Prisojnik je dominanten vrh nad Kranjsko Goro, ki s svojim severnim ostenjem krade poglede nepreglednim množicam turistov, ki v rohnečih piksnah na kolesih vozijo čez gorski prelaz Vršič (1611 m).
Viewing entries tagged
swing
Popoldan po službi, nekaj minut do 17. ure, nikakor nisem slutil, da bo dan pozno popoldan še vedno tako termično aktiven. V le nekaj minutah sem se z "nevidnim dvigalom" povzpel na Storžič in nadaljeval visoko nad njega!
Ob prihodu na priljubljeno turistično jadralno padalsko vzletišče Gozd nad Golnikom je mrgolelo padalcev in zmajarjev. Vsi domnevno čakajoč razmere. Počasi se je opogumil prvi, potem drugi in kmalu, ko je kazalo, da bo šlo tudi navzgor, se je prebudilo mravljišče in eden za drugim so šli v zrak.
Zadnji teden ne vem kje se me drži glava in sem pozabil pripet še en filmček od prejšnjega tedna od jadranja na termiki in navijanju na stebrih pod Ambrožem oziroma Krvavcem s Swing Discus S.
Po službi smo se včeraj z Gregorjem in Matejem odpravili na Vajnež v Karavankah po brezpotju od studenca do vrha. Bili smo optimisti in verjeli aladinu! Toda napoved je držala le malo do pod vrha, potem pa nas je zajela megla in oblaki, veter pa ni prav nič pojenjal, skorajda obratno... Po poldrugi uri čakanja smo izkoristili okno in jo ucvrli v dolino. Resnici na ljubo se nam je že pošteno mudilo, saj se je poslavljala še zadnja dnevna svetloba... Nastal je pričujoči filmček!
V nedeljo sem se pod vrhom Vrtače spraševal zakaj imam tako težke noge (in glavo). Ko sem pobrskal po spominu in preštel aktivnosti v tednu, ki je bil za menoj, se je odgovor ponudil sam od sebe... Poleg petih delovnih dni v pisarni je v tednu dni namreč moje srce pospešeno bilo kar šest od sedmih dni - in mišice ter glavo oskrbovalo s prepotrebnim kisikom za hojo navkreber, plezanje, letenje in hribolazenje.
Začenši s prvo ogrevalno turo ta frišnih alpincev v nedeljo nad Vršičem v smeri Raz ob Kamenkovem kaminu (kjer se je naslednji vikend po našem vzponu pripetila nesreča, ki je terjala pomoč GRS in helikopterja), se nismo mogli načuditi novodobnim lovcem sredi TNP...
Pravzaprav nabiralcem, ki so z velikimi vrečkami celo dopoldne trgali vršičke z rastlinja okrog prelaza. Ko smo jih gledali še iz stene, smo sprva mislili, da gre za nekakšne fotografske delavnice ali kaj podobnega in da se učijo fotografirati gorsko floro. Ko pa smo prišli bližje, kjer so brezsramno v prtljažnike velikih avtomobilov zlagali vreče nabranih "plodov narave", smo videli, da nimajo nič skupnega s fotografijo...
Medtem ko smo se umikali ropotajočim motoristom in skakali s ceste pred drvečimi avtomobili, je sivolas gospod v flourestenčni uniformi in gestapovski drži in jeziku žugal turistom, ki so komaj odprli vrata avtomobila: "Ekologiše takse, ekologiše takse!" Hitel je od avtomobila do avtomobila in pobiral parkirnino, namesto, da bi bil promet blokiran že v dolini, gor pa bi vsake pol ure vozil javni prevoz, npr. avtobus na plin ali kaj podobnega, za kar bi prav tako pobirali denar, ki pa bi mu lažje rekli ekološka taksa.
Ob zapuščanju direndaja na Vršiču sem se mimogrede zavedel še svojega zločina bivakiranja v šotoru postavljenem na snegu vrh Rjavine od sončnega zahoda do sončnega vzhoda, in znova dojel megalomanske razsežnosti svojega početja. Strašno grozno, fuj me bodi!
Naslednjega dne po službi je vreme obetalo nekaj pozno-popoldanske termične aktivnosti, zato sem že v nedeljo zvečer spakiral ta veliko cunjo in pozno popoldne preživel na nebu nad vzletiščem Gozd.
Torek je vreme kazalo slabšo sliko, a sem vseeno izkoristil vreme in tako znova opravil nekaj sprehodov in poletov s taveliko cunjo.
Sreda je terjala neodložljive službene obveznosti ob popoldanskih urah in tako je bil ta dan na nek način prisilni dan za počitek. Glede na to, da sem bil kasneje v tednu že kar utrujen - je bil dan blagodejen.
V četrtek sem zastavil bolje. Najprej nekaj udobnega po-službenega popoldanskega klasičnega letenja v termiki s taveliko cunjo, ko so se razmere in ozračje umirilo, pa je naposled napočil čas za divjanje po nebu!
Na pristanku me je že čakal Simon, ki mi je pomagal zložiti ta veliko padalo. Pospravil sem ga in v avtu zamenjal dolge hlače s kratkimi ter veliko padalo nadomestil z zelo, zelo malo raketo - speedwingom Mirage. S Simonom sva vzela vsak svoj zložljiv pripomoček za dirko s hriba, in skupaj z Danijem smo jo mahnili na Kriško goro. Dan se je počasi že poslavljal in ob čudovitih barvah odhajajočega dne sva v dobri minuti že pristala in pospravljala opremo.
V petek pozno popoldan me je Grega aka Pajo shecal, da jo mahnemo na Nanos. Z Duletom in Katjo so bili sicer zmenjeni za pojedino, kar sem zvedel naknadno, a vseeno sprejel dejstvo, da bom spet sopihal v breg. Ker je bil ravno drugi najdaljši dan v letu, nam pohod ob 18. uri ni bil prav nič pozen. S seboj sem vzel še jadralno padalo v upanju, da bom z vrha Nanosa odletel, a se je dan končal drugače: z nevihto, sunki vetra in dežjem. Vsaj malo nas je razvedrila res lepa mavrica. Pravzaprav skoraj dve, ki sem ju ujel na fotografijo.
V soboto je bil čas za pležo. S tamladima alpincema smo jo znova mahnili nad Vršič in sicer v južno steno - nad Bunker in sicer v smer Zajeda s platami (5c/6a, 5R). Smer je bila pred kratkim na novo opremljena in naveza Šorn-Košir je obljubljala lepo plezarijo. Res je skala odlična, varovanje vzorno in dostop zelo kratek, tako da se nam je vsem trem zdela lepa in jo lahko priporočam. Vsekakor mnogo boljša kot smer nedaleč proč in v kateri so v času našega vzpona po Zajedi s platami reševali poškodovane plezalce zaradi odlomljenih skal.
Letošnja zima z mnogimi cikli toplo-mrzlo in velikimi količinami snega kot kaže res ni prizanesla našim goram. Tudi z drugih smeri je namreč zaslediti poročila o nadpovprečni krušljivosti.
Na spodnji fotografiji helikopter Policije in enote GRS s poškodovancema na poti v jeseniško bolnišnico.
Po preplezani smeri nad Vršičem smo jo mahnili na čevape na Jesenice in od tam na Krvavec na letenje v termiki. V zraku je bilo kar pestro, saj je potekal nekakšen festival s testiranji različnih padal. Število raznobarvnih cunj na nebu je bilo res mnogoštevilno, ampak na štartu ni bilo gneče in tudi nikakršnih zapletov.
Ker o jadranju v termiki (še) nimam pojma in sem kmalu jadral samo še proti pristanku, sem si polet popestril z ostrimi zavoji, ki so mi bolj domači in zabavni.
In že je bil tu sedmi dan tedna in šesti dan aktivnosti. Pridružil sem se zbrani družbi pohodniške sekcije našega ljubega društva Freeapproved na pohodu na Vrtačo v Karavankah. Resnici na ljubo v poletnem času na tem kuclju še sploh nisem bil. Nazadnje pa sem obračal na južnih pobočjih Vrtače zaradi odurnega vetra in nevarnosti v mesecu oktobru.
Pot do vrha Vrtače ob sončni pripeki je postregla z nekaj presenečenji. Najprej z dvema snežnima zaplatama, ki se očitno uspešno ogibata direktni sončni pripeki, kmalu zatem pa še večim majhnim modrasom, ki smo jih bili videli ob samem vzponu ter sestopu. Očitno bodo iz Slovenije zbežale celo strupene kače in so Karavanke, ki mejijo na Avstrijo, idealno mesto za prebeg globlje v notranjost Schengenskega področja Evropske unije.
Ob sestopu z Vrtače smo praktično na samem pragu koče na Zelenici s Skali in Katjo našli še zelo lepo travnato podlago posejano z nešteto rožami. Trenutni navdih je rodil idejo o rožnati postelji in s pomočjo Skali, ki je pazila, da mi ni požrl njen pes Orion in številni žužki ter mrčes, je nastala še spodnja fotografija.
V koči smo požrli še vsak nekaj prepotrebnih kalorij in nadaljevali pot v vse bolj vročo dolino. Po šestih dneh planinarjenja, plezanja, letenja in vsesplošnega potenja je čakal le še nadvse prijeten družinski izlet z ohlajanjem utrujenih nog v tolmunih v Peklu pri Borovnici...
PS: Misija za naslednji val "športnim-aktivnostim-pred-ali-po-službi-prijaznega-vremena" bo kako nadomestiti vse kalorije in manjkajoče ure spanca zaradi zelo zgodnjih vstajanj.
Žalostno, a resnično! Više kot smo šli, manj je bilo snega. Smučanja je bilo tako bore malo, za kolega, ki je šel v dolino drugače pa sem vseeno zmontiral pričujoči filmček poleta onega sončnega dne!
Kakšen nor dan!
Ne zgodi se mi pogosto, da bi se mi kdo tako (odkrito) posmehoval, kot so se mi na vrhu Golega vrha na petkovi pošihtnici prijatelji. Najprej, ko sem se tlačil v mrežasto zaščitno opremo in kmalu zatem, ko so videli moj material nad glavo... Šest se nas je uspešno zagnalo proti travnikom v dolini, dva pešaka (ki to ne bosta več dolgo) pa sta jo urno ucvrla v dolino... Prvi polet z devetimi kvadrati nad glavo. Foto: Matevž Gradišek
Dobra minuta povratka v dolino poskrbi za ohranjanje zdravja kolen. Foto: Matevž Gradišek
In še kratek video, ki sem ga na hitro zmontiral ...
http://www.youtube.com/watch?v=oIUcGp3PhnY
Težko pričakovani speedflying v Franciji, kjer se je ta šport v resnici tudi začel, je bil uresničen šele zadnji dan pred odhodom. Prek tedna je ves čas precej močno pihalo, nekaj dni celo tako zelo močno, da je bila gondola na Aiguille du Midi (3842 m) zaprta. Tudi snežilo je precej in v celem tednu je nad 3500 m zapadlo celo poldrugi meter snega. Za češnjo na vrhu torte po celotedenskem divjanju po pršiču na našem sindikalnem izletu v Chamonix, pa so se razmere na koncu le poklopile. Ves zadihan sem po dopoldanski rajži po pršiču čez Valle Blanche priletel v naš začasni dom v centru mesta, pobasal opremo, kamere in ostalo navlako in šibal nazaj na gondolo. Ko smo se Džani, Bor, Jaka in Ožbe peljali na 3842 m in kjer je bilo po enih podatkih -26C po drugih pa -29C, sem se spomnil, da sem pozabil vetrno masko. Že prejšnji dan sem namreč pozebel v nos med smučanjem in tako je bila moja surla še bolj občutljiva.
Po zdrsanem in ledenem grebenu smo se z vrha Aiguille du Midija spustili na plato, nataknili smuče in po razritem pršiču odpeljali dobirh 100 m niže. Ko sem snel smuči, da bi pripravil opremo, se mi je udrlo do pasu! Snega je bilo res ogromno. Prav nepojemljivo. Pri tako nizkih tempraturah je bilo vso opremo slišati kot šelestenje papirja. Tudi nahrbtnik, speedwing, oblačila... vse šumi kot tanek papir.
Frčanje nad seraki in navidez neskončno širokimi belimi površinami spreminjajočih se oblik in tudi s preko 100 km/h par metrov stran od oglatih granitnih sten je seveda nemogoče opisati, zato bo najbolj priporočljiv ogled filmčka s pilotove perspektive. Edino kar je zmotilo je bila GoPro3 Black kamera, ki je zmrznila (pa ne zaradi tempratur) zato ni posnetkov s kamere na čeladi. Na frčanje me opominja tudi zmrznjena konica nosu. Windchill (kar je občutil nos) je namreč pri -26ºC in 100 km/h je okrog -60ºC. Fenomenalen zaključek dneva z mehkim pristankom na ravnem ledeniku Mer de Glace.
[youtube http://www.youtube.com/watch?v=C1kA2T15jt4?rel=0&w=630&h=354]