Na Prisanku pod zvezdnatim nebom

Ob brskanju po spominu sem naletel na avanturo vrh Prisanka, ko smo z Alešem, Martinom in Duletom pozno po službi odhiteli na vrh in prespali v t.i. hotelu tisočerih zvezd. 

View fullsize

Teden v gorah in na nebu

V nedeljo sem se pod vrhom Vrtače spraševal zakaj imam tako težke noge (in glavo). Ko sem pobrskal po spominu in preštel aktivnosti v tednu, ki je bil za menoj, se je odgovor ponudil sam od sebe... Poleg petih delovnih dni v pisarni je v tednu dni namreč moje srce pospešeno bilo kar šest od sedmih dni - in mišice ter glavo oskrbovalo s prepotrebnim kisikom za hojo navkreber, plezanje, letenje in hribolazenje.

Začenši s prvo ogrevalno turo ta frišnih alpincev v nedeljo nad Vršičem v smeri Raz ob Kamenkovem kaminu (kjer se je naslednji vikend po našem vzponu pripetila nesreča, ki je terjala pomoč GRS in helikopterja), se nismo mogli načuditi novodobnim lovcem sredi TNP...

Pravzaprav nabiralcem, ki so z velikimi vrečkami celo dopoldne trgali vršičke z rastlinja okrog prelaza. Ko smo jih gledali še iz stene, smo sprva mislili, da gre za nekakšne fotografske delavnice ali kaj podobnega in da se učijo fotografirati gorsko floro. Ko pa smo prišli bližje, kjer so brezsramno v prtljažnike velikih avtomobilov zlagali vreče nabranih "plodov narave", smo videli, da nimajo nič skupnega s fotografijo...

Medtem ko smo se umikali ropotajočim motoristom in skakali s ceste pred drvečimi avtomobili, je sivolas gospod v flourestenčni uniformi in gestapovski drži in jeziku žugal turistom, ki so komaj odprli vrata avtomobila: "Ekologiše takse, ekologiše takse!" Hitel je od avtomobila do avtomobila in pobiral parkirnino, namesto, da bi bil promet blokiran že v dolini, gor pa bi vsake pol ure vozil javni prevoz, npr. avtobus na plin ali kaj podobnega, za kar bi prav tako pobirali denar,  ki pa bi mu lažje rekli ekološka taksa.

Ob zapuščanju direndaja na Vršiču sem se mimogrede zavedel še svojega zločina bivakiranja v šotoru postavljenem na snegu vrh Rjavine od sončnega zahoda do sončnega vzhoda, in znova dojel megalomanske razsežnosti svojega početja. Strašno grozno, fuj me bodi!

Naslednjega dne po službi je vreme obetalo nekaj pozno-popoldanske termične aktivnosti, zato sem že v nedeljo zvečer spakiral ta veliko cunjo in pozno popoldne preživel na nebu nad vzletiščem Gozd.

Torek je vreme kazalo slabšo sliko, a sem vseeno izkoristil vreme in tako znova opravil nekaj sprehodov in poletov s taveliko cunjo.

Sreda je terjala neodložljive službene obveznosti ob popoldanskih urah in tako je bil ta dan na nek način prisilni dan za počitek. Glede na to, da sem bil kasneje v tednu že kar utrujen - je bil dan blagodejen.

V četrtek sem zastavil bolje. Najprej nekaj udobnega po-službenega popoldanskega klasičnega letenja v termiki s taveliko cunjo, ko so se razmere in ozračje umirilo, pa je naposled napočil čas za divjanje po nebu!

Na pristanku me je že čakal Simon, ki mi je pomagal zložiti ta veliko padalo. Pospravil sem ga in v avtu zamenjal dolge hlače s kratkimi ter veliko padalo nadomestil z zelo, zelo malo raketo - speedwingom Mirage. S Simonom sva vzela vsak svoj zložljiv pripomoček za dirko s hriba, in skupaj z Danijem smo jo mahnili na Kriško goro. Dan se je počasi že poslavljal in ob čudovitih barvah odhajajočega dne sva v dobri minuti že pristala in pospravljala opremo.

V petek pozno popoldan me je Grega aka Pajo shecal, da jo mahnemo na Nanos. Z Duletom in Katjo so bili sicer zmenjeni za pojedino, kar sem zvedel naknadno, a vseeno sprejel dejstvo, da bom spet sopihal v breg. Ker je bil ravno drugi najdaljši dan v letu, nam pohod ob 18. uri ni bil prav nič pozen. S seboj sem vzel še jadralno padalo v upanju, da bom z vrha Nanosa odletel, a se je dan končal drugače: z nevihto, sunki vetra in dežjem. Vsaj malo nas je razvedrila res lepa mavrica. Pravzaprav skoraj dve, ki sem ju ujel na fotografijo.

V soboto je bil čas za pležo. S tamladima alpincema smo jo znova mahnili nad Vršič in sicer v južno steno - nad Bunker in sicer v smer Zajeda s platami (5c/6a, 5R). Smer je bila pred kratkim na novo opremljena in naveza Šorn-Košir je obljubljala lepo plezarijo. Res je skala odlična, varovanje vzorno in dostop zelo kratek, tako da se nam je vsem trem zdela lepa in jo lahko priporočam. Vsekakor mnogo boljša kot smer nedaleč proč in v kateri so v času našega vzpona po Zajedi s platami reševali poškodovane plezalce zaradi odlomljenih skal.

Letošnja zima z mnogimi cikli toplo-mrzlo in velikimi količinami snega kot kaže res ni prizanesla našim goram. Tudi z drugih smeri je namreč zaslediti poročila o nadpovprečni krušljivosti.

Na spodnji fotografiji helikopter Policije in enote GRS s poškodovancema na poti v jeseniško bolnišnico.

Po preplezani smeri nad Vršičem smo jo mahnili na čevape na Jesenice in od tam na Krvavec na letenje v termiki. V zraku je bilo kar pestro, saj je potekal nekakšen festival s testiranji različnih padal. Število raznobarvnih cunj na nebu je bilo res mnogoštevilno, ampak na štartu ni bilo gneče in tudi nikakršnih zapletov.

Ker o jadranju v termiki (še) nimam pojma in sem kmalu jadral samo še proti pristanku, sem si polet popestril z ostrimi zavoji, ki so mi bolj domači in zabavni.

In že je bil tu sedmi dan tedna in šesti dan aktivnosti. Pridružil sem se zbrani družbi pohodniške sekcije našega ljubega društva Freeapproved na pohodu na Vrtačo v Karavankah. Resnici na ljubo v poletnem času na tem kuclju še sploh nisem bil. Nazadnje pa sem obračal na južnih pobočjih Vrtače zaradi odurnega vetra in nevarnosti v  mesecu oktobru.

Pot do vrha Vrtače ob sončni pripeki je postregla z nekaj presenečenji. Najprej z dvema snežnima zaplatama, ki se očitno uspešno ogibata direktni sončni pripeki, kmalu zatem pa še večim majhnim modrasom, ki smo jih bili videli ob samem vzponu ter sestopu. Očitno bodo iz Slovenije zbežale celo strupene kače in so Karavanke, ki mejijo na Avstrijo, idealno mesto za prebeg globlje v notranjost Schengenskega področja Evropske unije.

Ob sestopu z Vrtače smo praktično na samem pragu koče na Zelenici s Skali in Katjo našli še zelo lepo travnato podlago posejano z nešteto rožami. Trenutni navdih je rodil idejo o rožnati postelji in s pomočjo Skali, ki je pazila, da mi ni požrl njen pes Orion in številni žužki ter mrčes, je nastala še spodnja fotografija.

V koči smo požrli še vsak nekaj prepotrebnih kalorij in nadaljevali pot v vse bolj vročo dolino. Po šestih dneh planinarjenja, plezanja, letenja in vsesplošnega potenja je čakal le še nadvse prijeten družinski izlet z ohlajanjem utrujenih nog v tolmunih v Peklu pri Borovnici...

PS: Misija za naslednji val "športnim-aktivnostim-pred-ali-po-službi-prijaznega-vremena" bo kako nadomestiti vse kalorije in manjkajoče ure spanca zaradi zelo zgodnjih vstajanj.

Polet z vrha Stola (2236 m) v Karavankah

Tale teden postaja že kar naporen, saj vsak dan pred službo šibam v breg. Povečini s tamalim padalom na hrbtu, da čuvam kolena in da mi sestop mine malo bolj zanimivo, predvsem pa izjemno hitro. Danes smo se Urška, Simon in jaz odločili zaružiti na Stol v Karavankah. Čeprav sem že včeraj kar pošteno čutil utrujenost prejšnjih zaporednih dni, je bilo treba lepo vreme pred poslabšanjem in nevihtami izkoristit...

Ob 4:30 sem se zbudil in še napol v sanjah požrl nekaj kosmičev (zjutraj nimam apetita), zatem pa v avto in ob 6h smo skladno s planom začeli s hojo. Tečnih muh in ostale leteče golazni je bilo res RES nadpovprečno veliko - gotovo zaradi visokih temperatur, še bolj zagotovo pa zaradi nevihtnega ozračja, ki se je začelo kuhati že navsezgodaj.

Pot od Valvasorjevega doma do vrha Stola je takorekoč kopna, nekaj snežnih zaplat se pojavi pod Prešernovo kočo ter na sedlu med kočo in pravim vrhom. Ker so temperature visoke, je bil tudi sneg navadnim nizkim čevljem prijazen, in ni preveč drselo.

Ob 7:30 je na vrhu Stola pihal šibak veter SV smeri, kar je jasno napačna smer za varen vzlet. Počakala sva, da so se pobočja še malo osončila in skladno s planom je vzgornik požrl šibke SV vetrove, nadela sva si sedeže, pripela speedwing cunji in se čez 10 min in ca. 1600 višinskih metrov nižje usedla v avto. Urška je sestopila na nožni pogon, midva pa vsak s svojim jeklenim konjičkom v službo...

In še nekaj fotografij s poleta in lepo vidne snežne razmere v grabnih s ptičje perspektive.

Photo Workshop by Samo Vidic

V njeni vsako leto boljši vsebini in izvedbi se mi je letos končno uspelo udeležiti fotografske delavnice, ki jo organizira najboljši slovenski športni fotograf - vselej inovativni Samo Vidic z Bleda. Fotografske delavnice, ki so se strukturirano odvijale kar štiri dni, so se prikladno dogajale v Bohinj Park EKO Hotelu in v okolici Bohinja ter na motokros progi ob letališču Brnik.

Ker sem fotografski in snemalski samouk, je bila to zame prva fotografska delavnica nasploh. Z izjemo naravne svetlobe in občasne uporabe odbojnikov, doslej nisem uporabljal daljinsko proženih bliskavic in podobnih pripomočkov. V glavnem seveda zato, ker se večina mojih fotografskih in snemalskih podvigov odvija v vertikali, do kamor se v glavnem pride peš in na lasten štirinožni pogon in ni niti možnosti niti potrebe po uporabi omenjenih pripomočkov.

 Ponesrečen trenutek, ko sem na sprožilec pritisnil ob nepravem času,  sem ujel dvig uteži med zobmi in se pohecal in naredil oglas za zdrave in močne zobeke in CrossFit.

Toda širjenje obzorij in nova znanja so vselej koristna reč. Če jih imaš priliko pridobivati z mentorji kalibra Samo Vidic, pa je to sploh povsem druga pesem. Poleg Samota so na delavnici svoje izkušnje in znanje delili tudi ostali odlični fotografi: Bor Dobrin, Vladimir Rys, Marcel Laemmerhirt ter Aleš Bravničar.

Ena reč je brati knjige, priročnike in forume, druga pa ko imaš pred sabo določeno sceno, konkretno nalogo, nastopajočega modela in seveda vse kar zraven sodi v realnosti... Če izpostavim le tropski naliv, ko nas je v Bohinjski Bistrici med fotografiranjem kolesarjev napralo do kosti, ko je s flešov voda tekla kot iz steklenic in je v ruzakih plavalo listje, trava in ostale sestavine gozda in blatnih tal - potem si človek zlahka predstavlja, da gre na fotografskih delavnicah Sama Vidica povsem zares. Biti omejen z vsem naštetim ter poleg tega še časom, je vse prej kot mačji kašelj in je pravo nasprotje na primer samostojnem ustvarjanju ob sončnem zahodu vrh gore. Zelo hitro si torej postavljen v čevlje fotografa, ki si s fotografiranjem služi kruh in vsem kar paše zraven: časovne omejitve, vremenske neprilike, zahtevni naročniki ipd.

Tako rekoč vsak dan sem prišel do novih spoznanj in izkušenj. Najbolj so mi bile všeč konkretne delavnice s fotografiranjem, ko smo s svojo opremo ustvarjali pod budnim očesom zgoraj omenjenih, nič manj zanimiva pa so bila tudi predavanja. Podzavestno sicer že veš ali si vsaj misliš kaj vse je potrebno, da se približaš nivoju profijev, ko pa to slišiš od njih samih je občudovanje njihovega dela in truda še toliko večje. Prednost delavnic kakršne so Samotove, kjer dejansko fotografiraš in ustvarjaš, vidim predvsem v tem, da ne ubijejo kreative, saj sam s svojo opremo delaš kar bi sicer, pri tem pa te usmerjeno vodi, svetuje in popravlja mentor, ob koncu dneva pa jih izbereš maksimalno 5 in te gredo v nadaljnje konstruktivno komentiranje...

Fotografske delavnice Sama Vidica ali Samo Vidic Photography Workshop 2014 je bil zame osebno najboljše vložen čas za izobraževanje in odpiranje novih obzorij na področju fotografije. Stotine strani knjig, priročnikov in druge literature namreč ne more nadomestiti več dni v stiku z najboljšimi fotografi, njihovim pristopom ter odnosom do dela ter seveda neštetih izkušenj, ki so si jih nabirali širom sveta v neštetih situacijah.

Zatorej za zaključek dodam še iskreno zahvalo Samo Vidicu in vsem ostalim fotografom za predanost  in nasvete, ki so jih bili delili z nami v času trajanja delavnic. In nenazadnje za iskren človeški odnos, ki je med udeleženci vzbujal domačnost in vzpodbujal kreativnost. Želim si, da bodo tudi prihodnje delavnice na domačih tleh, in da bom(o) lahko znanje velikih mojstrov občudovali že kmalu.

V nadaljevanju pa še nekaj fotografij, ki sem jih naredil v teh dneh...

Motokrosist Toni Mulec.

Toni pomaga mlajšemu motokrosističnemu kolegu ob padcu in zlomu roke.

Eden izmed manjših skokov.

To ni vožnja motorja ampak let z motorjem med nogami.

Vladimir Rys v akciji.

The making of.

Tole je pa bad-ass MX woman. Ne vem imena, vem le, da je ženska.

"Crazy russian" je na levi direktno ob luži. Zelo dobesedno je vzel nasvet "go do the extra to get the best shot".

Naslednji trenutek je Rus izgledal takole :)