Bias lightning za lažje delo na računalniku ponoči

Kdor pogosto dela na računalniku tudi ponoči oziroma zvečer, naj vsekakor razmisli o osvetlitvi zadnje strani monitorja s t.i. bias lightning. V osnovi gre za to, da se človeške oči "utrudijo" na premočnih kontrastih. Tipičen primer je gledanje v računalniški monitor, ki je svetel, ozadje pa temno. Ker se tudi oči prilagodijo na relativno močan izvor svetlobe monitorja slabše zaznavamo kontraste, barvne odtenke in ostalo kar se odvija na monitorju.

Rešitev je preprosta in poceni. Najbolj učinkovita je svetloba, ki prihaja izza monitorja, saj na tak način ni svetlobnih odbojev in težav s popačeno sliko, kot se prepogosto dogaja v primeru namizne lučke, ki sveti s strani.

Na trgu sicer obstaja kar precej plug&play rešitev za bias lightning, ampak večinoma vse so vezane na USB, kar pomeni precej omejeno moč oz. relativno slabo svetilnost. Večji kot je monitor, več svetlobe je potrebno, da je okolico enakomero osvetljena in da je prehod kontrasta z monitorja na "temno" / neosvetljeno podlago postopen oziroma gradienten.

Sam sem se zadeve lotil po svoje in kupil sledeče:

• LED trak dolžine 1 m z močjo 14W/m, hladna bela svetloba, samolepilni - cena 15 EUR
• napajalnik 2,5A, 20W, 12 V - cena 17 EUR
• kabel z vtikačem in kontaktom - cena 3 EUR

Trak sem razrezal na polovico in oba 50 cm konca povezal med seboj, vsakega namestil simetrično na zadnjo stran monitorja, da svetita proti steni. Ta odbija svetlobo in daje lep gradienten prehod z monitorja na temno okolico.

Razlika pri delu na računalniku je gromozanska! Sprva nisem verjel zapisom na internetu misleč, da pač prodajalci gonijo svoje, da bi prodali kar pač prodajajo. Ampak dejansko je razlika očitna, moje oči so precej bolj spočite, delo manj naporno in ker v povprečju ob delovnih dneh dnevno presedim pred zasloni računalnika med 8-12 ur/dnevno, razliko zares opazim. Vsekakor priporočam, saj sistem te ambientalne osvetlitve računalniškega kotička ni drag, ima pa mnoge pozitivne lastnosti, ki v praksi preprosto delujejo.

Sindikalni izlet v Chamonix

Z našim veleturistovskim društvom ŠD Freeapproved smo letošnje zimsko letovanje prebili v sami zibelki alpinizma v Centralnih Alpah - v Chamonixu. Obsežnejša reportaža je na društveni strani, nekaj fotografij pa predstavljam spodaj ...

Slap nad votlino, Tamar

Z Džanijem sva šla včeraj popoldne po služi v Tamar. Dostop so nama časovno močno skrajšale motorne sani, tako da sva pod slapove prišla še v soncu. Najprej naju je mikala sveča, a sva po ogledu zgornjega izsteka in precejšnji gobavosti pač zavila drugam. Desni naju ni mikal, ker ga tako ali tako več kot pol manjka in je bolj sprehod kot plezanje, pa sva šla (spet!) v slap nad votlino, ki pa je bil kar fino narejen.

Dva raztežaja ledu sta resnično minila v hipu in če bi v Tamar prišel takole za cel dan in ne po službi, bi se mi zdelo vse skupaj malo brezveze. A bilo je dobro za rekreacijo, ki mi jo na ZVD priporača sam glavni zdravnik. Prava brihta je. Med sestopom se nama je prijetno zataknila še vrv, a sva tudi to rešila...

Šla sva še na raznorazne pečenke in meseka v KG spotoma, potem pa kar nazaj v LJ. Spotoma sem vmes opravil kakšnih 20 klicev in po mojem izpraznil pol baterije na telefonu.

Plan za prihodnji dan je bil po priporočilu gospodiča Marčiča sklenjen. Gremo se gnest v Bobnarjevo.

Varnost in adrenalin ne gresta skupaj

Danes sva z Borom plezala eno zelo lepo smer. Kratka in sladko. In čeprav me navpičnost ključnih raztežajev ne moti, vseeno ne maram preveč mest, kjer ni možno namestiti (dobrega) varovala. Dobrega zato, ker slabih že nekaj časa ne nameščam več pogosto. Ko sem bil še bolj zelen kot sem sedaj, sem tu in tam kakšno varovalo naštimal in je bilo slabo. V primeru padca gotovo ne bi držalo, pač bolj "za psiho", kot se reče. Zdaj pa recimo, da psiho "imam" boljšo in me pač zgolj skrbi za varnost. Za to pa vse bolj. Te pa slaba varovala (varnosti) ne prinesejo v izobilju...

Tako pride, da mora biti človek malce iznajdljiv. In danes je bilo na primer v najlepšem (3.) raztežaju prav zabavno plezati v detajlu - navpičnem kotu lepo zapolnjenim s snegom. S hrbtom se veselo opreš na steno, meča ječijo pod silo, ki jo potencira navor, medtem ko stojiš na konicah derez. Ampak si lepo vzameš čas, se razgledaš naokrog in nadješ na primer izvrsten skriti skalni rogelj (nekakšen izrastek v steni :), preko vržeš gurtno in varovanje je popolno. Da bi se gurtna (prešita zanka) ne izmaknila in spolzela dol, sem jo lepo zadelal s trdim snegom, če pa tega ne bi bilo se pa lahko izvrstno uporabi tudi odvečno opremo. Npr. danes bi lahko na to gurtno obesil vse ledne vijake, gurtno obtežil in miren, vedoč, da se ne more sneti, plezal dalje. Potem se pokažejo še možnosti za namestitev jebice in tako dalje. Pravi užitek torej! Veliko bolj užitkarsko kot prvi raztežaj, kjer z izjemo dveh klinov in ene prešite zanke ni bilo v 60 metrih kaj pretirano "varnega".

Kot že tolikokrat se je tudi danes v omenjeni smeri pripetilo, da je bil najbolj smotan raztežaj tisti, ki je načeloma najlažji. Borči je tako praskal po ostankih pomrznjenega snega in količini ledu primerni za v kozarec soka. K sreči je visok, pa je s svojo medvedjo šapo zagrabil kar za bližnje ruševje. Tudi na slednjega imam krasne spomine - kot na primer davnega leta 1999, ko sem bil res živo-zelen "plezalec" in sem s Primožem Lajevcem in Petrom Mikšo "iskal" primerni sestop. S Sinjega slapu smo namreč krenili desno, gazili ko budale in naposled zalutali. Ko smo prišli nad navpičen, in kot se je kasneje izkazalo - previsen 30 metrski skok - smo se odločili za spust po vrvi. Ta spust mi je še danes nekaj najbolj groznega kar pomnim - "abzajlali" smo namreč na prastar, rahitičen macesen debeline kakšne 3-4 centimetre! Edino kar smo sredi plazovitih pobočij sploh našli. Jao!

Da se vrnem k današnji uživaški plezariji... Po zares zares dolgem času sem se mdr. danes tudi močno spotil. A ne med vzponom, saj so bile temperature ravno pravšnje, pač pa na dostopu! Borči ima očitno preveč kondicije, saj pridno trenira čez dan in čez noč :) Najbrž mu prav te nočne avanture širijo pljuča in tako sem danes sopihal kot tovrni vlak. Nekako sem ga sicer kljub svojim letom še dohajal, ob tem pa so se mi kot omenjeno na čelu pri minus nekaj pojavile potne srage. Pojav, ki ga ne pomnim že lep čas. Sem bolj kot kakšna kača - moja normalna telesna temperatura je 36,2ºC, vročina me kuha pri manj kot 37ºC, potim se pa tudi bolj malo v splošnem. Sploh pozimi.

Škoda, da se je ves dan megla gibala prav okrog vstopa, tako da ni bilo pravih razgledov. Plezanje je pa vseeno bilo odlično in upam, da bo letos dobra zimska sezona. Pa da se vmes še malce segreje in potem spet zahladi, da bo še kje kakšen škripavček. Prav zanimivo je namreč kako je lahko v isti steni, samo 50 m stran, sneg povsem nesprijet in rahel - beri: neuporaben za plezanje!

Za dodatno veselje pa je poskrbel še zmrznjeni desni sredinec aka fuck finger. Iz neznanih razlogov ga zelo slabo čutim, enak občutek kot pri blagih omrzlinah. Od kje to mi ni jasno, ker mi je samo enkrat pošteno zanohtalo ...

Do prihodnjič torej in - Srečno!