Nesreča v gorah nikoli ne počiva

Minuli vikend smo se z društvom Freeapproved mudili na tradicionalnem taboru Freeapproved Dolomiti 2013. Vsako leto, tokrat četrtič, se nas nekaj ducatov zbere v objemu tamkajšnjih strmih sten, drznih plezalnih poti (ferat) ter drugega, kar ponuja čudovita narava Dolomitov z okolico. Vsakič doslej je bilo v kampu hladno, a letos daleč najbolj. Dodeljena lokacija za tako številno skupino slovenceljnov je bila na skrajnem robu kampa, tik ob reki in v gozdu, naše šotore pa je zavoljo senčne lege sonce grelo manj kot 2 uri.

Prvi dan smo se takoj po ureditvi formalnosti v nabito polnem kampu spravili v krajše stene nad prelazom Falzarego. Gneča v smereh je v Dolomitih praviloma pogojena z več faktorji - dnem v tednu, delom sezone, oceno težavnosti in - največkrat - dolžino dostopa. Z vsako minuto daljšim dostopom je število dnevnih plezalcev v steni manjše.  Ker je popoldanski prihod v Dolomite veleval izbiro krajših smeri s krajšim dostopom je bilo v izbrani smeri nad prelazom presenetljivo malo plezalcev. V dveh urah je bilo plezanja konec in zanimiv sestop skozi okope in jarke 1. svetovne vojne se je pričel.

Pogled na sonce, ki bo vsak čas leglo k počitku in se skrilo za Tofano di Rozes.

Dule v zadnjem, najlepšem in najtežjem raztežaju smeri z odlično skalo!

Razgledi na gore okrog Cortine.

Dnevi, ki jih človek preživi aktivno prehitro minevajo. Da bi jih karseda dobro izkoristili, smo splezali več smeri na dan. Onega dne pa se je zataknilo že pri prvi. Pred nami sta bili dve navezi Italijanov. Ena ženska in ena moška naveza. Oboji so bili že ob pripravah videti strašno počasni. Med seboj smo se hecali in jih malček opravljali, saj je od časa, ko so že imeli na sebi pasove in do prvih prijemov minilo več kot pol ure. Glede na leta bi tudi težko rekli, da so bili začetniki. Prej obratno, le mudilo se jim ni nikamor. Prvi v moški navezi je plezal silno počasi, za 50 metrski raztežaj štirice je porabil kar pol ure. Njegov soplezalec je kot drugi raztežaj splezal malček hitreje, a prav tako počasi. Nam je raztežaj vzel 7 minut. Znova smo čakali in že po dveh raztežajih razmišljali o tem, če bo vse skupaj sploh imelo še smisel, glede na to kako so se vlekli čez steno. Stal sem na varovališču kot prvi v naši navezi, pred menoj je bila še ena naveza naših... Najprej iz doline slišimo glasove ajuto ajuto ajuto. Ker smo vedeli, da to pomeni na pomoč, vendar imeli občutek, da oni sprašujejo nas, če mi potrebujemo pomoč, smo vsaj z našega varovališča, nevedoč kaj se je v resnici pripetilo zgolj raztežaj više, pokazali znak N oziroma, da pomoči ne potrebujemo... Toda čez 2 minuti je zvonil moj telefon. Bil je klic našega človeka raztežaj višje...

V steno so s helikopterja spustili reševalca in gorskega vodnika ter zdravnika. S stene so potegnili zdravnika in poškodovanega, preostalimi pa so po dolgem prepričevajnu nadaljevali s plezanjem. Še preden so prišli do najtežjega raztežaja v smeri so menda zaradi panike preostalih treh, ženske naveze in soplezalca padlega - znova poklicali helikopter in vse odpeljali po zraku.

"Anže tukaj je prvi padel več kot 10 metrov in se ne ve ali je živ ali mrtev. Nezavesten visi na glavo ves krvav..." Zmrazilo me je in oblila me je groza. Ker je padli visel izven smeri v navpičnih platah, se niti njegov soplezalec niti prijateljska ženska naveza niso mogli prebiti do njega. Kar je še bolj čudno je to, da je dol padel s štantom vred in nam še vedno ni jasno kaj točno se je pripetilo. Na sebi je imel namreč kupe zvite vrvi, zadržalo pa ga (ju) je vmesno varovalo. Vrv do drugega v navezi je bila popolnoma napeta, prvi pa je imel pri sebi zvite kupe vrvi. O tem smo se sicer še precej pogovarjali, a nismo dognali vsega. Čez dobre pol ure  je že priletel helikopter. Najprej na ogledni prelet, ki je bil zelo kratek. Potem se je vrnil na trato blizu cesti, nekoga pobral, zakrožil nad našimi glavami in na naše začudenje najprej dodobra poslikal kraj nesreče in situacijo. Znova se je odpravil v dolino. Potem pa je priletel še 3x in enkrat oddal dve osebi, drugič eno, zatem pa v zadnjem doletu, ki smo mu bili priča, pobral poškodovanega z enim reševalcem.

Naše sile so bile medtem usmerjene predvsem v kvalitetno in varno izdelavo sidrišča za spust. V precej monolitni skali in na neudobnem varovališču to ni bilo najlaže izvedljivo, ampak s kar nekaj metri pomožnih vrvic smo naredili zadovoljiv štant. Čez čas smo bili vsi na varnih tleh in se z grenkim priokusom in cmokom v grlu ozirali v steno 200 metrov više, kjer se je v popoldanskem soncu svetil 10 metrov dolg krvav madež. Italijan, ki je tam padel, je slabo uro visel v nezavesti z glavo navzdol, negiben in brez znakov življenja, preden so ga rešili gorski reševalci.

Dogodek nam je vsem pustil nekaj neprijetnih občutkov, zato smo prihodnji dan manj ambiciozno in s čvrstejšim prijemom držali za skalo. Zame je bilo to (na žalost) že četrto prisostvovanje pri nesreči v gorah, ki se je pripetila pred mojimi očmi v teh trinajstih letih, odkar malo večkrat zahajam v gore... Tudi zadnji dan smo izkoristili plezalsko in se tako kot številni drugi plezalci (slovenskih avtomobilov in s tem tudi plezalcev je bilo ogromno) podali v stene in tako ali drugače kljubovali gravitaciji.

Kar dela človeka izjemnega je možnost selektivnega spomina. Nesreče, ki se dogajajo v gorah so ponavljajoči se opomnik, da je gorsko okolje potrebno spoštovati, se vanj podajati primerno usposobljen in pripravljen ter predvsem s pravim odnosom in miselno naravnanostjo. A vendar neljube dogodke podzavest pospravi in arhivira v nek oddaljen kotiček naših možganov, lepe trenutke, ki so nas navdali in notranje obogatili pa nam ves čas servira, nas redno spominja kako lepo je tam gor in nas vabi, prigovarja in kliče...

Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc. Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.

Francoski harem aktivnosti - Chamonix

Društveni sindikalni izlet v zibelko alpinizma Chamonix

Slaba tretjina članov Freeapproved stoji na dežju. 52 se nas namreč v zimskem nalivu (dež!) na P+R Dolgi most baše v dvonadstropni avtobus. Kupi plezalne, smučarske in letalne opreme romajo v gromozanski prtljažnik avtobusa, ki dobesedno golta številne kose prtljage. A kaj ko nas je res veliko in ima vsak s seboj dva para smuči - ene za turno smučanje, druge za pršič, nekateri še tretje za dostop do sten. Tudi plezalne navlake: vrvi, varovalni pripomočki, čelade, plezalni nahrbtniki. Ob hitrem štetju z našo pomočjo pridna šoferja le s težavo zložita vseh 260 kosov prtljage v avtobus in – avantura se lahko prične!

Chamonix sem pred leti, ko sem bil alpinistično aktivnejši, pogosto obiskoval. Pred desetletjem sem ga obiskal v vseh mesecih! Po tistem pa je število letnih obiskov strmo upadlo do te mere, da zadnji dve leti Chamonixa nisem videl niti enkrat letno. Milo se mi je storilo, ko sem na socialnih omrežjih spremljal fotografije prijateljev, največkrat Jakata in Tine, ki sta se malo vodniško, malo pa sama zase smučala, plezala in uživala pod in na ošiljenih vršacih Masiva.

Vsakoletno tradicijo tedenskega zimovanja nekje v Alpah sem se zato letos odločil organizirat pod Mont Blancom. Chamonix, ki že več stoletij velja za zibelko alpinizma in je obenem tudi mondeno smučarsko središče obdano z visokimi gorami Centralnih Alp, se je sprva zdelo precej utopična ideja. Najprej zaradi večkratnika cene dosedanjih zimovanj, malo zaradi pomanjkanja »masovnih« namestitev in nenazadnje zato, ker ima velika skupina mnogo različnih želja. Toda preverjen recept prejšnjih let, ko sem za društvene izlete vselej izbiral lokacije, kjer se da odločati med različnimi aktivnostmi, ki so vremenu, razmeram in željam posameznikov primerne, je bilo zagotovilo za uspeh. Zbralo se nas je zares veliko!

Harem aktivnosti

V Chamonixu se da prav zares početi vse: alpinizem, športno plezanje v dvorani, smučanje po urejenih progah ali pršiču (freeride), turno smučanje, ledno plezanje, letenje, drsanje in tek na smučeh… Sliši se noro, mar ne?

A realnost je na svetu, ki mu pravimo Zemlja, vendarle pogojena z vremenom. In ker življenje ni potica in ne mores imeti vsega, se je tudi naša skupina prilagajala vremenskim pogojem.

Razporejeni po apartmajih znotraj iste velikanske hiše smo povečini sami skrbeli za svojo prehrano. Kulinarične dobrote prijateljev v sosednjih apartmajih, s katerimi smo bili obdani, smo seveda redno degustirali, tako da je kljub športno aktivnim dnem na svežem zraku naše telo vsak večer dobilo preštevilno količino kalorij.

Romantično zasneženi Chamonix poleg dnevnega aktivnega preživljanja časa nudi tudi zatočišče nočnim pticam. Ne samo, da je na voljo kup primernih restavracij za gurmanske užitke, ki se po celodnevnem preganjanju po gorah in več tisoč presmučanih metrih še kako priležejo, temveč tudi drugačne vrste nočnega življa. Ta mlajši udeleženci zimovanja so znali vse izvrstno izkoristit in se tu in tam zato ob dogovorjeni jutranji uri niso udeležili odhoda v gore. Omeniti velja tudi dodatne prednosti karte Ultimate, ki vključuje bazene in savno, kot tudi vse lokalne avtobusne prevoze.

Ker je bila v hribih ob našem prihodu stopnja plazovne nevarnosti 4/5, smo se tudi ta bolj pršičasto navdušeni zadrževali v bližini urejenih smučišč in puhasto podlago izkoriščali le v poraslih strminah. Ves dan sta helikopterja obletavala grebene in z miniranjem ter pokanjem prožila debelo snežno oddejo. V zadnjih 48 urah je zapadlo meter in več snega. Tudi obeti niso bili nič boljši – vsak dan v času našega bivanja je padlo 20-30 cm snega, kar nam je kljub oblakom in slabi vidljivosti raztegnilo usta do ušes. Ne bom sicer krivičen do damskega dela našega društva, ki bi si želel več sončnih žarkov, ampak neprekinjeno divjanje po pršiču je odtehtalo z zastrim nebom povezano slabo voljo.

Ljudske bitke v dolini

Kar sicer čivkajo že ptice na vsaki veji, bom vendarle izpostavil: v Chamonixu so »klasični« smučarji v manjšini. Vse dni našega zimovanja je bilo na smučiščih še opoldne moč smučati po »rebrcih« (od snežnega teptalca zglajeni smučarski podlagi). Ljubitelji klasičnih smučarskih strmin so tako še kako zelo prišli na svoj račun! Za druge, ki smo si želeli pršiča, pa je bila kljub vsakodnevnemu sneženju in sveži podlagi vsako jutro bitka. Vsi z enakimi željami smo želeli stati med prvimi v vrstah za jutranje vožnje na goro, da bi lahko razrili, kar se razriti da. A tako kot so pobočja nad Chamonixom nepojemljivo velika in nudijo izjemno veliko možnosti za sveže linije, tako nepojemljivo je tudi prej omenjeno število freeride smučarjev. In pobočja se v samo nekaj urah spremenijo v razritim njivam podobne širjave že v prvi polovici dneva. Za tiste z dobrim poznavanjem terenov in lokalnih mini-skrivnosti je po sneženju deviških pobočij še dovolj, a tudi te - brez hoje dostopni tereni – so v roku 24 ur zvoženi do zadnjega metra.

Krona zimovanja zadnji dan

Vsak dan smo na internetu pregledovali številne vremenske napovedi. Venomer v upanju po vremenskem izboljšanju, da bi končno lahko odšli na Aiguille du Midi. To je 3842 m visoka granitna špica na katero pripelje legendarna gondola. Téléphérique de l'Aiguille du Midi je bila zgrajena že leta 1955 in je kar dve desetletji nosila rekord najvišje gondola, še danes pa se ponaša z rekordom gondole z najvišjo višinsko razliko.

Naša želja je bil seveda opevani spust po beli dolini (Valle Blanche). Smučarski spust je dolg kar 17 km in z višinsko razliko 2800 m predstavlja enega najbolj želenih smučarskih spustov v Alpah! Kljub mnogim obiskom Chamonixa mi Valle Blanche do sedaj ni uspelo presmučati v sončnem vremenu. Vselej je bil najmanj del poti ovit v oblake, včasih pa tudi meglo.

[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=C1kA2T15jt4&w=630&h=354]

Tokrat se nam je nasmehnila sreča in okrog 30 se nas je z velikimi pričakovanji postavilo v vrsto za gondolo. Glede na rano uro in meglo v dolini smo upali, da bomo na vrsti za prve vožnje na goro, a je bilo podobno mislečih preveč. Do zadnjega centimetra nabito gondolo, ki je šla 3. po vrsti oni dan na goro nam je vendarle uspelo ujeti. V naši smučarski skupinici je bilo kar nekaj takšnih, ki še niso bili vajeni tolikšne nadmorske višine. Tistih nekaj stopnic navzgor od gondole do tunela je bil že kar zalogaj. Trema je pri mnogih izzvala še klic narave in potrebnih je bilo še več stopnic preden so si lahko olajšali mehurje.

Izhod na zloglasno grebensko rez, ki pripelje na začetek spusta čez Valle Blanche je vreden omembe. Na obeh straneh zevata prepada – na sever je do varnih tal preko 1300 m ledu in skalovja, na jug slabih 400 m. Greben je v sezoni zavarovan z vrvno ograjo, a ob množici, ki sočasno po teh strminah sestopa s smučmi na ramah, palicami v rokah in smučarskimi čevlji brez derez na nogah – vendarle ne vzpodbuja pretiranega zaupanja ali občutka varnosti.

Alpinističnih podvigov nevajenim je hoja do ledenika po grebenu povečini predstavljala največje strahospoštovanje celotnega dne. Naposled smo se vsi zbrali na manjši uravnavi, se zaradi -18ºC še bolje oblekli, naredili skupinsko fotografijo in pričeli sanjski spust po opojno beli, kot puh mehki podlagi.  Celotedensko sneženje je ledeniške razpoke in širna pobočja prekrilo s poldrugim metrom prvovrstnega pršiča, mestoma ga je veter s sten odložil še enkrat toliko. Zaradi slabega vremena je gondola vse dni do našega prihoda mirovala.

Ne samo v sneg - tudi v srce

Z vsakim novim zavojem smo v mehki podlagi pustili več sledi in se v rahlih nagibih med divjanjem po pršiču dotikali snežnih kristalov, ki so v oblakih pršeli prek glave.

Vriskal in užival sem in z vsakim metrom spusta ne samo v snegu temveč tudi v srcu pustil sladek spomin. Z vsakim ovinkom sem postajal hvaležnejši: naravi za lepote, ki jih nudi, vremenu za priložnost, ki nam jo je bilo dano izkoristit, članom in številnim prijateljem za izvrsten teden, ki mi ga je bilo dano preživeti v njihovi družbi.

Chamonix - še se bomo videvali!

Logistika in stroškovnik

V povprečju si je udeleženec zimovanja denarnico olajšal s sledečimi postavkami:

• Prevoz z avtobusom: 70 EUR
• Bivanje v apartmaju za štiri oziroma šest oseb: 160 EUR
• Hrana nakupljena v trgovinah v času bivanja: 70-100 EUR
• Smučarska karta Chamonix Ultimate: 280 EUR

Prispevek je bil objavljen v decemberski številki Planinskega vestnika 2013.

Zapis o avanturi in obširna fotogalerija je na voljo na strani društva Freeapproved.

https://vimeo.com/59409807

Plezanje v Dolomitih 2012

Tudi letos smo se s klubom odpravili na tradicionalni Freeapproved tabor Dolomiti 2012. Mesto namestitve je bilo letos v vasi Canazei, do katerega je dobre 4 ure vožnje. Prejšnji leti smo gostovali v Cortini d'Ampezzo ter Colfoscu pri Corvari. Meni osebno je bila letošnja lokacija naustreznejša, morda tudi zato, ker sem to gledal tudi skozi oči ostalih udeležencev, med katerimi je bilo kar nekaj novincev. Skala je bila pregovorno čvrsta, smeri čudovite, izpostavljenost navdušujoča, družba in ambient fenomenalna. Celotna reportaža z mojo galerijo fotografij je na voljo na naši klubski strani Freeapproved.com, spodaj pa nekaj meni všečnih fotografij. [gallery columns="5" orderby="ID"]