Nad Pokljuko se sneg lepo nabira, a kaj ko vsaj 2 meseca prepozno...
Viewing entries in
Skiing
Fronte s snežnimi padavinami se zaradi ksenofobije ustavljajo že kilometre pred slovensko-avstrijsko mejo. S postavljanjem bodečih žic in ograj - oziroma kot se izražajo politiki - s postavljanjem tehničnih elementov za prehod državnih meja - se je očitno tudi vreme odločilo upoštevati nova mini-šengenska pravila. Vreme namreč od postavitve ograj dalje aktivno deluje samo v ne-balkanskih članicah Evropske unije.
Zagledali smo nepregledne množice izrazito pisano oblečenih osebkov. Mnogi izmed katerih so spominjali na predstavo klovnov, ki jo občasno organizirajo Romi v sklopu cirkuških nastopov na Rudniku v Ljubljani. S to bistveno razliko, da so te nastopači namesto cofov, žogic, kegljev, gorečih obročev in medveda z verigo krotili plohe.
Kot podivjani garjavi psi za rodovniško kuzlo slokih tačk smo se zagnali iz gondole ter hiteli zapenjat smučarske čevlje in smuči. Na tak dan si iskreno večkrat mislim, da če me ne bo pokopal plaz, me bo pa gotovo pobralo od srčne kapi!
S še zelo razbolelimi nogami s preko 300 kilometri presmučanega pršiča Alp in zasedeno ritjo od 800 km vožnje prek Padske nižine, sem navsezgodaj odhitel na zajtrk v Bohinj Park EKO Hotel, kjer sta že čakala profesionalna smučarka Caroline Gleich in fotograf Jay Beyer. Naš osnovni plan, da bi od Vogla prečili do Komne in naprej se je zaradi precej neugodnih snežnih razmer - predvsem v smislu nevarnosti za plazove - sfižil.
Z družino Pikijevih smo ta vikend bivali na Pokljuki. Sobotni pozni odhod je obetal vse prej - kot zares fantastičen dan na soncu in v čudovitem pršiču. Napovedi in opisi razmer niso bili vzpodbudni, ampak lokacija je bila določena in prav veliko izbire ni bilo. "Greva nekam, kjer še ni sledi," sva si rekla, in jo z zložnim tempom mahnila navkreber. Spotoma sva prehitela nekaj turnih smučarjev in še več pešadije, katerih cilj po večini bi po (ne)opremi sodeč verjetno bila obljudena koča na Lipanci z lepimi razgledi na Pokljuko. Sicer se mi je zdelo ljudi silno malo, na parkirišču na primer smo bili parkirani samo trije avtomobili.
Nekaj balkanskega značaja je vendarle pripomoglo pri “naravnem” razvrščanju gruče pršiča željnih smučarjev v lijak, ki ga predstavlja ožina vhodnih vrat na žičnice Grand Montetsa. Posamezniki z Balkana smo vizionarsko, skorajda neopazno, “nadmudrili” celo zvijač polne francoze...
Oba zaskrbljena, vsak s svojimi mislimi in oprezajoč za snegom vsak skozi svoje okno, sva nemo opazovala okolico. Morda kanček pretiravam, če zapišem, da je bilo razočaranje nepopisno. Le upanje o boljših razmerah višje gori naju je še držalo pri življenju;
http://youtu.be/1akMrHpxu2Q Kakršnokoli komentiranje in razpredanje v besedi bi bilo ob takih prizorih najbrž povsem odveč. Zapišem lahko samo to, da je po večtedenskem premoru Mordorju podobnega vremena tudi za vikend končno posijalo sonce... In sončnih žarkov smo se ob drsenju po pršiču tudi dodobra naužili...
Najboljše možno zdravilo za vse sorte težav - bodisi bolezenskih stanj ali duševnih motenj, je narava. Konkretno pozimi in takrat, ko pade čimveč metrov snega, teren pa je dovolj strm in gozdnat, da ni skrbi pred plazovi. Takrat se človeku preprosto lahko zmeša. In meni se je ... v pozitivnem smislu sicer :)
In še nekaj starejši, a nič manj uživaški dan na snegu.