Sin nacista

Za osebo na fotografiji ne bom podal imena, ker je njegova zgodba tako zelo kruta in žalostna, da je ime povsem brezpredmetno.

Fotografija je bila posneta na dan odhoda iz hotela v središču opuščenega mesta v provinci Xinjiang, po tem, ko je oseba s polno ritjo alkohola na fotografiji prijatelju grozila z nožem prislonjenim na goltanec in nekaj izmenjanimi pestmi.

Ob poslušanju zgodbe njegovega poznega otroštva in o tem kdo in kaj je bil njegov oče, sem se pošteno zamislil kako zelo daleč so šle nacistične ideologije in dejanja. Ker sem omejen s časom naj bo to neke vrste napovednik zgodbe, ki jo morda nekoč razkrijem in zapišem na blog.

Tisti, ki vedo o kom teče beseda, naj se prosim vzdržijo komentarjev z zapisom njegovega imena. Hvala.

Barbie v kondomu

Barbie(TM) je tista preklasta in okorna plastična blondinka, ki lahko menja vse razen fanta in neumnega izraza na kičastem obrazu. Povsem izumetničene, nepremikajoče plastične prikazni na dolgih nogah, katerih položaj stopal je po defaultu naštiman na nošenje visokih petk. Ne vem, če se danes lahko menja tudi lase(-uljo), ampak takrat vem, da se ni dalo. Jasno - tako so vsaj prodali brunetko, blondinko in oranžnolasko. Za takšen threesome je tako človek odštel celo premoženje. Vse da so otroci veseli.

Pravkar sem se pripeljal s treninga in na ulici videl neke mlade fante... in sem se spomnil še ene svojih bizarnih prigod mladosti.

Neža, moja mlajša sestra, se je tako kot mnoge druge mlade punčke igrala z Barbikami. Še danes ne vem zakaj, ampak izmed vseh butastih igrač na svetu, so mi šle prav Barbike najbolj na živce.

Ker se mi je onega dne zdela nošnja kratkih las silno praktična, sem se odločil, da če se Barbie ne da zamenjati frizure, se jo lahko vsaj nekoliko prilagodi. Ko se je tako Neža oddaljila na varno distanco, daleč stran od svojega igralnega kotička, sem sunil dve preklasti blondinki, ki ju je takrat posedovala, in se šel frizerja. Obe sta imeli lepo kratko frizurco svežega izgleda - ostriženi sta bili na ježka.

Neži se je seveda milo storilo in je točila solze še dolge dni (Neža oprosti, takrat ti najbrž tega nisem rekel ...). Sem pa dosegel določene pozitivne spremembe - no vsaj meni se je takrat tako zdelo. Igrajčkanja z bebastimi Barbikami v naši hiši ni bilo več!

Pa saj res - Barbie je stereotipno sanjaško sranje - blond babnica na dolgih nogah v finih cunjicah - dama na ulici in kurba za domačimi vrati. Kvazi idealno, le da so pri Mattel-u (op. a.: proizvajalec igrače Barbie) poskrbeli tudi za to, da se Barbie ne da kar tako v sporne položaje. Dolge noge se namreč premikajo samo naprej in nazaj, položaj razkrečenih noč pa je nemogoč.

A barbika je še vedno obstsajala in še vedno "krasila" Nežin igralni kotiček. Dasihravno je pridno molčala in z modrimi oki gledala tja nekam v neskončnost, ji njena večna radovednost in želja po odkrivanju novega ni dala spati. In tako se je zgodilo, da sem enkrat nekaj prenašal iz Nežine sobe v svojo in butnil Barbie na tla. Po nesreči. Sem se pa vseeno zamislil, da bi bilo bolje, ko tega kosa plastike ne bi bilo več.

V trgovini sem hladnokrvno kupil preservative ali kondome po domače, si v garaži postregel z litrom bencina, ki sem ga nalil v "tavelik" stekleni lonec Hellmans majoneze, in vse skupaj odnesel na enkrat omenjeno otroško igrišče.

Še danes mi ni jasno od kje mi ideja, da sem Barbiko utopil v kondomu polnemu bencina, zavezal in podkuril. Vsekakor pa mi je bil všeč prvi trenutek, ko je navzdol obrnjen kondom počil na konici in je na ogenj stekel bencin. Ognjeni zublji so Barbie dobesedno požrli. A se Mattelovci očitno ne dajo! Plastika iz katere je Barbie izdelana je kar precej vzdržljiva. Barbie očitno uporablja koencim Q10 ali kaj je že tistega, kar pomaga proti gubam? Njena koža je gladka in napeta kot dojenčkova ritka in šele nekaj minut v vročem ognju pospeši ta neizbežni proces staranja. Šele ko je vse zgubano in ko pogorijo vsi lasje se naposled začne topiti v zdrizasto snow.

V visokih plamenih in spremljajočim črnim dimom je tako Barbie (TM) zapustila naš otroški svet in odšla v onostranstvo.

Precej klavern konec tako za Barbie kot zame, saj sem bil za uničenje dragocene Barbike (Nežine lastnine) doma kaznovan...

Prihodnjič na sporedu: Zalezovanje

Kako vzgajati otroka?

Ko sem v nedeljo snemal filmček in plezal v Črnem Kalu, kjer je kar mrgolelo male otročadi, sem pomislil na to, kako v bistvu vzgajati otroka... Eni so ležali nepremično kot lesena drva, drugi so se veselo igrali v krogu, tretji so tekali okrog in raziskovali životinsko carstvo - tisti četrti, s katerimi bi se mislim, da najlaže poistovetil  - pa so bili za samo zgago. Kot bi jih preganjal sam duh so tekli od enega konca plezališča v drugega, se vmes kot opice obešali po drevesih, kot krti rili po zemlji, radovedno pogledovali može v pajkicah in srečne gospodinje, ko so se oboji obešali po skalni vertikali. Kaj si mali pamži mislijo, ko z vznak zvrnjeno glavo in zevajoče odprtimi usti spremljajo gibe v steni ne vem, vsekakor pa bi glede na "trajanje" ogleda predstave v steni sklepal, da plezanje drugih za tamalčke ni baš "wau" zabava. Tako so po nekaj sekundnem ogledu oddirjali naprej, preganjali pse in še naprej v iskanju nafte in deževnikov brskali po blatu.

Mar je res otrok "po starših" oziroma odraža svoje starše? Bohedaj. Oziroma če je res tako, bi se me bila mojadva že davno odkrižala! Kaj torej kroji usodo malih razbojnikov v času njihovega odraščanja?

Po mojem so to trije ključni faktorji, vsak izmed katerih močno vpliva na otrokov razvoj:

• starši in vzgoja
• okolje in prijatelji ter družba
• genski zapis oziroma karakter in samopodoba, ki jo otrok v povezavi z zgornjima dvema zgradi v prvem desetletju svojega življenja in pozneje

Zakaj vse troje? Ker starševska vzgoja kljub njihovim (včasih izjemnim) naporom, preprosto ni dovolj.

Ker je vse stvari najlaže povzeti na primeru, lahko za takšnega vzamem svojo mladost. Razbojnik, ki mu ni pare, a vsaj s sčepcem soli v glavi. K sreči. To je bilo takorekoč edino, kar me je v npr. 7. razredu osnovne šole ločevalo od ostalih nepridipravov. Če ne bi bil kao bolj ali manj nek pamžasti "odličnjak" in super-šiškolin (kdor ne ve kaj to je, najbrž ni bil na matematični šiškarijadi :), bi verjetno končal na popoldanski šoli za "nadarjene". Tam so namreč končali vsi, ki bodisi niso imeli sivih celic ali pa so pokurili ves bonus z ukori.

No in prav to, da sem bil kao priden šolarček, me je rešilo gotovega bridkega konca. Po treh pisnih opominih bi namreč sledili ukori, drugi so jih dobili, jaz pa sem še naprej dobival "zgolj" pisne opomine. In teh se je nabralo več kot štiric in petic skupaj. Moji obiski pri ravnatelju so bili mnogo - ampak res MNOGO pogostejši in dalj trajajoči kot npr. redne ure pri glasbeni vzgoji. Oh ne - pa da ne bo kdo mislil, da sem šprical. Nikoli nisem šprical! Sploh. V življenju. Tudi v gimnaziji nisem "zalival". V osnovni šoli Danile Kumar pa je učitelju z jeklenimi živci po 15 minutah pouka vseeno popustila še zadnja paro-pol-prepustna membrana oziroma varnostni ventil. Dobesedno pobesnel je in naju z Jakatom zabrisal ven iz učilnice. Potem se je to nekajkrat ponovilo, vse dokler ni bil čas za obisk ravnatelja. Ko dolge ure pogovorov in vztrajnega kimanja, da sedaj pa res nič več neumnosti - niso zalegle, sem obiskal še socialno delavko oziroma psihologinjo. To je tista tetka, ki te vpraša vse mogoče neumnosti. Kot na primer, če te oče kdaj na samem nežno boža, pa če te doma tepejo in so s teboj grobi in ostale neumnosti. Če bi le bil dovolj nor, bi enkrat bleknil, da JA, vse to in še kaj bi si izmislil - v tistih časih sem bil za svoja leta kar spreten z jezikom - in že bi na domu zvonila policija, moja super roditelja pa bi imela skrajno neprijetne urice. Danes je to menda še mnogo huje in otroka še bolj "ščitijo" razne inštitucije. In če je otrok dovolj prebrisan jim lahko mariskaj zagode.

Če se vrnem k osnovnemu vprašanju in vplivih na otrokov razvoj in vzgojo. Med vsemi tremi faktorji se mi zdi najbolj pomembno prav okolje in prijatelji. Oh kako lahko bi zašel v "nepravo" družbo. Kaj vse se je dogajalo po urah pouka na Bratevževi ploščadi in pred vrtcem, pa sem k sreči imel neverjetno željo igrati košarko s svojimi prijatelji iz ulice. Komu se imam zahvaliti, da me je to mikalo bolj kot droga, seks in rokenrol? Pomojem da čistemu naključju... In tako malo bi manjkalo in bi "best-buddyiji" iz šolskih klopi postali tudi buddyiji ob-šolskih aktivnosti.

Kako otroku izbirati prijatelje? Težko pa tudi sporno vprašanje. Otroku se prijateljev ne da izbirati. Lahko se mu samo pomaga biti z nekom bolj prijatelj in drugim morda malo manj. In če bo mojmu mulcu en klel mater, ga za šalo pošiljal v njeno mednožje in vse ostale krasno neokusne in južnega-naglasa zveneče kletvice, se bom potrudil, da ne bo sklepal pretesnih prijateljstev s takšnimi... Kaj več pa je najbrž že težko.

Z gotovostjo lahko trdim tudi to, da trda roka v pravem pomenu besede ne pomaga. Če sem ga res močno pobiksal me je fotr tu in tam malo za ušes navil. Itak, da sem si zaslužil. Zaleglo kajpak ni. Še manj je zaleglo edinkrat, ko se me je lotil bolj zares in mi primazal ene 5 pekočih po riti. Takrat sem sosedu razrezal vse štiri gume na avtomobilu. Ko sem prejel te krepke in vrh vsega še kar nekaj dni "kuča-aresta" sem komaj čakal, da grem spet lahko ven in kmalu potem, ko sem prišel ven na zrak, sem naredil v skupni blagor eno "humanitarno dejanje". S kolegom Borutom sva z motorno žago nažagala razpadajoče otroško igrišče celega naselja polno trsk in polomljenih desk, ki so grozile vsem mlajšim otrokom, da se porežejo. Razžagano igrišče sva znosila na kup, polila z bencinom in vse skupaj zažgala. Aaaaa kakšen fini kres je to bil.

O vzgoji bi tako lahko zapisal še marsikaj, zgoraj sem malo cik-cak zapisal na kratko o tem kar si mislim. Upam in želim si, da bom nekoč tudi sam tok kul starš in da bom tamalim lahko nudil to, kar sta mojadva meni. In za to sem jima neskončno hvaležen. Pa tudi za vse semi-restriktivne ukrepe, ki so se mi takrat zdeli grozni in sem zaradi le-teh (in njiju) bentil. Danes pa to tako zelo cenim.

PS: Uuuu saj res, o kresih in kurjenju ognja na splošno imam še nekaj zanimiv za zapisati, pa to prihodnjič. Pa enkrat se moram spomniti zapisati tudi nekaj malega o gradnji več-metrskih jezov na tujem ozemlju.

Ura je pozna, treba je spat. Jutri bo spet sila naporen dan.