Prve snežinke v Ljubljani in ... prva viroza

Snega se vsako leto veselim kot otrok! In to brez pretiravanja. Okrog mene so že vsi nestrpni, ko ves čas pogledujem vreme, izkoriščam interno vremensko obveščevalno službo (Jaka, Andraž - hvala :) in seveda komaj čakam, da napovedani sneg dejansko pride. Navadil sem se že, da gre pogosto za nateg, da snega potem ni od nikoder ali pa da pride, ampak v znatno manjših količinah, kot so bile napovedane. Ampak lepo je že, ko sneži. Četudi malo. Poplesavanje snežink na nebu mi vsakokrat - pa naj bo to v začetku, vmes ali na koncu sezone - prebudi nekaj otroškega duha, ki je globoko vsidran v meni. Tokratne zimske vragolije in željo, da bi jih šel ujet v svoj fotoaparat v hribe, sem žal moral izpustit, saj se me je lotila neka strašna viroza, ki me v svojih krempeljcih drži že več dni (navadno z njimi opravim v dveh, morda treh dneh). Počitek, čaj, počitek, čaj, počitek ... Precej monotono je življenje, ko je človek bolan in vsakič znova se zavem, da je pravzaprav zdravje tisto res prvo in najpomembnejše na lestvici ključnih reči v življenju. In znova se potrdi in še vedno drži pregovor: zdravje, sreča in ljubezen, ostalo se pa kupi.

Pa še en timelapse, ki razkrije, da so bili okrog fotoaparata v času fotografiranja duhovi, ker se 3x zatrese!

http://youtu.be/WyqDRqtJFMM?hd=1

Najstarejši Slovenec bo Čokl

Martin Čokl - Tine, moj dedek - je včeraj praznoval svoj 102. rojstni dan. Že za njegovo stoletnico sem navdušeno pisal o njegovem zdravstvenem stanju, zdaj pa lahko k sreči vse skupaj samo obnovim! Dedek je še vedno čil in zdrav, edina ovira so malce obrabljeni hrustanci v nogah, ki mu onemogočajo dolge popoldanske sprehode brez pomoči bergel. Redno se namreč sprehaja še vedno. Bolj navdušujoč kot njegov zunanji videz, ki sicer prej kot na 102-letnika spominja na dobro ohranjenega 80 let starega gospoda, pa je njegov um. Profesor v pokoju je namreč še kako brihten. Dolgo je že sicer odkar sva nazadnje igrala šah, ampak vem, da mu še vedno nisem kos. Prav poseben dar pa ima tudi za pisanje.

Med iskanjem podatka o najstarejšem Slovencu sem naletel na številko 105. Prepričan sem, da je deda na zelo dobri poti, da doseže izjemno visoko starost. In tako je za svoj 102. rojstni dan, kot je sedaj že navada, na svojem praznovanju deklamiral pesmico, ki jo je sam sestavil. Deklamiral pa jo je v stilu - stoje, brez bergel in brez očal. Deda je car.

Pesem ob 102. rojstnem dnevu

Lepa stara je navada, ki proslavi vsaki spada, Da ne kdo pri mizi vstane in pozdravi goste zbrane, če pa Jezik mu še teče, tudi kako modro reče.

Tokrat jaz stojim pred vami, imam pač največ let med vami glava je nasvetov polna, vam podati jih je voljna.

Da čim lepše bi živeli, slabo delat ne bi smeli, zdravje prvi cilj vam bodi, k njemu pamet naj vas vodi.

V jedi se nazaj držite, mastne hrane se ognite, da vam trebuh ne bo zrasel in vas stiskal bo v pasu.

Tudi pitje zmerno bodi, preveč alkohola škodi. Do dva deci dosti bodi, žejo prepustite vodi!

Tudi peš čimveč hodite, avto pa doma pustite, da bo noga vas še nesla, ko se roka bo že tresla.

Časopis skrbno berite, le politiko preskočite, da vas jeza ne popade, časopis na tla pa pade!

Če boli vsaj malo potrpite, ne pa od strahu norite! Hipohonder je pokora, in za svojce prava mora.

Vaš denar pa dobro skrijte, Skrivališče pa zaprite! Evri čudno moč imajo, Ker naenkrat vam zbezljajo. Manko v kasi naredijo in dolgove vam pustijo.

Če počitka si želite, v Bistrico se zapeljite! Lep hotel nam tam je zrasel, Boljšga zlepa ne bi našel.

Rojstni dan moj zdaj slavimo, mnogo jih je šlo že mimo. Za voščila srčna hvala.

Da bi želja obvetljala, naj me starost ne upogne, in vse slabo se mi ogne.

Zdaj pa prosim odpustite. Če seveda še ne spite, Da sem pridigo vam čital. Vas z nasveti zoprnimi pital.

Martin Čokl, 102. rojstni dan, 12. oktober 2009

Trening

Čas tako hitro beži, da ga še celo jaz v zadnjem času težko "dohajam". Dela je prek glave in ko je "konec" v pisarni, se začne še delo od doma. V zadnjem mesecu sem precej zanemaril trening. Ne tečem, ne hodim na plezalno steno, naredil sem krajšo pavzo s treningom uteži.

In ko tako "zapadeš" v delo in na stran odrivaš rekreacijo, končas s tem, da migaš samo še parkat na teden in ne več vsak dan. Zdaj razumem, zakaj mi je zdravnik pred meseci (ko sem migal vsak dan) napisal: "Priporočamo rekreacijo!" Ker je bil daljnoviden!

Ubogal bom nasvet in (upam) da že jutri znova začnem z utežmi in plezanjem na stenci.

Viroza

Staknil sem virozo! Čez noč! Včeraj sem še fino plezal - pa še dobro mi je šlo! - danes pa sem že ves gnil in kot nekakšna ožeta cunja. Zjutraj sem šel najprej na zavarovalnico, se kot kreten vozil v koloni po ljubljanski obvoznici, zatem v pisarno za nekaj ur... Potem sem bil pa že tako švoh, da sem jo mahnil domov in naprej delal kar iz postelje... vse dokler me naposled ni za kakšne pol ure pobral dremež. No zdaj pa spet gledam v razno razne dokumente in excelove preglednice. Pečejo me oči, a spat ne moram. Razmišljam, kako bi ugonobil ta virus, ki se je zasidral vame in me praska po grlu in pije moči! Grrr.

Prvi opaženi stranski učinki po operaciji oči

Prva stvar, ki sem jo opazil, da me moti po operaciji noči lanskega 7. novembra, se je zgodila včeraj v Arena Vodafone bowling centru. Tako kot v "diskačih" imajo notri UV svetilke, da vse bele majice "sijejo" in je občutek tak, kot da se ne bi sprehajal po tem planetu. Ko sem gledal v smer iz katere so sijale te UV luči, sem vse videl precej motno oziroma megleno. Ker se tega pojava ne spomnim iz časov pred operacijo, sklepam, da je to pač eden izmed negativnih stranskih učinkov po operaciji. Ker pa v bowling in še manj v diskače ne zahajam ravno vsak dan, me to niti ne moti.

Me pa zanimajo točni vzroki za ta pojav in kako da tega nisem opazil v drugačnih situacijah in prej, zato bom o tem povprašal dr. Irmana prihodnjič, ko imam kontrolo.