S plačilom 3,50 EUR je v Triglavskem narodnem parku, edinem parku v Sloveniji, dovoljeno marsikaj. Tako se nam je dolina Vrat trem nedeljskim pohodnikom 11. avgusta prikazala v vsem svojem blišču (in bedi). Stotine avtomobilov parkiranih na travi, na pašnikih, v gozdu, ob stezicah, ob Aljaževem domu, ob zimski sobi, na poti na Škrlatico, pred, ob in za Šlajmerjevim domom in tudi na dovozih do heli ploščadi. Igra skrivalnic šotorjenj na ustreznih mestih v gozdu, avtodomi ob reki in potočkih, ostanki odprtega ognja, komercialna panoramska letala, ki prdijo in preletavajo vrh Triglava, ponos Slovencev, ter druge narodno-zabavne atrakcije, kar si domačini in tujci lahko privoščijo (le), ko enkrat plačajo listek za parkiranje.

Toda pozor! Da ne bi slučajno prikolesarili v Vrata po kakšnih stranpoteh ali pa z jadralnim padalom leteli nad vršaci, kajti to je strahovito škodljivo flori in favni! Najprej plačat listek, potem pa z avtom do klina, če vam potegne - ja potem lahko pa še dlje. Morda vas te dni še ustavi opustošenje plazu izpod Stenarja, a nič zato, kajti tam že dela in čisti poceni azijska delovna sila.

Jutranji prometni kolaps v srcu Triglavskega narodnega parka v dolini Vrata.

Roman mimo rdečega odloma.

Prečnica iz kotla proti vzhodu po policah.

Še zadnja štirica v Bavarski smeri.

Nekje piše, da sta bila Cimr&Jan istospolna zakonska partnerja, ki sta v ljubezenski vnemi namesto romantičnega izleta na Karibe, skočila v krušljivi in senčni svet triglavske severne stene in našla prehod za prihodnje rodove. Džanozo legenda v zadnjih metrih Zimmer-Jahnovega izstopa iz Stene.

Ko smo se končno prebili v relativen mir brezpotja (kar v resnici to ni več), ki vodi do Stene, smo slišali sebe in počasi vse bolj razločno tudi "varujem, plezam, podri". Vstopili smo opoldne, ker so se službene obveznosti zavlekle do poznega jutra. Džanozo legenda je smer že plezal in se je bežno spominjal izpred nekaj let, ko je prvič vlekel za skalo v Bavarski smeri. V drugem raztežaju smo šli malček po svoje in si tako za kakšno oceno više raztegnili naše prste. Svežemu alpincu, čigar prva tura v Steni je to bila, je spoznal tudi bridkost slovenske plezarije in krušljivosti skale, ko je skupaj z odkruški zabingljal nad praznino. Tekoče smo šibali naprej in Bavarske je bilo hitro konec. Druga zgodba je prehod v Nemško in naprej čez Zimmer-Jahnovo poročno peripetijo (več ob opisu fotografij), ki se vleče ko pasja čreva in ko končno prideš na rob stene, planinarjenja še vedno ni konec ampak se pravzaprav šele zares začne. Zahvaljujoč službenim obveznostim in poznemu vstopu smo lahko ob sestopu opazovali zahajajoče sonce in doživeli lepote, ki jih narava visoko nad zabaviščnim parkom doline Vrat ponuja...

Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc., Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.

Celotna objava s fotozgodbo je objavljena na društveni strani Freeapproved.

Poslednji sončni žarki božajo ostenja ob sestopu.

Comment

Lahko bi zapisal, da je bila moja zadnja snemalna naloga že kar zelo blizu idealnemu. Vse kar sem počel namreč zelo rad počnem. Odkrit bom, zato bom naštel prav vse, kar sem ob nalogi snemanja v Špiku za dokumentarni film o Miri Marko Debelak z veseljem počel:

razmišljal o snemalni opremi, jo izbiral in nakupoval novo,
se učil, spoznaval nove snemalne trike in majhne posebnosti kako kaj posnet,
šel nekaj stopničk nazaj v procesu zajema slike, da sem bolje spoznal osnove,
s prstom po skicah in očmi po zemljevidu pred-izbiral dobre snemalne lokacije,
šel na teren z dobrimi prijatelji in prehodil pot do stene, da sem potrdil izbor snemalnih lokacij in ocenil razmere v steni,
se s Tino in Jakatom odpravil na bivak pod Špikom,
plezal v impozantni Špikovi severni steni,
snemal v steni, pod njo, in na vrhu,
spal na vrhu Špika in z žarom v očeh spremljal sončni zahod, nemo zrl v zvezdnato nebo in zjutraj opazoval sonce, ki je plezalo proti nebu,
utrujen in dehidriran ter od sonca skurjen sestopal čez Kačji graben in se veselil osvežitve v ledeni Pišnici!

Ob vsem naštetem sem bil ves čas obkrožen s prijatelji in odlično družbo in najbrž je kaj kmalu vsakomur jasno, da je takšna naloga lahko samo sanjska naloga...

Če preidem na konkretnejše točke zapisanega in se jih kronološko dotaknem s kratkim opisom, je najbolj smotrno začeti s težavami. Največja je bila v tem, da mi ni bilo jasno kako bom v steno tovoril snemalno opremo in predvsem koliko le-te naj vzamem s seboj. Po temeljitem razmisleku in po tem, ko sem že n-krat prebral scenarij in kaj me snemalno čaka v steni, sem opremo zreduciral na dobrih 6 kilogramov. Ostalih 20 kilogramov snemalne, spalne in hranilne opreme so mi prinesli dobri prijatelji z društva Freeapproved po drugi strani gore na vrh, čez Kačji graben.

Precej zimski obeti teden dni pred vzponom!

Ko sem naposled našel način, kako najbolj smotrno in elegantno pretovorit opremo čez s steno, v kateri moraš dejansko z vsemi štirimi poprijet za skalo in plezat, je sledil že prijetnejši del: izbira lokacij, ogled razmer in posledična določitev datuma za dan D.

Z Borom in Duletom smo odšli do snega pod steno Špika. Upali smo sicer, da ga bo manj, ampak smo že na dostopu od daleč pogledovali proti steni in vse bolj zaskrbljeni stmeli pod mokre, črne previse Špikove stene, kjer je bilo še ogromno snega! Pravzaprav je cela smer izgledala skorajda zimsko! Po nekaj posnetkih timelapsov in ogledovanja stene smo se pred prihajajočim slabim vremenom spravili nazaj v dolino.

Zajemanje sličic zgoraj in ena izmed njih spodaj.

Ker s timelapsi izpod stene nisem bil povsem zadovoljen, sem se nekega dne (no v bistvu noči) ob 3:30 odpravil iz Ljubljane, da bi posnel še timelapse vzhajajočega sonca z drugega konca doline. Nastavil sem aparate in zgodnje jutranje ure od 4:30 do 8:30 izkoristil za službeno delo na računalniku, medtem ko se je na fotoaparatih zajemalo več tisoč sličic iz katerih se potem sestavi film.

Fotoaparat je bil nastavljen na intervalometer in vsakih 10 sekund posnel fotografijo. Na drugem je bil intervalometer na 12 sekund. Ko je bilo sonce dovolj visoko sem zamenjal objektiv in vse skupaj ponovil.

Pred najbolj zahtevnim delom snemanja v steni me je čakalo še vodno doživetje. Pred popoldansko prakso vijuganja po zraku na Primorskem sem se odpeljal v KG in od mostu nadaljeval peš vzdolž Pišnice. Snemal sem ob, tik nad in celo pod vodo. Vsakič, ko sem kamero dvignil z vode sem imel roke popolnoma odrvenele, ker je reka kot kaže pravkar stopljen sneg, njena temperatura pa zares zelo nizka.

Pogled v svet pod gladino Pišnice.

Naposled v steno!

Prvotni načrt se je zaradi hude zime in velikih količin snega v gorah moral spremeniti in snemanje premakniti. Po zgoraj omenjeni ogledni turi je bil teden pretežno slab, z veliko padavinami in napovedanimi nevihtami. Toda konec tedna je obetal in najbolj sončen dan, višje temperature in nobenih neviht. Dan je bil izbran in že smo korakali proti bivaku pod Špikom.

Snemalna in osebna oprema za vzpon v Direktni smeri v Špiku.

Za snemanje v steni sem s seboj nosil in plezal s/z:

16-35 f2.8 II USM
24-70 f2.8. II USM
Manfrotto monopod
GoPro Black 2x
Zacuto Z-Finder
2x 32GB, 2x 16GB in 2x 8GB spominske kartice
Polarizacijski filter
NDx8 filter
4x baterije LP6

Poleg naštetega je Jaka v nahrbtniku nosil še dodatno Sony Handycam kamero kot backup.

Tina in Jaka sta me bila do bivaka najbrž že precej sita, saj smo se na poti nekajkrat ustavljali, posneli dostop, pogovor, razglede, točenje vode,hojo in skratka vse kar zraven spada. Dan je bil res dolg in kar nekaj časa nam je bilo še dano uživat razglede pred bivakom s pogledom na mogočno trikotno Špikovo steno.

Po relativno mirni noči, kjer je bilo slišat le kakšnega polha in šumenje listja, (predvsem) v domišljiji pa so se po deki podile strigle (po Jakatovi so se tudi v resnici), smo po skopem zajtrku okrog 6h krenili od bivaka. Prezgodnji nismo hoteli biti, ker smo imeli planiran prihod s pomočniki (in opremo, ki so mi jo prinašali) ob 15 h na vrh.

Do Zelene glave je bilo v začetku še nekaj snega, potem pa smo večji del plezali po desni strani ogibajoč se spolzkega snega. Nad Dibonovo polico, ko se začne bolj strmo plezanje, za kamero nisem poprijemal zelo pogosto, ker stena še ni tako atraktivna, izpostavljenost pa tudi še ni velika. Čim pa smo prišli do velike zajede v zgornjem delu, kjer si eden za drugim sledijo težji raztežaji Direktne smeri, je bilo snemanja več!

Tina v spodnje delu zajede, v veliki "knjigi" med ploščama. Spodaj pa Jakov pogled na snemalca in plezalko. Foto spodaj: Tomaž Jakofčič

Od spodaj so raztežaji zgledali bolj mokri, kot so bili v resnici. Nekako si je voda pot utrla tam, kjer ni bilo potrebno prijameat, tako da je bilo plezanje v prvih dveh raztežajih v zajedi prijetno, dasihravno mestoma malček krušljivo. Večkrat sem se v steni ustavil, za silo namestil, zavreščal Jaki, da je zategnil plezalno vrv, da se nisem zvrnil vznak in snemal Tino med vzpenjanjem.

Edino najtežji raztežaj oziroma njegov detajl je bil precej moker, čezenj se je namreč cedila pravkar staljena voda z zgornjega snežišča. Vesel sem bil, da sem plezal v dostopnih čevljih z debelimi volnenimi nogavicami, saj mi je voda dodobra zatekla v čevelj, ko sem bil postavljen v razkorak, moj flis pa je v komolcu služil kot cedilo za čaj - pri zapestju je voda vdirala notri in čez komolec precejena nazaj ven - drobir pa je ostal v rokavu. Toda mesto je bilo res strmo in lepo izpostavljeno, zato sem se kmalu nad najtežjim mestom razkoračil in posnel kako prek ključnega mesta elegantno hiti Jaka.

Deset metrov pod najtežjim (mokrim) mestom v smeri. Foto: Tomaž Jakofčič

Sledil je še dober raztežaj plezanja, zatem pa še prečka in prehod skozi znamenito okno, skozi katerega stopiš na sončno stran. Od tam sem že slišal tudi klice z vrha, kamor so prihiteli Rok, Boštjan, Džani, Dule in Duško. Brez njih, ki so po drugi strani gore čez Kačji graben pritovorili ostalo snemalno opremo, bivak opremo, hrano in kuhalnik s katerim smo topili sneg za prepotrebno tekočino - seveda ne bi bilo, kot je bilo. Na tem mestu se jim torej lahko le še enkrat lepo zahvalim.

Končno se je snemanje s stativom lahko pričelo. V steni zaradi strmine nisem mogel pametno uporabiti niti monopoda, ki je bil tako čez celo steno zgolj za zgago - odvečno težo in navlako. Foto zgoraj: Jani Rutar

Snemanje na vrhu je bilo precej zabavno. Fantje so se že nastavljali sončnim žarkom, sam pa sem še vedno skušal ohraniti koncentracijo, da ne bi izpustili kakšnega izmed kadrov, ki so nas še čakali. Scenarij sem si razdelil v oporne točke in shranil kot opravila v telefon, vsakega v svojo točko. Tako sem spotoma, ko smo kaj posneli, odkljukal opravljeno in laže sledil kaj še potrebujem posnet. Pri takem številu kadrov in manjših specifičnih zadev bi sicer gotovo kaj pozabil. EMŠO me prav gotovo že lovi za rep!

Dule, Duško, Boštjan, Rok in Džani - zlati fantje, ki so prinesli opremo, hrano in pijačo!

Foto zgoraj: Jani Rutar

Fantje so z doline prinesli kup pomagal in opreme, ki olajša nastavitve in izboljša kvaliteto končnega izdelka. Tukaj smo Tino pripravljali na veselje in vzklike na vrhu.

Vriski in veseljačenje na vrhu po koncu vzpona! Foto: Tomaž Jakofčič.

Tina, Jaka in razgled na Škrlatico.

Pogled proti Jalovcu in Mangartu!

Igralca, plezalca in gorska vodnika - Jaka in Tina ter snemalec Anže. Foto: Rok Merhar

Tudi z vrha sem si želel posneti timelapse in tako smo se odločili, da bomo na vrhu prenočili. Dan je bil res fenomenalen in spanja smo se močno veselili. Delno zato, ker ni bilo prav nikakršne vlage, sonce je bilo v daljavi in vidljivost fanstastična. Videli smo vse do Grossglocknerja, doline pa so napolnjevale meglice.

Preden smo se odpravili spat smo tako postavili stative, jih še dodatno zazidali s skalami, da se ja ne bi v kakšnem sunku vetra kaj premaknilo, potem pa se počasi pospravili s spalne vreče. Džani je ostal še pokonci in se prestavljal levo in desno, čakajoč, da se naposled le stemni, da bi uzrl zvezde. Dejansko je bilo svetlo do 23h in prav hecno je, ko vstaneš ob 4h in je spet svetlo.

Takole smo zaželeli lahko noč Sloveniji ter utonili v sladkih sanjah. Noč je bila nepopisno lepa. Na našo srečo ni bilo lune, ki pogosto moti spanec vrh gora, pa tudi zvezde je bilo laže videt. Pravzaprav je bilo nebo polno zvezd, kot že dolgo ne!