se s tem slabše spoprijemajo. Danes se je zlomila tudi Azija. Vzhodni trgi so pred kolapsom, Nikkei 225 je čez noč padel za nekaj manj kot 10 % !
In kaj v naši mali Sloveniji? Država jamči zgolj za 22.000 EUR prihrankov. Po hitri odločitvi EU, bo ta vrednost narasla na 50.000. Ampak kaj se zgodi, če je parkiranega denarja več in banka propade?! Revež ostane brez vsega, za kar je delal vse življenje. In kar je še huje - banka v principu lahko propade zelo hitro.
Če se spravi v banko večina komitentov z najvišjimi prihranki na tekočem ali hranilnem računu, in želi dvigniti ves svoj denar, banka počepne! Banke imajo namreč samo majhen procent denarja v kumulativnem obtoku, vse ostalo (torej denar varčevalcev) pa je v naložbah in investicijah, delnicah ter drugod. In če se zgodi "stampedo" in zaradi krize in skrbi vsi pohitijo v banko dvignit svoj denar - banka propade! Preprosto in kruto resnično.
In kar je pri tej krizi najbolj zanimivo... Amerika je spet začela prva - pojavili so se problemi, ki jih rešujejo, vendar ne sami. Posledice krize v ZDA sedaj nosi cel svet!
Staknil sem virozo! Čez noč! Včeraj sem še fino plezal - pa še dobro mi je šlo! - danes pa sem že ves gnil in kot nekakšna ožeta cunja. Zjutraj sem šel najprej na zavarovalnico, se kot kreten vozil v koloni po ljubljanski obvoznici, zatem v pisarno za nekaj ur... Potem sem bil pa že tako švoh, da sem jo mahnil domov in naprej delal kar iz postelje... vse dokler me naposled ni za kakšne pol ure pobral dremež. No zdaj pa spet gledam v razno razne dokumente in excelove preglednice. Pečejo me oči, a spat ne moram. Razmišljam, kako bi ugonobil ta virus, ki se je zasidral vame in me praska po grlu in pije moči! Grrr.
Včeraj sva jo z Borom mahnila v Val Rosandro na italijansko stran "meje". Tam so že bili nekateri junaki Freeapproved. Na hitro sva opravila z vsemi ta zanimivimi smermi v sektorju, kjer smo (sva) se nahajali, ob tem pa sem posnel še nekaj minutk filma, ki ga predstavljam spodaj...
Film je bil zmontiran v programu Final Cut Pro, ki se ga pospešeno učim in že nabiram prve izkušnje. V primerjavi z dolgoletno prakso uporabe Premiere Pro-ja paketa Adobe, bo še trajalooooo.
[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=UQIQwcV-XwU&fmt=18]
Kamn je naredil milijone taužente fotografij, ki sem jih stlačil na YouTube. Hkrati se poigravam tudi s "hekanjem" HQ resolucije dol iz YouTuba. [youtube=http://www.youtube.com/watch?v=g-iTQs-ji7c&fmt=18]
Ob snemanju s taveliko kamero tudi "tamala" ni počivala... Prilagam nekaj kičastih posnetkov še bolj kičastih sončnih zahodov, ki zaradi varnosti sladkornih bolnikov niso romali v film Pluj in plezaj :) [youtube=http://www.youtube.com/watch?v=322DfUN7rBo&fmt=18]
Avtomobil B, kot piše na evropskem poročilu za prometno nezgodo. Danes ob 19:52 se mi je namreč ena nepozorna kranjčanka zaletela direkt v tazadnjo. Pred enim tednom so mi odbili vzvratno ogledalo in ravno danes debelo pogledam na servisni list, kjer so zaravovalnici (sreča, da je kasko zavarovan) servis in menjava ogledala 460 EUR !
Tokrat je šel zadnji odbijač v franže, plus vsi senzorji v njem pa najbrž še kakšna malenkost. Ženska je krivdo priznala, a so mi na asistenci vseeno svetovali, da pokličem še policijio. Pa sem jo. Vse skupaj je trajalo 45 minut in zdaj me spet čakajo preganjanja po zavarovalnici in nekaj obiskov na Porsche Slovenija. Majke ji ženski smotani.
Mah se zgodi. Glavno, da nikomur ni nič. Grrrr. Jezen sem pa vseeno malo.
Danes smo imeli uvodni sestanek za Alpinistični tečaj v sklopu Freeapproved. Prijetno presenečen sem naštel 49 radovednih glav, kar se mi zdi kar zelo lepa številka novih tečajnikov. Zdaj bomo videli samo še koliko se jih je ustrašilo mojih nagovornih besed in Zlatovega besedičenja in kakšna bo končna številka avantur in novih spoznanj željnih mladih in starih.
Eno fotografijo iz telefona ob slabih svetlobnih pogojih prilagam.
Upiral sem se in upiral in naposled podlegel. Z opeko E90 nekako nisem bil zadovoljen, predvsem zaradi njene velikosti in tudi omejene uporabnosti (če je tako zmogljiv sploh lahko "omejen"). Pa sem tehtal med iPhone-om in Nokio E71. In se odločil za slednjo! iPhone me je mikal predvsem zaradi super združljivosti z novim iMacom, ampak sem po nasvetu Benča sklenil, da bo bolje imeti prave tipke. Telefon mi namreč primarno služi za pisanje emailov, ker le-teh pošljem s telefona neprimerno več kot npr. SMSov. Poleg tega Nokia E71 izgleda fenomenalno in ima odlično in zmogljivo baterijo, je lahka in tanka in sploh zaenkrat od telefona ne bi mogel želeti več.
Bomo videli kako se obnese čez čas in v zimskih plezarijah, ko je telefon dlje časa na minus nekaj stopinjah.
Zdaj se bom poigral pa z iSync plug-ini, da bom lahko zadevo sinhroniziral tudi direktno prek modrega zoba (beri Bluetootha).
Ena izmed zares zanimiv stvari, ki se je pripetila na Pluj in plezaj, je bilo štopanje!
Nikoli do sedaj v življenju namreč nisem štopal. Ali sem se vozil s kolesom ali pa z avtobusom, kmalu zatem z avtomobilom. Tako da je bila to prva tovrstna izkušnja, v katero me je spretno vpeljal Bor, ki je (kot kaže) že pravi mojster štopanja.
Najprej je razložil kako zelo pomembna je lokacija in mikrolokacija štopajočih oseb, da bi le-ti imeli karseda velik izplen avtomobilov. Tako sva se postavila na primerno mesto, kjer je moč avto zlahka ustaviti in obenem na mesto, kjer sva bila že od daleč vidna. No slednje niti ni bilo težko, ker je imel Bor na sebi tako rožaste živo-rdeče kopalke, da so naju najbrž videli že iz pristanišča ali celo trajekta v Starem gradu na Hvaru.
Sledila je lekcija kako se iztegne prst in kaj postoriti, če je osebkov, ki štopajo več! Tako je Bor velel naj samo stojim za njem, z vsemi vrečkami, ki sva jih bila kot dva cigana pred kratkim napolnila v Konzum supermarketu, kot tudi nahrbtnike, vrvi in ostalo plezalsko navlako.
Po petnajstih minutah redko mimovozečih hrvaških voznikov nama je naposled eden ustavil. In to Argentinec! Tip je prišel na Hrvaško zahtevati kar je njegovo - hrvaški potni list. Pravi, da se bo čez leto ali dve upokojil in da ne želi imeti težav, ko bo enkrat Hrvaška v EU. Potem bi namreč rabil vizo.
Štopanje je torej prav zabavno, obenem pa sva ugotovila, da imajo s tem navadno več sreče pripadnice nežnejšega spola.
Aja - nazajgrede iz plezališča se nama prstov ni dalo stegovati, pa še prelepo vreme je bilo za sedenje v avtomobilu. Tako sva lepo z vso opremo 1h 20 min pešačila po vaških cesticah Hvara nazaj do naše ladjice.
Zanimiva izkušnja. Me prav zanima, kdaj bom štopanje ponovil.