V tej smeri sem bil sedaj drugič. Prvič pred štirimi leti, ko nam jo je zgolj 150 metrov pod vrhom zagodla sušeča se salama. Za lažje razumevanje priporočam branje zapisa na koncu te objave: Saga iz vzhodne stene Stenarja. O takratnem (poskusu) vzponu obstaja tudi tale filmček, ko smo se skupaj z Rokom Blagusom spuščali nazaj prek cele stene.

Razlogi za mukotrpno nabijanje štantov in spuščanje po vrvi prek 700 metrov stene do varnih trdnih tal so torej znani. Tokratni, drugi poskus, pa se je ustavil že mnogo nižje, na kakšni dobri tretjini smeri.

Zjutraj sva najprej podoživljala groze ob vožnji v dolino Vrat, ki so izhodišče za omenjeno smer. Polna optimizma in po (popolnoma) napačnih zagotovilih, da se z avtom pride brez težav do samega Aljaževega doma, se pridno s primerno hitrostjo voziva navkreber. Table, ki prepovedujejo promet so tam tako ali tako celo zimo, tako da jih skladno z izkušnjami spregledava. Peljeva naprej, ko mi na vseh številčnicah začnejo utripati vse možne lučke proti zdrsom, pa mrazu pa ne vem kaj vse. Od ESPja, ASRja, ABSa, ĐRŽja in še kaj. Ustaviva se sredi popolnoma zaledenele strmine. Stisnem bremze in od groze obnemim. Trenutek zatem se začneva z blokiranimi kolesi pomikati vzvratno. Drsiva navzdol!!!

Led s Severa v Stenarju

Srce mi razbija s prav takšno silo kot močna kovačeva roka vihti kovaško kladivo in tolče po nakovalu. K sreči mi (še) ne pride na misel, da če avto razbijem, mi kasko nič ne povrne. Zaprta cesta, pa na lastno odgovornost in bogsigavedi kaj še vse bi mi naprtili. Kot bi mignil odreagiram in zamotam kolesa v eno stran in spustim zavore. Avto se skladno z željami odpelje v breg, kjer naleti na listje in zemljo. Tam zavore spet pohodim in avto stoji. Dobro... Kaj pa sedaj?!

Nič drugega mi ne preostane kot da še kakšnih 20 metrov na podoben način odkolovratim do mesta, kjer pustiva avto. Groza za nekaj časa mine, ker se ob odprtih vratih v naju naseli nadležen, vlažen mraz. Hitro spakiram vso opremo in počakam še Arneta, ki svoje tovorne ladje (plastične čevlje Scarpa Vega velikost 560) tako kot vedno z muko obuva in zavezuje. Nekaj minut pozneje pa že hitiva naprej po dolini Vrat.

Temperature so primerne, -5°C. Kar hitro hodiva in kmalu sva pri koči. Še vedno je trda tema, saj od doma kreneva že pred četrto in v želji po čimhitrejšem povratku se kazalec hitrosti na avtocesti ni nikoli ustavil pri najvišji dovoljeni hitrosti. Ob kakšnih pol sedmih sva že pod značilno grapo (direktno). Temperature pa so že ob tej uri katastrofalno visoke. Kar +6°C ! Prav neverjetno, samo iz gozda sva se dvignila za sto metrov in temperature so se dvigovale v takorekoč v neskončnost. Sicer navdušena nad uvodnimi nekaj metri skleneva, da pač odideva v smer in pogledava kakšne so razmere. Med uživaškimi 400 preplezanimi metri se v nama vse bolj poraja strah pred padajočim kamenjem in ledenimi tvorbami. Ko jih nekajkrat dobiva na čelado sva ravno na enem sitnem mestu, kjer sedaj že pri +7°C plezava v sipkem snegu. Menjata se mehak in moker sneg in idealni "škripavc" (sprijet sneg, fantastičen za plezanje).

Led s Severa vstopni del

Po kratkem premisleku se odločiva, da sestopiva. Kanonada je vse intenzivnejša, stena se otresa sneženih okov in pri tem pometa tudi s skalami. Ker se zaradi karakteristike smeri vse "skanalizirajo" ravno v sami smeri, bi bilo nadaljevanje ob takšnih temperaturah pač nesmiselno. Obrneva se in vse skupaj splezava še navzdol.

Nekoč mi je Pečjakov Andrej povedal zares zanimivo misel... "Dober alpinist - je star alpinist". Na to večkrat pomislim in ko so mi danes mimo glave frčali kamni z značilnim, zoprno nevarnim zvokom, sva z Arnetom hitro vedela, koliko je ura.

 V tretje gre rado…

Počitek ob povratku


Saga iz vzhodne stene Stenarja

LED S SEVERA - VARIANTA DIREKTNE SMERI, V/5+, M5+, 800 m

Še vedno nekoliko "skurjena" od poskusa prvenstvene smeri v zares veliki steni se z Grego odločiva za vzpon v Stenarju. Smer Led s severa sta 8.4.2000 kot prva splezala Bojan Leskošek - Leska ter Uroš Samec - Čečka. Skica

Ker je cesta v Vrata pozimi neprevozna, nama je dostop v zgodnjih jutranjih urah popestrilo devet kilometrov hoje po bolj ali manj ravnem, a ledenem cestišču. V soju hladne svetlobe najinih LED čelnih svetilk v že tako mrzlem jutru, sva po škripajočem snegu odcapljala cilju naproti. Vso (pre)dolgo pot so naju spremljali zvesti prijatelji: luna, zvezde in moja goflja. Moreče.

Tik preden se je stena skrila za nadležno, v jutranjem vetru šelesteče drevje, sva zgrožena opazila kopico premikajočih se čelnih svetilk. Takoj nama je bilo jasno, da so pametnejši jutranjo hojo nadomestili z udobnim (morda pa le ne tako zelo) spancem v zimski sobi.

Z Grego sva imela precej čudne načrte - smer preplezati v štirih urah. Začela sva dobro, saj sva od avta do vstopnega dela porabila natanko dve. Štiri ostanejo za vzpon. Nataknila sva dereze in obžalovala, da tega nisva storila že prej, saj je bil del dostopa pošteno trd. Spet sva malce posesala najini kameli (CamelBak) - se hkrati odžejala in olajšala nahrbtnike.

Kapaciteta Gregovih pljuč je bolj podobna konjskim kot človeškim. S tem sem se že sprijaznil in ga vedno opremim vsaj s fotoaparatom, potem pa mu vztrajno nergam, da slika, snema... Vse samo da se ustavi, da pridem do sape. V takem duhu sva brez varovanja v 1 uri splezala nekaj manj kot 600 metrov smeri. V pol ure sva se navezala, uredila varovanje in splezala še dva nekoliko težja raztežaja. V eni uri in pol sva tako zmogla dobrih 600 metrov smeri - potem pa šok!

Kaj se mi je pletlo v mislih, okrog 200 metrov pod robom stene, v sicer še vedno lepem vremenu? Ob opazovanju mešane naveze pred seboj je kmalu postalo jasno da najin cilj, preplezati steno v štirih urah, ne bo izpolnjen. Vzdihovanje druge v navezi je bilo nadvse podobno hudim pred-porodnim krčem ali težavnemu porodu šest kilogramskega nogometaša. Živalsko. Hkrati panično, nekontrolirano in obupano. Takšnega paničarjenja do sedaj še nisem videl ali slišal. Nikjer in nikoli. Ob vmesnih trenutkih tišine, ki jih je bilo v tisti pol drugi uri zmrzovanja na mestu zelo malo, sem gledal v tla in tuhtal kaj nama je storiti. Podobno je delovala še ena mlada naveza na tri metre višje ležeči ledeni polici, vendar bolj spodbudno do govoreče vreče peska. Naposled je post-orgazmična depresija minila in iz ust simpatične alpinistke so so se izvili novi kriki, besede obupa in panike.

Kar bom napisal sedaj - je le moje skromno osebno mnenje. Sam sem stokrat manj izkušen kot soplezalec porajajoče alpinistke. Splezal sem verjetno le desetino smeri prvega v navezi. Nisem ne gorski reševalec, še manj gorski vodnik z mednarodno licenco. Toda mislim, da v smer s kar konkretno oceno ne bi peljal nekoga, za katerega nisem povsem, ampak res povsem prepričan, da jo je zmožen "normalno" preplezati. Pri tem ne mislim na zvoke, ki so prihajali iz ust alpinistke v navpičnem, težkem raztežaju, saj konec koncev vsi kdaj zacvilimo ali zakričimo. Zastrašujoče se mi zdi zganjanje panike takšnih razsežnosti in neuvidevnost do ostalih.

Dovolite, da nadaljujem z najinim vzponom. Bodimo pošteni, sedaj s spustom. Kot sem omenil, naju je do vrha ločilo še nekaj raztežajev, ki so bili vsi lažji (vsaj psihično) od že preplezanih, do varnih tal doline pa dobrih 700 metrov. Zaradi posameznih vmesnih skokov, ki so bili ob plezanju navzgor brez varovanja še sprejemljivi - navzdol vsekakor niso prišli v poštev - je sledilo spuščanje ob vrvi. Veliko spuščanja ob vrvi! V steni, brez za spust opremljenih varovališč. Že precej pred koncem "poroda" se je za spust namesto bivaka (s prikazano hitrostjo in še nekaj težkimi raztežaji pred nami?!) - odločila perspektivna naveza alpinistov, ki je zmrzovala ne omenjeni polički. Združili smo moči in tako izdelali in v celoti opremili spuste. Kjer je bilo varno, smo plezali navzdol. V nekaj urah smo bili pod steno, skupaj lažji za dobrih deset metrov prusikove vrvice in kakšnih šestnajst klinov.

Kar je tu najbolj hecno je to, da sta na koncu izplezala - zahvala gre prvemu v navezi, njegovi železni volji in odločenosti. Za to - kapo dol. Sam bi ob podobnem nadel trojni sloj za veter (in zvok) neprepustnega materiala Windstopper čez ušesa, se toplo oblekel in užival ob razgledu, tu in tam pa povlekel za vrv.

Kaj mi je storiti prihodnjič? Lahko bi vstal tri ure prej, hodil hitreje (se pravi tekel)... Morda pa bi se skupaj stiskali v topli in prenabasani zimski sobi z Madžari? Kakorkoli že, ta dan smo - po domače povedano oz. kot temu rečem sam: "popušili".

Pa nič zato, saj sem spet bogatejši za dobro izkušnjo in lep dan, revnejši pa za ducat klinov, nekaj metrov prusikove vrvice in - najhuje - za ugled in spoštovanje, ki ga je imel pri meni prvi v mešani navezi.

Še enkrat bi rad poudaril, da je opisano doživetje in moje osebno stališče do neljubih pripetljajev, ki so se zgodili v veliki in dokaj resni alpski smeri. Nikakor nisem kakorkoli nastrojen proti nežnejšemu spolu. Obratno, lahko jih pohvalim. Najbolj tiste, ki plezajo v povsem ženskih navezah, kot tudi tiste, ki enakovredno ali celo bolje plezajo v mešanih.

4 Comments